SEINE – Sno Sna

(Moonlee Records, 2017) 

Meje na papirju – meje v glavah, pri tem se pa glasba ni nikoli zgledovala po diktatih arbitražnih sodišč, parlamentarnih koloarjev ali javnomnenjskih raziskav o tem, kaj je in in kaj ne. Sodelovanja se zgodijo – nemalokrat popolnoma spontano in tako nastaja nekaj novega, medkulturnega in precej bolj eksogamno heterogenega kot če bi se družili skupaj le škorci z domačega dvorišča. Primer takšnega pilotskega sodelovanja, ki stavi samo na medsebojno kemijo in ugajanje, ne pa na imperativ mejaške politike je tudi zasedba Seine, ki je pod isto streho, verjeli ali ne, združil Hrvate in Srbe, vse pa je izšlo pod zastavo slovenske založbe. Bend je letos septembra pod okriljem založbe Moonlee Records izdal svoj prvi dolgometražni prvenec, ploščo Sno Sna, projekt pa ima za seboj že deset let delovnih procesov, pri katerih sta svojo kreativno slo ter energijo združila ustanovitelj Ivan Ščapec, ki je kantavtorsko energijo zlil v podobo benda z Dimitrijem Mekonovićem Popovićem, za bobni (nekdaj članom Radosti in zasedbe Vlasta Popović), Boškom Mijuškovićem (basist zasedb Straight Mickey AndThe Boyz ter Skrtice), ko pa se v studiu zasedba sestavi še s pihalnim doprinosom klarinetista Brane Norac dobimo nekaj posebnega, atišičnega in po merilih kakovostnega indie dream popa faktično užitnega. Še več, že po prvem obratu na predvajalniku je jasno, da je Sno Sna posebna plošča, ki kljubuje stereotipnim mejam običajne balkanske produkcije, saj je brezkompromisen in gre na vse ali nič, na nož, ne glede na rezultanto končnega seštevka, obenem pa ste, dragi moji, deležni zrele poetike ter kakovostne glasbene ponudbe posebej skrbno začinjenega urbanega liricizma. 

OK, najprej preseneti ta čudni feminitivni zakajeni glas, ob katerem se namesto maskulativne moči odloči servirati v ušesa nekaj precej bolj bohemskega, androgenega, na katerih zveni Ivan kot zamaknjena figura krhkosti in precej bolj kot ženska ter ne kot moški. Spavam, otvoritveni komad plošče pričara domala žensko vokalizacijo, visoki glas repetitivne hipnotike pa z zvokom ravno prav razgibane akustike, bobnov in basa fura cikličen dreamy trip, ki je emocionalen, izpostavljen, melanholičen  in vse prej kot mišičav, moški, nasilen. Ljubezen in hrepenenje sta v podtonu, bolj pasivni patos ter melos pa se v nadaljevanju nadgrajuje. Tudi z več elektrike. Svog je repeticija zadetega tripa na dveh akordih, poetika odtujevanja in gravitacije temne praznine, hladu, corganovskega brezupa pa se podreja diktatu navidezne lahkotnosti, pod katero se Seine postulirajo kot indie satelit, ki kroži okoli večno nedotakljivega ideala samouresničitve ter osrečitve. Sunny Day Real Estate, na katere se nato veže malce več folkerske note, pastelov.  

Privatno tijelo je zavezo minimalizmu reduciralo na akustično kitaro, Ivanov ženstveni glas, po drugi kitici pa se registri odprejo ter pridejo v igro tudi rahle distorzije, bobni, bas in lo-fi občutek rahle katarze na dveh, spet le dveh akordih, ki suspenz emocij le poglabljajo ter potencirajo inerco masivne čustvene negacije luči in upanja. Kul. Bubamara je izjema, saj se v domala popoidni napev pozitive prikrade odtenek navihanosti, katero prispeva klarinet, ki drobi bolj pozitivno ob pihalih in bobnih ter hudomušnih efektih na vokalih od začetka do konca , da na Ko pademo na malce več resonantne akustike. Osebno najdem pri tej skladbi celo osebnega favorita plošče, saj je melodike in umazanije veliko. Tako v liriki masturbacije, fuka, erotike, zadetosti in temnih premetov v smeri smrtne teme ter nihilizma. Distorzije v besedah, čistost v zvoku, predvsem pa ti umazani udarni bobni ter končno malce več udarne dikcije pogojno solaž.  

In nato filozofiranje. Kritika čistoga razuma ni kantovski ekskurz v temne tolmune filozofije, je pa bližje hladu in lepljivi teži milenijskega človeka, ki se je odpovedal genderju in postal v svoji lastni odvečnosti sam in brezciljen na poti prostega pada k centru svoje eksistencialne Biti. Seine so hipnotični, plesni, sanjavi in vnovič zavezani asimetrični melodiki akustike, prek katere se vnovič pnejo ti čudni vokali, ki jim manjka testosterona, a so prav zato nekaj posebnega in ne nujno všečnega, a obenem magnetno privlačnega. Jebeno. Da se po disonanci Puške znajdemo v centru krvniške logike vojne, perpetualnega nasilje nacionalnega, ki se mu Seine odpovedujejo z glasbo in poezijo. To je stav, to je kritika in je revolt, pri katerem se človek odloči za postanek na mestu in ustavlja svet s svojim golim in lahko tudi patetičnim sebstvom. Ni vizije, ni cilja, ni odrešitve, temveč le tista statika emocij, ki rušijo harmonijo v srcu z repeticijo sicer ubranih, a toliko bolj stopnjevanih dveh jebenih akordov.  

Janko se z narodnim napevom žalostinke, med katero se v a capelli Janko odloča za postanek in odstop od življenja, po katerem se elektro beat Šila zarije v celoto kot antipod, na katerega matrice se dodaja organska plat Seine prek esence sanj, ki so realnejše od realnosti, kartezijanski produkt meditacije pa se prek bolj odločnih bobnov ter basa vrti okoli vprašanja, ali so sanje manj realne od realnosti in ali je sla po ljubljenju in biti ljubljen manj bistvena od gravitacijskih sil višjega življenjskega smisla. Kaj je življenje brez ljubljenja? Seine ostajajo raje v dometu globine neuslišane melanholije ter teme globin srca kot da bi gradili idejo na nek višji estetski plato, kot, denimo, prej omenjeni Smashing Pumpkins. Kul. Stvar okusa. Finalni spev skladbe Ljubav je pozitivni finale, ki se vnovič vrti v segmentu corganovskega univerzuma, Seine pa se sprašujejo, ali je ljubezen zaveza ali odveza, akt osvobajanja sebe in drugih ali akt samovoljnega odstopa od svobode, da bi iz tistega stanja omotične finosti padli v stanje bolj mehanskega prav. Seine so pri tem bližje intuitivni logiki nerazumljive subtilnosti kot racionalni logiki mehanskega in to spet, jap, na dveh akordih. 

Pa strnimo misli. Sno sna ni slaba plošča je pa v konceptu veliko intuitivnih vrzeli, nedorečenosti, repeticije in inertne sile po tem, da se stvari razvleče včasih nasilno v formo skladb, ki so shematske, ne nujno na slab način. Manjka tisti preboj na višji plato in morda s tem priložnost za katarzo, ki jo Seine v svoji sicer pozitivni melodiki vsemu navkljub odrekajo v imenu norme, forme, klavstrofobičnosti. Tu čutim naboj frustracije, ki je brezciljna in niti ne zmore definirati tega, kaj jo gradi in postulira, zavoljo tega je Sno sna plošča, kjer ste deležni zgolj fraktalov, posameznih podob, te pa so predstavljene apatično, brez jeze (razen pri skladbi Ko) in brez točk oprijema, pri katerih bi lahko iskali globlji smisel ter vizijo za preboj na prej omenjeni višji plato. Veliko je sicer prikupne poetike, pri kateri je slutiti občutek za melodiko, a manjka na skladbah, vsaj po mojem okusu, malce več mesa in žmohta. Zavoljo tega lahko sicer pritrdim, da so Seine nekaj posebnega in za tla nekdanje Jugoslavije všečnega ter primernega diskografskim načelom matične založbe, a le stežka sodim, ali je v celoti dovolj materije, da bi lahko bendu napovedoval usodo ter bral iz kart prihodnosti. Pustimo času čas in glasbi prosto pot, da se morda bolj odločno ter nadgrajeno predstavi v nadaljnjih formah, upodobitvah ter ujetih studijskih stanjih medosebne kontemplacije naslednjič morda bolj strukturno zahtevnega inštrumentalija. 

Sandi Sadar Šoba

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.
Značke: