Vulture Industries v Ortu ali They did it again!

23. 11. 2017
Ljubljana / Orto bar

Fak, ne me jebat, teli fantje so pa totalni zakon! 

OK, gremo od začetka. Torej, Skunksa sta že n-tič k nam, tokrat konkretneje v zgornji štuk Ortota, privabila norveške avantgardne/post-vse možno/used-to-be-metalce Vulture Industries. Iz Bergna! Ne morš da verjameš! 

Ampak, najprej se je treba še malo ustaviti pri predskupini. Morost. Naše gore list. Al pa našega močvirja lokvanj, kakor vam drago. Priznam, da jih poznam, bolj kot ne, le po imenu.  Leta 2014 so izdali prvenec in zaenkrat edinec, album Solace in Solitude. Progresivni death metal. Tako pravijo. Plato sem poslušal točno enkrat, tako da niti ne vem, ali so jo preigrali, ali streljajo že nove komade. Gledat sem jih šel bolj kot ne popolnoma brez pričakovanj, in sem bil z videnim in slišanim čisto zadovoljen. Kar kompleksen metal bi verjetno prišel bolje do izraza, če bi bil zvok boljši (pa pustimo pol-akustično izvedbo zadnjega komada (ker je ven vrglo pol ozvočenja) pri miru), ali jebiga. Kjer sem stal, je bila klavituristka praktično le okras na odru (ene dvakrat se je je celo slišalo), tonski mojster pa se ni mogel odločiti, ali bi dal basa več ali manj. Kitarista sta lepo težila in morila, vokal je pa konkreten, to pa kar priznajmo. Morda za odtenek predolgi komadi, ki se včasih začnejo vleči kot, no, ja, barjanska megla, ampak vseeno ne zapadejo v monotonost. Band, po moje, bolj kot v death metal vode, vleče v progerska močvirja, kar ni ravno moja najljubša mlakuža, pa vendarle, ko/če bojo povoli drugo plato, jo bo treba preveriti. Če zasledite, da imajo kje kakšen nastop, jih kar pojdite pogledat. 

 Vulture Industries. Kot rečeno: they did it again. Stari znanci naših odrov so namreč spet odigrali fenomenalen koncert, ki v bistvu ni le koncert, ampak že kar gledališka predstava. Band, na katerega platah je od prvenca The Dystopia Journals (2007), pa vse do aktualnega Stranger Times (2017), vse manj metala in vse več odpičenih elementov (pa naj bodo post-rock, avantgardni metal ali pa odkrito spogledovanje z zapuščino Pink Floyd), pa jim tega metalci ne zamerimo. Band, ki mu že od začetka poveljuje absurdno karizmatični vokalist Bjørnar Nilsen, ki skozi celoten nastop miruje cca. 0,8 sekunde. Ostali čas pa psihotično trza, manično strmi v občinstvo, stoječ na stolu odpoje kakšen komad, skoči pod oder, kjer se, med petjem, nalima na obraz naključnih obiskovalcev ali pač vodi ples, no, vlak, praktično celotne publike v klubu. Ostali člani banda mu nudijo trdo oporo, sploh bobnar mlati po bobnih v vseh mogočih in nemogočih ritmih in iz vseh možnih strani. Nikakor ne gre zanemariti kitarskega dvojca, ki ustvarja res primerno podlago besedilom o vseh možnih in nemožnih tegobah, ki pestijo sodobnega človeka. No, pestijo ga, če se jim pusti. Lahko pa ubere isto pot kot Vulture Industries, kratko in jedrnato reče »fuck off«, in gre svojo pot. Nenazadnje so fantje v štartu bili black-metalci. Aja, večina setliste je bazirala na zadnjih dveh platah The Tower (2013) in Stranger Times (2017). Temu primerno tudi vzdušje ni bili ravno metalsko, ampak fantje še vedno pičijo k’t svinje. In da ne bomo filozofirali o glasbi, ki presega vsakršne stilske omejitve, le eno priporočilo: ko naslednjič pridejo v naše loge, VSI NA KONCERT! 

 Vulture Industries so namreč band, ki se ga z lahkoto posluša, še bolje pa jih je doživeti! 

Dirty Skunks, hvala za tole. 

Tekst: Rok Erjavec
Foto: Branka Resnik

Povezani članki: