Riffeater #2: O francoski dominaciji ter slovenskem solidnem drugem mestu

10. 11. 2017
Ljubljana / Orto bar

Dragi Slovenci, kako veseli ste lahko, da vam zadnja leta dobro in vse bolje organizirana idejna ‘očeta’ kolektiva Dirty Skunks strežeta glasbo po vašem okusu in za zelo dostopne solde, obenem pa se vam ni potrebno poglabljati v minimalije, saj se vse bolj ustoličuje tudi pri koncertnem odjemanju slogan: »Nomen est omen«. Že kar nekaj časa se ve, da se v Orto Baru pod imenom Drunk In Public strežejo koncertni cikli s punkersko vsebino, tisti, ki pa padate na stoner, sludge, doom, psihedelično post glasbo takšne in drugačne kategorizacije pa ste le-te deležni v mesečnih odmerkih Riffeaterja. Letošnji drugi RIFFEATER koncertni cikel je bil v slogu s pričakovano vsebino namenjen vsem tistim, ki ste lani zamudili nastop izvrstnih doomerjev Monolithe na festivalu MetalDays, popravni izpit pa je vsem zamudnikom postregel še dve domači poslastici – posoške sludgerje Deep Down Bellow ter ljubljanske alternativce Ambro. Vse to, še posebno pa dejstvo, da letošnjo jesen še nisem preveril utripa v Ortu, je botrovala odločitvi, da bo pot proti alternativnemu hramu v bližini Most smiselna. 

Malce po deveti uri so se vrata Orta odprla, začuda pa je ta konec tedna kar nekaj ljubiteljev drugačne senzualne hrupnosti že kaj kmalu zasedlo pool pozicijo pod odrom, da bi preverilo kaj za vraga se v zadnjem času ustvarja pod Matajurjem v bregovih nad Sočo. Letos je debela dekada in pol dela, potu in pedantnosti dobila epilog v eni boljših metalskih plat iz domačih logov, saj so Deep Down Bellow posneli in izdali izvrstno sludgersko death groove ploščo Everything Is Darker Than It Seems. Matjaž Medveš na kitari, predvsem pa zelo suvereno in grleno umazano na vokalu servira spodobne odmerke težkokategornega death metala z melodičnimi lepimi vstavki ter domiselnimi kitarami, njegov brat Robert za bobni je sopotnik od prvega dne dalje, dopolnjeni z Mitjo Markičem na basu ter podkrepljen z drugim kitaristom Izijem na levi strani odra servirajo izvrsten blend thrash death standardov. Priokus zvoka devetdesetih, milenijski občutek za groove, avtorske skladbe – vse to zasluži pohvale in dejstvo je, da morate biti na mladce, ki imajo za seboj šele par večjih koncertov, prekleto pozorni. Umazane kitare zvenijo kompaktno in lepo povezano, malce pa primanjkuje tistega posebnega live žara in energije, zaradi katere bi lahko Deep Down Bellow nedvomno bolj suvereno zaorali po odrih tako doma kot tudi na tujem. Najprej je tu masivna decibelna mastnost uvodnega komada Trapped In Trance. Demonsko, deicidovsko, a premalo dinamično in premalo vizualno privlačno, vseeno pa je moč takoj opaziti, da so Deep Down Bellow izvrstno uigrani ter medsebojno uležani. Matjaževa prezenca je tu najpomembnejša, manjka pa enake vizualne izzivalnosti na ostalih straneh odra. Sicer solidna metalurška godba, kjer ne manjka dobrih rifov, dobrih solaž ter mastne podstati samih skladb izvabi iz ust publike sicer aplavz, a manjka šus. Slednjega z debelimi groove nastavki prodaja Slaves Of this World, ki bi bil lahko serviran na platah zgodnjih Soulfly, Max pa je dobil v kobariškem metalcu po duši in telesu, Matjažu, korektnega izzivalca. Meni je dejstvo, da je domačih logov sin, še razlog več, da navijam za barve Posočja in ne za razvodenele Brazilce. Če bi bilo na odru malce več dogajanja bi bilo vse skupaj še boljše. Corridors Of Self Destruction zapelje v temne labirinte suicidnosti, temačne sle po nihilizmu ter prevladi teme nad lučjo, Deep Down Bellow pa zaorjejo še globlje v demonične globine s skladbo T.L.O.M. in našpičenem spevu demonom v nedrjih duše z domala grungerskimi salvami skladbe Demon Inside – grungerskih do prve kitice, nakar se po flyntovsko postavi po robu folku Matjaž s tokrat ne tako globokimi growli. Sočno. Poslušljivo. Užitno. Naslovna skladba obetane, na Youtubeu pa že polno izdane in slišane plošče, nato pa po menjavi kitare v Matjaževih rokah dobi malce več umazane razglašenosti, bolj kot sludgerska umazanija pa se iz zvočnikov čuti tista rahlo retro pedantarija iz časov, ko so se kitaristi bolj poslušali, masivni rif pa debelili s pravimi dodatki terc in kvint. Po slišanem in videnem lahko rečem, da je Posočje postreglo z dobro košto, je pa prostora za izboljšave ter dodelave absolutno še dovolj, tako da želim fantom še več koncertov ter več koncertne kilometrine.  

Slednjo pa so v zadnjem času po deceniji kibernaciji lepo nabirali ljubljasnki alternativci z občutkom za tehnicizem in čare novejšega datuma. Toolom ter A Perfect Circlom in podobnim meditativcem zapriseženi alternativci Ambra so v zadnjih mesecih zagnali motorje na polno moč, po katarzičnih prepletih kitar v rokah izvrstnih eklektikov Andreja Blatnika ter Žige Krofliča ter bobnarskih dodatkih Robija Repa pa so imeli srečo ter v svoje vrste zvabili nekdanjega vokalista izvrstne in svoj čas obetavne zasedbe Flyspoon, Janija Premužiča. Od poletja in od krstnega nastopa na Trnfestu se je kemija le dodelovala, me je pa zanimalo, ali bo v kontekst benda padlo še kaj več kot kopija maynardizmov. Odgovor, dragi moji, je pritrdilen. Na zvoku tokrat sicer manj posrečeno ozvočenih kitar ter precej presuho ter preplitvo ozvočenih bobnov se ravno prav melanholično lepijo razcepljeni vokali, kjer poleg grungerske melanholije in melodike Jani dodaja tudi svoj odmerek besa in growlov. Slednji so suhi, morda na trenutke občutno pretirani vsaj kar se zdravje glasilk tiče, tudi sicer pa mi ob takšni meditativni glasbi, ki jo Ambra servirajo z občutkom za ravnovesje in estetiko bolj podajo čisti vokali in ne grlena raskavost. Uvodno merjenje moči s Prudence, nato pa bolj umazani pridih skladbe G. Korektno, lahko pa bi bilo, z malce več selektivnosti, dano na plan še več glasbee s potence in acikličnosti. Vokali dajejo Ambri vsekakor novo dimenzijo in domet, je pa res, da potrebno dodati sicer solidnemu masivu benda nujno še basovsko globino, saj je sicer v konturah zvoka preveč praznine in premalo tiste gravitacijske moči, ki bi lahko elementale glasbe kohezivno še bolj vezala skupaj. OK, po Nomadu pa sledi malce sistematične psihedeličnosti. Cover The Sky z lani izdanega prvenca odšteje iz odrske algebre vokale ter se preda meditativnim prepletom obeh izvrstnih, a tokrat, žal, malce prehitro in zvokovno premalo pedantno postavljenih kitar ter Robijevih bobnov.  Solidna igra ne pripelje do ekstaze, ki sem jo letos doživel ob nastopu z Jeguljo na majhnem odru Orta. Burning Seas premeša karte z Žigovo slidersko igro na po naročilu narejeni blueserski box slide kitari, ki prinese na oder malce eksotike, Žiga pa prefinjeno presedla kaj kmalu na svoj Les Paul, ki se spne z Andrejevo kitaro, Jani pa iz zaodrja stopi na oder ter doda pastelne nanose alternativne melanholije ter grlenega besa. Kot bi se prežarčili Doorsi, Morrison pa bi se poskusil posneti na matrice prej omenjenih Toolov. Zanimivo in vsekakor vredno konzumiranja, poprej pa nujno še studijske destilacije in filtracije. S sklepno Johano je vse jasno – Ambra so napredovali in dodali k igri ognja še malce masivnosti, mastnim ritmom in melodiki pa ravno prav krhko in senzualno liriko, ki jo bomo, upam, kmalu lahko konzumirali tudi na kakšnem korektnem glasbenem posnetku, saj so Ambra za več kot le enkraten posluh. Seksi konture in lep obet prihodnosti daje torej kar precej zahtevnih nalog za nadaljnje mesece, rezultat pa bo, to lahko stavite, fascinanten.

Precej bolj dodelana in jasna pa je pot ter vizija francoskih oratorjev temačnega in futurističnega ter temnim elementalom vesolja zavezane glasbe, zasedbe Monolithe. Najprej je tu dejstvo, da le malokrat oder zasede zasedba, ki v skoraj simfoničnem prepletu kar treh brutalnih kitar, klaviatur in basa ter bobnov servira temačno grandioznost epske teže, kompleksne estetike ter progresivnega dooma s potenco. Tokrat, dragi moji, smo imeli na odru tako zvočno popolnoma uigran kolektiv, kjer so tri kitare ne prevelik, temveč le dovoljšni približek temu, da se odpre tretje oko ter lahko prek retinalnih vodov srkamo nektar iz črnih lukenj eksistence. Naslednje leto je napovedana že sedma celovečerna plošča Nebula Septem, Parižani pa so se Sloveniji odločili predstaviti še s starim arsenalom hitov, ki to niso, a vseeno. TMA kot uvodna hrupna kanonada epsko atmosferičnega Niča predstavi bend v vsem njegovem čaru. Lepo vtkane kitare Remija Brocharda, ki pade na frekvenčno lepo zlepljeni kitari Sylvaina Begota in Benoita Blina, nekje v ozadju se sliši simfoniko klaviatur Matthieuja Marchanda, pika na i pa je grmeči duet ritem sekcije, v kateri Thibault Faucher lepo ritmizira za bobni na masivne basovske linije Olivierja Defivesa. Eksplozije zvoka iz zvočnikov pa so lepo podprte z vizualijami, s filmom o prostem letu med planeti do planeta ekstaze z Zeta Reticuli. Fak! Sonično polno in gosto. Kot bi nas sesalo prek vseh vodov do centra črne luknje užitka. Saga se nadaljuje z negativno metriko in distopijo s skladbo Ecumenopolis. Remi zasede svoje mesto za mikrofonom in kar slišite niso stihi tolažbe. Temni usodni naval demoničnega, peklenskega. Monolithe so simfoniki pokore, doom metalu zaukazani intelektualnosti pa dodajajo odrsko pompoznost in tisto krasno asocialnost, zaradi katere se doom raje kot s prilizovanjem publiki servira kot jed hladno, neprizadeto in neusmiljeno. Če vam obsatne v želodcu ali v slušnih vodih – vaš problem! Popolni eskapizem za čute se odpoveduje nareku časa. Kot zvočne sage pa se stvari dalje odvijajo po uvodnih pričakovanjih – pošastno počasi, a s polno mero omike ter vrhunske kakovosti. Vrhunski pretres skladb Monolithe II in III definira vse konture prvovrstnega funeral dooma, Everlastin Santry pa se militantno, temačno, kot udar negativnih ionov, predaja temačnim strastem nihilizmu zavezane eksistence. Tema, brezup, lepa gosta melodika plošče Epsilon Aurigae funkcionira tudi na odru brutalno, drobeče in brezhibno. Monolithe so enkratni oratorji počasnega mešanja misli z decibeli in lepoto brezizhodnosti, fatalizmom. Dokončna predaja je imanentna. The Barren Depths prikliče v igro vizualij spet malce kozmične neskončnosti, hladu in agorafobičnim se ob pogledu na platno izza zaprtih vek slikajo konture popolnega strahu, onkraj katerega je prevlada Niča toliko slajša. Fakt je, dragi moji, da so Monolithe tokrat v Ljubljano prinesli precej več kot le godbo za lahko noč. Pod celoto je veliko vsebine, ki prebudi čute in sili k kontemplaciji, k aktivnemu poslušanju in konzumiranju glasbe, ki ne more biti zgolj zvočni šum v ozadju. Suvereni nastop vseh, predvsem pa impozantna figura enkratnega doom frontmana s še boljšim vokalom umešča Monolithe med največja imena kakovostne doom godbe 21. stoletja. Po udaru s skladbo I nastopi čas za slovo, a mladci nagradijo slovensko publiko, ki je Francozom jedla z roke, tokrat z brutalnim dodatkom. Synoecist doda v celoto vnovič četrt ure kakovostnega death dooma, ob katerem se trese celotna dvorana, sonični tresljaji pa ne kvarijo doživetja, saj so Monolithe prišli na oder Orta prinesti empirični odgovor na vprašanje, ali jim lahko ta večer sploh kdo parira. 

Odgovor, dragi moji, je ne, saj so bili razred zase, čeprav so se domači upi še tako trudili konkurirati Parižanom. Morda pristransko, a k celoti užitka prispevajo svoje tudi bolje zlorabljene in uporabljene odrske luči, nedvomno boljša in superiornejša zvočna podoba ter uigranost pa dotolče konkurente tudi z vizualijami, kjer smo vsi povabljeni v cinematični kolaž distopične prihodnosti, Ljubljana pa postane prizorišče naracije Blade Runnerja in še česa. Pedantno, lepo in brez nepotrebnih mašil. Domači upi so bili krasna dopolnitev večeru, seveda pa upam, da bodo lahko tudi sami dodelali svoj vizualni apel, saj se dandanes glasba uživa tudi prek slušnih kanalov in ne samo slušnih vodov. Ambra so zastavljenemu cilju odrsko bližje, Deep Down Bellow še ne, a je poleg koketiranja in suverenega osvajanja odrskih prostorov s prezenco potrebno ponujati tudi glasbo, s slednjo pa obetajo tako Ljubljančani kot tudi Kobaridčani. Se, absolutno, vidimo na nadaljnjih bitkah za obstoj na vse ali nič ter za vse solde! 

tekst: Sandi Sadar Šoba
foto: Branka Resnik

Povezani članki: