Bowrain – Distracted

(Kapa Records, 2017) 

Staram se, mater vola in dejstvo je, da je še veliko tistega, kar ne bom mogel dojeti tudi če bom dočakal 150 let. Denimo koncepta hiipsterstva, ki se krade v glasbo in ga celo na alternativnih založbah uporabljajo pogumno kot nekaj dobrega in vrednega za vpletanje v PR. Ne vem zakaj in za kakšno ceno, a ima sigurno tudi to določeno poanto, ki jo sam, roko na srce, ne morem sprocesirati in dojeti. Trajalo je, a sem nekako le uspel premagati svoje telo, namensko sesti pred računalnik ter po multiplih ciklih intenzivnega poslušanja strniti skupaj misli o enem zadnjih izdelkov, ki jih v letošnjem koledarskem letu predstavlja založba Kapa. Nisem a priori nenaklonjen soundtrackom, instrumentalni glasbi, še manj širjenju obzorij s čim novim, je pa res, da se pri aktualnem zadnjem delu Tineta Grgureviča, v glasbenih krogih znanega tudi pod psevdonimom Bowrain, pri plošči Distracted, misli in sodbe ne kreirajo ter utrinjajo tako hitro kot pri kakšnem albumu z manj pretenciozno formo in vsebino. Z razliko od prvenca Far Ot, ki je bil naelektren, precej bolj sintetičen in recimo temu moderno urban je plošča Distracted izdelek drugačnih kontur. Recimo temu bolj organsko toplih kontur, a pogojno. 

Če so glavne reference 24-letnega komponista Philip Glass, pa Mike Oldfield in Kraftwerki, teh, roko na srce, na drugem ploščku ne slišim. Idejni otrok mladega skladatelja, ki je tokrat produciral, klavirsko krmaril skladbe ter pel pa je k sodelovanju pritegnil tudi druge mlade upe slovenske scene. Na plošči sodelujejo poleg čelistke Eme Kobal tudi njena sestra violinistka Vita Kobal, bobne, ki se vpletajo v ritem klavirja, vpleta Nizozemec Robert Nitschke, kitarske odmeve pa dodaja Mario Babojelić. Kar se sliši je nekako bližje jazzu, ki pa je vseeno stihijsko prežet z elektroniko, a kaj ko je bil jazz po moji definiciji vedno nekaj bolj umazanega, bolj življenjskega in bolj strastnega in vsaj po moji definiciji jazz ne more biti predmet akademskega seciranja ter racionalnega seciranja, dandanes, v dobi hipsterjev (kdorkoli že ti so) pa je dovoljeno vse, saj je nekaj na posluh lahko trendi in kul, bolj kot zgodba pa je za marsikoga dandanes pomembna forma in slednjo druga plošča zasedbe Bowrain nedvomno premore. 

Sedemdelni instrumentalni izdelek je delo, kjer prevladujejo goli klavirski zvoki, v vsej analognosti, hladu in sentimentalni melanholiji pa se preizkuša tudi produkcijsko inkorporiranje sintetičnih minimalij. Luciden, racionalen in strogo kontroliran izliv sentimentov je brzdan, namesto strasti, ki jo že po parih taktih denimo izsevajo pred nekaj leti zame popolnoma eklektičnih Mouse On The Keys pa je slovensko razumevanje klavirja previdno, sistematično in na nek poseben način nagonsko potlačeno. Prav frustrira me, da po cikličnem spustu po konturah albuma težko ločim posamezne parte. A New Beginning kot otvoritvena skladba daje slutiti notranji plamen, pod celoto precej ogolelega instrumentalija pa se sliši nekaj radioheadovskega, a spet pogojno gledano. Bowrain je zvočno predvidljiv, v precej klišejskem prepletu klavirja in v ozadje potisnjenih sintetičnih ambientalij pa se vpletejo tudi meditativni jeki vokalov, ki spomnijo na mantre Toma Yorka. Saudade je spet bolj neposredno klavirski, v sicer simpatični, a repetitivni zvočni sliki pa se v petih minutah in pol dodajajo nareverbirani udarci po bobnih, ki so kot odjek udarca ob praznih stenah opustelega sveta. Emocionalni pejzaž je pesimističen, hladen, človek pa v stihijski sintezi organskega analogizma ter retro sintetike predan levitaciji ter iskanju notranje zgodbe, notranje naracije. Slednja je artistična, formalna in počasna. Zvočni pripovedi primanjkuje energičnosti in elementov presenečenja.  

Tudi Asil v tem prebegu proč od hrupa in utripa življenja v novem mileniju gradi raje na zgodbi zvočne utopije, v katero se zatekamo imaginarno, da bi ohranili tisti prepotrebni pozitivni naboj, ki ga statika in eksistenčna prezenca sveta realnosti ne dajejo. Gre torej za sanjski popolni scenarij ter oslikavo, zaris sveta, kot bi ta lahko bil, če bi pozabili na svojo evolucijsko naglico, gonjo za dokazovanjem, za hipnimi ekstazami? Morda. Bowrain fura svoj trip počasi in umirjeno. Ni grožnje, ko pa se v celoto dodajo še bobni, bi želel morda malce več odločnosti, malce več mesa, malce več dotakljivega, kar sem, spet, pri prej omenjenih Japoncih čutil, tu pa je vse nekako pragmatično in izumetničeno. Time je spet ambientalni glitch, v katerem se topijo plasti zvoka v sicer zelo okusno mešanico, okusni senzualni bombonček, ki pa je v vsej svoji senzualni minimalnosti vnovič preveč previden, da bi lahko naelektril in v srce vnesel malce več notranjega ognja ter žara. Mar res ni želje po šoku, po nadgradnji in dvigu na višji nivo? »Time moves so fast today vpleta v celoto Bowrainova produkcijska roka z glasom, a neke druge alternative meditativni teatraliki ter površinskosti v vsem skupaj ne uspem najti. Tudi Refugee s svojimi Masive Attack pritrkljaji ostaja raje korekten, previden in klišejski, smo pa končno bližje temu, kar bi rekel strastni razplet in končno malce bolj odločni poudarek. Verjetno najvznemirljivejša skladba plošče dokazuje, da je v prstih mladega kreativca, če le hoče, možno najti več ostrine, odločnosti in življenjske strasti. Bravo. 

Nadaljevanje s Continuumom je bolj repetitivno in bolj sintetično, akutno težki masivni pridih gostega možnega pa se nadgrajuje, a nadgrajuje (pre)počasi, da v drugi polovici skladbe končno pademo v domala doživetje progresivne meditativnosti. Sam pogrešam morda kakšno mastno bas linijo, morda kakšen dotik po kitarskih strunah, morda kakšen umazan pisk v pločevinasta pljuča ravno prav umazanega saksofona, a to je stvar osebne preference. Bowrain ostaja zvest svoji liniji v že uvodoma zaukazani minimalnosti, ki pa je, žal, preveč monotona in ponavljajoča v prijemih, recepturah ter produkcijskih niansah. Tudi finale s skladbo Home ne stremi k spreminjanju slednjih, tako se kaj kmalu začetki staknejo s koncem ter konci stečejo v nove začetke. Pa čeprav s patetičnim pridihom godalne sekcije ter sladkimi konturami, ki so velikokrat namenjene same sebi. 

Fakt je, da je Distracted formalno gledano povsem soliden plošček, ki ga je ustvaril človek, ki ve, kako se produkciji streže. Obenem Bowrainu ne morem očitati neveščost kompozicije, saj je ustvaril precej koherenten soundtrack za apatično brezciljno naravnanega človeka novega milenija. Vse, tudi organska plat plošče, je v domeni reprogramiranja, ki je navidez nenasilno in zgolj površinsko naravno. Sam na plošči pogrešam več diverzitete, več notranje dinamike, celota pa mi zveni kot sicer simpatičen zvočni pejzaž, ki mu manjka globlja nota ali pa sem pri poslušanju širše slike nehote spregledal navodila za uporabo ter pravo percepcijo. Morda slednje izvem naknadno, do tedaj pa prepuščam sodbe o vrednosti kompozicij ter same plošče bolje poučenim, menim pa, da bo težo dela dokazal tudi test časa sam. Sam se sodbam tokrat namensko odpovedujem.

Sandi Sadar Šoba

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.
Značke: