Unsane: Decibelni obračun na ljubljanskem požiralniku

6. 11. 2017
Ljubljana / Kino Šiška

Vedno se veselim novih spoznanj in doživetij, v glasbi pa mi je bila od nekdaj najpomembnejša odlika (poleg kakovostne uigranosti članov ter čutne kemije ter ravnovesja med občutkom, harmonijami, disonanco in napredno ritmiko) tudi izvirnost in inovativnost tistih, ki jim namenjam svoj čas ter pozornost. Ne za vsako ceno in ne po kopitu, da je potrebno v imenu progresije izumljati vedno nove in ne vedno najbolj posrečene recepture, a tudi reciklaža ter serviranje kloniranih odtenkov brezvezja me ni nikoli potešila temveč je kvečjemu ločila zrno od plevela ter umetnike željne eksperimentiranja ter premikanja mej od ziheraških obrtnikov. Da se takoj razumemo – newyorški titani HC-ja z metalizirano podstatjo, posebneži Unsane niso v skupini slednjih. Ko sem jih prvič slišal daljnjega leta 1996 v kultni MTV-jevi oddaji Headbanger’s Ball so pritegnili na prvo poslušanje. Tako s prvinsko surovostjo, posebnimi visokimi vokali kot tudi z vizualnim in grafično nazornim prikazom nevarnosti ekstremnega skejtanja (in v videospotu Scrape še kako videnimi posledicami). Od tedaj so bili gostje festivala MIKK v letu 2005, letos, dobrih 12 let kasneje pa so na seznam osvojenih mest vpisali tudi Ljubljano ter Kino Šiška. Odhod proti templju alternativne potešitve je bil navkljub delovnemu tednu in sivemu vremenu, kakopak, nuja. 

In sledi že prvi šok. Ker smo pričakovali štart dogodja šele nekje okoli devete ure, je bil prihod na prizorišče male dvorane pod glavno koncertno katedralo malce pred deveto velika napaka. Kmalu po osmi uri so namreč publiko z neposrednim sestopom z odra v frontalno neposrednem stiku peklensko ogrevali že elektronski noisecoreovci It’s Everyone Else. Brutalni duet Lucijana Preloga in Pike Golob prinaša vse prej kot lahko poslušanje, saj je mešanica brutalnega post industrijskega HC nojza ter metala v udarnem kombotu napad na vse čute, predvsem pa na slušne membrane. Divja energija, pri kateri se zloraba klaviatur, semplov in mešalk lepo dopolnjuje z brutalnimi vokali, po večini skrajnih zvočnih eksplozij skoraj militantnih metalskih distorzij pa v neposrednem izlivu nezadovoljstva s stanjem družbe ne manjka. Zadnja plošča Heaven Is An Empty Room je namenjen rekonceptualiziranju elektronike, po energiji pa je najbližje še potenciranim ritmom britanskih Prodigy. Oba člena zasedbe It’s Everyone Else delujeta izzivalno in brezkompromisno, inovativni spoj eksplozivnosti, nebrzdanosti in nevarnosti pa niza shizofrene himne katarzičnega nihilizma, pokora za dušo in telo pa je bila tokrat, žal, zaradi naše zamude skoraj popolnoma zamujena, kar pa smo v zadnjih treh ali štirih skladbah ogrevalnega dela koncertnega večera uspeli ujeti je bil kakovosten šus v slušne vode, ki mu tudi mišični in iskreni nastop ter koncertna stava na vse ali nič daje še več premalokrat videne in čutene energije pravega konkretnega live nastopa. Glede na videno potno vizijo sveta, ki se mu je potrebno nujno upreti in ne podrejati lahko rečem le: »Kapo dol, It’s Everyone Else!« Mene ste prepričali tudi z mikroodmerkom svoje koncertne pristnosti, res pa je, da taka vizija hrupne eklektike ni glasba za vsak dan in za vsak trenutek. 

Iskreno, tudi Unsane niso ravno glasba za nežne večere v dvoje. Newyorški power trio že zadnje tri decenije seje posebno mešanico umazanega sludgy metala ter HC-ja, ki ni niti približno primerljiv s Sick Of It All, Hatebreedi ali čemurkoli podobnim, daje pa dodatno vrednost temu, kaj lahko HC z jajci dejansko pomeni. Kri, trpljenje, bolečino in brutalni udar zvočnih valov, ki rušijo klišeje ter tresejo temelje sveta, ki mu tudi Unsane z veseljem pokažejo sredinca ter se mu na konstruktivni način z glasbo zoperstavijo. Odrski minimalizem v vseh ozirih, vsemu navkljub pa je že od prvega takta s skladbo Commited s četrte plošče Occupational Hazard jasno, da se tudi v dvajsetih letih od prvega posluha v nervnih vodih trojca ni umirilo ali spremenilo čisto nič. Chris Spencer na svojem razsutem ter strupeno nastavljenem Telecasterju ter z grleno napetimi vratnimi žilami odpoje svoj umazani evangelij revolta brez rezerv in šparanja glasilk v njemu lastni visoki bevskajoči štimi. Dave Curran na desni strani odra divje pestuje svoj bas, s kapico kronani in vidno razpoloženi Vincent Signorelli za bobni pa dodaja svojo mišično noto udarnemu preprostemu HC-ju, po katerem ostaja v ušesih piskanje, telo pa se kocini ob takoj prepotenih notah neposredne in konfrontacijske godbe za vse solde (da, isti Vinny je tip, ki je bobnal tudi pri Swansih in pri Foetusih). Malce bolj disonantni spev Over Me z iste plošče priliva kerozin na ogenj, umazani jazzy splet disharmoničnih distorzij, basa in bobnov pa se v repeticiji temačnih emocij in gneva pelje lepo dalje kot dobro naoljeni stroj, ki mu ni mar za galantnost in koketiranje z mlečnozobci pod tem ali katerimkoli odrom. Unsane so v svojem zenu, ko pa zajadrajo še na kultni umazani hit, ki to ni nikoli bil, je pa pomembnejši komad njihove diskografije, komad Sick, se človek vpraša, ali bomo ta večer deležni reprize vseh skladb iz leta 1998.  

V bistvu ne, saj s skladbo Out newyorški demiurgi umazanega HC-ja zavrtijo ure še dlje, v leto 1995 ter nas spomnijo na dejstvo, da je bil album Scattered, Smothered & Covered plošča, ob kateri se je upravičeno dvigoval prah. Umazane distorzije, jebeno prostni srd in originalna definicija ritma ter melodij, ki so bile več kot le tipični NYHC štiklci na isto noto. Redefiniranje in nov izliv kreative z osme aktualne plošče Sterilize predstavi šele skladba Factory. V zvoku zasedbe se ne izgublja nič, saj je distorzirana umazanija še vedno krepko prisotna. Prosti tok toksičnih elementalov nihilistične orgijaške nasilnosti in krvoljublja tudi, je pa pod celoto umazanije veliko skrite in lepe spevnosti ter lepih rifov. No Reprieve dodaja v koncept še več alternativne igrivosti, kvazi solaže z Against The Grain pa se v niz šusa za vse solde doda malce suspenza, malce zjebanega surf sounda, veliko temačnosti in pridih Nirvane na zelo temnem tripu. OK, ne pretiravajmo, saj je otvoritveni štiklc Ipecacove mojstrovine Visqueen daleč od svetobolja in suicinosti. Unsane so emocionalni ekstroverti, liricizem malce spolirane forme pa ne krha podobe zasedbe kot udarnega in kreativno nepokornega trojčka ljudi, ki se ne nameravajo predajati stranpotem komerciale. Namesto krogle v lastno glavo merijo raje v templje ničevosti zunaj in v tiste, ki si strel v glavo dejansko zaslužijo.  

Pot s Chrisove glave lije v potokih, s šilta kape pa curlja dokaz, da se Unsane ne predajajo stari slavi in ne prodajajo brezveznih medlih jajc brez okusa temveč vas polivajo z eliksirom umazanije, življenjskosti in brutalne neizprosnosti lajfa v najbrutalnejšem smislu besede. Piskanje v ušesih se stopnjuje. Gluhost v dnevu po dogodku bo nuja in fakt. Abberation je kot bi na vas ateriral osemtonski tovornjak, Line On The Wall prinaša sludgy blues občutek, obenem pa menjavo za mikrofonom, saj svoj umazani vokal v sicer precej nasičeno zvočno sliko doda tudi Dave. »Nobody wins / It always evens up/ Five steps back didn’t change the facts, better get on that now kriči Dave, umazani sludgy blues pa se nadaljuje z Bloodrun klasiko Killing Time, ki jo tudi odkriči tokrat malce slabše ozvočeni Dave. Disonanca, šus in decibeli prinašajo le bolečino, Only Pain pa preveša intenzivni koncert k koncu z bolj sublimno, z bolj melodično noto. Empty Cartridge vas nato malce manj pripravljene potočće z basom in še bolj privitimi kitarami in bobni, Unsane pa peljejo prek morišča vzvratno in neusmiljeno tudi na največjem hitu zasedbe, na uvodoma omenjenem komadu Scrape. Prekleto da v živo zvenijo stavri še bolj z jajci in bolj brezkompromisno! Tudi The Grind ter finalni Get Of My Back ne nižata pričakovanj, po klicih sicer statične in niti mosh pitu predane publike lačne dodatkov po podaljških sicer brutalnega večera pa se Unsane vrnejo in dodajo svojo klasično piko na i večeru. Najprej je tu prekleto umazani blues, ki to ni, s skladbo Alledged, kjer si orglice lepo podajajo roko z razpizdenim HC-jem, ker pa se tisti, ki se smeje zadnji, najslajše smeje, je finale namenjen coverju zasedbe Flipper ter njihovi skladbi Ha Ha Ha 

Briljantno! Klasika za v anale lepših in pristnejših HC doživetij! Ni kaj dodajati! Ko bi le še slišal kaj več od piska v svojih ušesih ter bi lahko slišal tisti drobni glas v raztreščenih možganih, ki sporoča, da smo dobili več kot le odmerek hrupa. Dobili smo prekleto dobro odmerjeno brco v rit in prekleto, da bi bilo na mestu in prav nagraditi bend s stoječimi ovacijami, s kakšnim pravovernim mosh pitom, stage divom, ki se prekleto lahko dogaja na vseh tistih benignih koncertih, kjer vas s klišeji zasipajo bendi brez duše, brez prave esence in brez izvirnosti. Unsane so izvirni, kljub več kot zrelim letom prekleto agilni in prepričljivi, ne prodajajo mlačne vode, temveč servirajo »da shit« in matervola da tudi melodije, ritma in energije na odru ne manjka. V čem je torej keč, da stojimo Slovenci na takšnem koncertu kot statični pododrski fikusi? Morda v tem, da je bil res šele ponedeljek in da se moči špara za kaj bolj zvezdniškega, tokrat pa je prišla večina le past radovednost in ne razdajati dragocene energije za to, da bi počastili ter prenesli na oder nazaj nekaj dobrega tudi legendam, ki so prišle na oder krvavet, se razdajat in so v potokih potu pustili v vsem skupaj tudi levji delež svoje duše. Nesebično, brez šminke in brez fejkanja – kot se za pravi HC po newyorških standardih tudi spodobi! Upam da bomo imeli popravni izpit za to na voljo še kdaj. 

Tekst: Sandi Sadar Šoba
Foto: Nina Ferkolj

Povezani članki: