The Night Suns – Human EP

(samozaložba, 2017) 

Posthumno obdobje grungea je sproduciralo kar nekaj stranskih produktov, sem pa zelo vesel, da je v Londonu očitno umeščen en poseben filter, ki preprečuje nastanek tvorb, kot so bile sicer sprva obetavne zasedbe v maniri Bush, manj obetavnih Creed in podobnih. En posebnih produktov alternative, ki se rad predstavlja kot Nirvana današnjega časa je tudi četverec The Night Suns. Ustanovljeni šele pred dobrim letom so se odločili v svoj blender vplivov mešati elementale Reznorjevih Nine Inch Nailsov, Nirvane ter pogojno tudi Queens Of The stone Age, prvi produkt in obenem tudi test združljivosti pa ponuja že letos prvi triplet skladb na EP-ju Human. In ta je, iskreno rečeno, pozitiven.  

Najprej velja pohvaliti dejstvo, da je bend v tem slabem letu lepo definiral svoj zvokovni izraz, ki ga definirajo sanjavi in obenem odločni vokali Raduja Constantina, ki je obenem tudi primarni tekstopisev in kitarist. Na tekoče kitare se lepo dopolnjujoče lepijo bas Krystiana Tureka in bobni Markyja Zanna, bolj sanjavo in sintetično, a vseeno organsko združljivo komponento pa v zgodbo okusno ter s pravo mero esteticizma dodajalo ambientalni sinti ter efekti Freddyja Ciocoiuja. Otvoritveni Smoke je alternativni slatkiš, ki morda spomni na Cobainovo obdobje kreative na Nevermindu ali Incesticideu, a The Night Suns dodajajo bolj mehke, bolj zadimljene in zaradi sintov mehčane konture, ki gredo lepo v uho. Spevno in zelo poglobljeno uravnoteženi komplet organskega in anorganskega funkcionira eterično in tekoče, ni zapletov, kompliciranja, v celoti pa je dovolj mesa za glodanje, saj ni nepotrebnih in prevečkrat slišanih mašil, ki ubijajo voljo do poslušanja. Nadaljevanje My Blood Is Cold je kontemplativna sanjarija, kjer se distorzij ne poudarja preveč, cobainovski udar pa ob bolj odločnih pritiskih na ventile fantje ustavljajo z domala hommeovskim suspenzom in igra dobi dva lepo združljiva pola, dve sladki skrajnosti, ki tistim, ki smo odraščali v zlati dobi devetdesetih, grejejo srce ter razbelijo ušesa tako z zvokom, kot tudi s kombinacijo groovea, ritmike, dobre glasbene kemije v jedru zasedbe. Prekleto užitno! Tudi sklepni Human ne niža pričakovanj, čeprav je več mehkobe in krhkosti v lepo odigrani indie metriki, ki diši po rodni Britaniji.  

Po le treh skladbah človek težko sodi, kaj se bo odvilo vnaprej. Nastavki slišanega pa so izvrstni in ob le treh skladbah bi si drznil opozoriti, da bodite na The Night Suns pozorni, saj je prvovrstna muzikalna kemija definitivno prisotna, več kot pozitivno pa je, da si drznejo fantje preizkušati recepture preteklih dekad na sebi lasten način in s svojo mero moderne estetike, obenem pa niso jokavi, brezvezni in milenijsko medli. Organska plat obstojnejše resonantnosti glasbe prevladuje v slehernem taktu, tako sem res iskreno vesel, da ne gre v tem primeru za še en primer popoidnih Linkin Parkov, temveč je londonskim alternativcem bližje univerzum pravovernega privijanja  strun, a z dobro mero okusa. Kot, denimo pri Muse. No, to. Za sedaj ponujen prvi hod in predjed lahko rečem le hvala, bilo je okusno. Kaj pa prinaša, upam, kmalu sproducirani polnokrvni celovečerec, pa bo pokazal čas.  

Sandi Sadar Šoba

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.
Značke: