Testament, Annihilator in Death Angel na istem odru!

26. 11. 2017
Ljubljana / Kino Šiška

Jup, Skunksa obvladata! In, evo, sta v razprodano Šiško pripeljala Bay-area thrash legende Death Angel in Testament, med njimi pa so godli nič manj legendarni Annihilator iz Kanade. 

Koncert z zelo prijazno časovnico se je začel do minute natančno, ko so še rahlo prazno dvorano stresli Death Angel. En komad so rabili, da se je le-ta konkretno napolnila, še dva pa, da se je folku dokončno strgalo. Annihilator in Testament so tako naleteli na totalno napaljeno publiko, tako da se je energija (ki je bila že med nastopom Death Angel krepko preko vrelišča) skozi celoten večer le dvigovala. 

Ker imajo vsi trije bandi, za pasom nepregledno število izdanih albumov in ostalega, na katerih se nahaja (dobesedno) nešteto kultnih thrash klasik, so morali Death Angel in Annihilator v odmerjenih jim 40 minutah nastopa (vsak band, da ne bo pomote) najti ravnotežje med klasikami, od katerih se folku utrga in nov(ejš)imi komadi, ki itak sekajo na polno, ampak jih folk ne zna na pamet, če jih zbudiš ob treh zjutraj. Ampak to bendoma ni predstavljalo kakšne večje težave.  

Death Angel so špil začeli in končali s komadoma z zadnje plate The Evil Divide (2016) Father of Lies in The Moth, vmes pa posekali vse, kar je stalo z novejšima šusoma Claws in So Deep s plate Relentless Retribution (2010) in The Dream Calls for Blood , z istoimenske plate, izdane leta 2013. S klasikama iz albuma The Ultra-Violence (1987), The Ultra-Violence in Mistress of Pain, med kateri so spretno urinili komad Thrown to the Wolves (The Art of Dying, 2004), pa so pripravili teren za totalno fešto, ki je trajala do zadnjega takta nastopa Testament. 

Tudi Annihilator so nam namenili dva komada z aktualnega albuma For the Demented  (2017), One to Kill in Twisted Lobotomy, ki sta zelo lepo pasala v set-listo samih metal klasik, kot so King of the Kill (King of the Kill, 1994), Phantasmagoria (Never, Neverland, 1990), Set the World on Fire (Set the World on Fire, 1993), da ne omenjam W.T.Y.D. in Alison Hell (kjer je publika lepo pomagala odpeti refren) z njihovega  kultnega prvenca Alice in Hell (1989). Valjda, da se je folku trgalo. 

Testament pa so urezali tri z zadnje plate Brotherhood of the Snake (2016), Brotherhood of the Snake, The Pale King in Stronghold. Ostalih klasik, kot so First Strike Is Deadly, Practice What You Preach, Souls of Black, … sploh ne bomo naštevali. Je pa res, da bi lahko fantje (vsaj za moj okus) malo manj solirali, pa raje užgali kakšen komad več. Saj vsi vemo, da Alex Skolnick, Eric Peterson (oba kitara), Steve DiGiorgio (bas) in Gene Hoglan (bobni) obvladajo kot prasci… Ampak, dobro, to je stvar okusa. 

Zvok je bil cel večer perfekten, bilo je naglas, pošteno naglas, ampak se je vse slišalo, tako kot se mora. Že med nastopom Death Angel, ko sem kot malo dete užival v njihovih zagroovanih thrash riffih, sem se spraševal, če gre ozvočenje sploh še lahko bolj naglas, brez da bi se žrtvovala kvaliteta zvoka, pa so mi tonski mojstri lepo pokazali, da je to možno brez težav. Ko so Annihilator vsekali pa nas s svojimi kirurško natančnimi speed-thrash poskočnicami, nam je kar malo vzelo sapo in rekli smo si, da bojo imeli Testament kar težko delo, če želijo tole preseči. Ampak oni ne jebejo žive sile. To je pač metal institucija, ki je garancija za žur in njihov zvočni zid, ki ga lahko mirno primerjamo s tovornim vlakom, ki prebija snežne zamete, nas je zabil v tla, potem pa dvignil nazaj na noge in do višav, ko nihče v polni dvorani ni bil niti približno pri miru ali tiho. 

In, če smo že videli tri legendarne thrash bande, smo seveda lahko uživali v predstavi treh legendarnih metal frontmanov. Mark Osegueda, ki je svojim Death Angel posvetil praktično celo življenje je garancija za energičen nastop, neuničljiv vokal in pravo motiviranje publike, saj mu le-ta praktično je iz roke. In to vsakič, ampak res, čisto vsakič, ko sem jih imel čast videti v živo. In ta cifra gre v dvomestne številke. Jeff Waters je Annihilator, in če je znal imeti v preteklosti na odru za mikrofonom (ker kitaro pač obvlada v nulo) kdaj pa kdaj tudi slab(ši) dan, je bil ta večer pač njegov dan. He, he. Strupeno lajanje je sedlo kot ata na mamo na njihov strupeni thrash. Chuck Billy, Testament, pa ni samo gorostasen, ampak tudi gromoglasen. Rak je več kot očitno stvar preteklosti, in tukaj ni več kaj za dodati. 

Treba je pohvaliti še lučkarje, ki so pripravili res primerno agresivno kuliso za agresivno glasbo, ki je sekala pa nas in se še enkrat zahvaliti Dihurčkoma, da sta v mesto pripeljala tri fenomenalne bande, da so nas zabavali v nedeljo zvečer! In, to je treba priznati, v ponedeljek smo težko vstali, bili pa smo zadovoljni! 

KONCERT LETA!  

Tekst: Rok Erjavec
Foto: Klemen Udovč

Povezani članki: