Inhibis – From Within

(God Bless This Mess, 2017) 

Zadnja leta se soočam s trendom, kjer je vse več bendov zavezanih inštrumentaliju in ne tolerira vokalov oziroma so ti kar hitro odpisljivi. Jegulja, Ambra, Seul Ocean … prav nedavno pa so se v mojem poštnem nabiralniku znašli še lendavski Inhibis. Prav letos je na prodorni, agilni in z vizijo drugačne, predvsem pa bolj inovativno obarvane glasbe obarvani slovenski založbi God Bless This Mess izšel drugi dolgometražni album zasedbe, ki je aktivna že od leta 2012. Sprva so v formi četverca preizkušali še vokale, se deklarirali kot stoner bend, a kaj kmalu odmislili vokalno šibki dodatek zasedbe ter namesto precej prežvečene beesedne poetike, ki je, roko na srce, kaj hitro rak rana v sicer glasbeno zelo obetavnih zasedbah, pristali na formatu tričlanske zasedbe, ki je nato še stoner zamenjala s formo post rocka in post metala ter dala svoji muzikaličnosti več proste poti, obenem pa se je zavoljo posebne glasbene forme namensko odtujila od tistih, ki iščejo v glasbi karizmo in nagovore pevcev. In kdo bi to lahko razumel bolj kot Gašper Letonja, sicer član zasedbe The Canyon Observer, ki je, družno z bobnarjem zasedbe, sestavil zvočno podobo albuma, ki je, to lahko rečem že takoj, impresiven. 

Osem skladb z drugega albuma From Within predstavlja osem stopenj introspekcije, glavno orodje naracije pa je zgolj in samo ambientalni preplet sanjave kitare v rokah Matije Dolenčiča, na katerem se bas Jana Franka dopolnjuje s senzualnim bobnanjem Filipa Gala, a da ne bo pomote – forma skladb je trdna in celota je kompaktna in obstojna. Morda gre res za logično nadaljevanje prvenca Sunk Into The Hollow, a je po goli formi in izza zadnje lupine praznine ter Niča nastopil čas za vzpon iz samega centra, težišča duše. Follow Me Through je jasno vabilo k poslušanju in sledenju, k kolektivni meditaciji. Porajajoči elemental tekoče in lepo grajene kitare, ki plete kopreno, eterično preseva, se nato kar naenkrat distorzirano gosti in s tem frontalno napada čute. Izvrstno uigrana ritem sekcija drobi in občutek napetosti stopnjuje, vokalov pa človek ne pogreša. Morda sedaj, ko smo zleknjeni samostojno v mehki objem naslanjača, to funkcionira, na odru pa so potrebni dinamika, dogajanje, vizualni privlak. Zaprite oči in sledite niti. Without Judgement je z basom bolj začinjen briljant, ki spominja na melodiko izvrstnih Isisov, Pelicanov, pogojno tudi A Perfect Circlov v času, ko vadijo brez Maynarda. Mentalni obrati, fraktalne podobe izza priprtih oči, močna sugestivna linija bobnov, basa ter lebdeče kitare, kar naenkrat pa suhi rez in prizemljitev s skladbo Wandered For Too Long, ki opusti delaye ter zareže v sočnost trenutka s suhimi, raskavimi distorzijami in plezajočimi bobni, ki drobijo, nato vse skupaj okusno preskoči in pade v perfektno odigrano opotekanje. Kot bi bili magnetno prisesani na kamnito gmoto velike mase in se ne bi mogli s tega suhega, peščenega obličja neusmiljene gmote pobrati, Inhibis pa vas tolčejo, pobijajo, vam trgajo ude. In ta svet dihotomije nežnosti in nasilja je svet, v katerem se izza valovitih kontur plavajočih kitar ter nato distorzij zelo domače počuti tudi pevec, orator, inteligibilni šaman glasilk, kjer je lahko tudi glas le en izmed šumov, gradnikov glasbe in ne nujno zgolj ubesedovanja, član zasedbe Canyon Observer osebno, Matic Babič. Bolano dober komad Clairvoyant Mind je vrhunec plošče, na katerem se v preplet prevladujočega in stopnjujočega inštrumentalija več kot solidno ter za par taktov vklopi tudi glas bolečine, ki je naravni del samouresničitve ter v plošči opevane osebne rasti ter refleksije človeškega bitja navzven v vakuum eksistence.  Po slednjem sledi samo še pomiritev ter dopolnjevanje kolaža. Only Transitory prispeva k suspenzu močnih emocij malce več topline ter tolažeče repetitivnosti, zvoke ksilofona, oddaljeni smeh otrok, malce več brezskrbnosti in pasivnosti, ki pa jo pospešeni From Within v sedmih minutah najdaljše skladbe albuma estetsko stopnjuje, krepi, v celoto pa prinaša zvočni optimizem, obenem tudi odločnost in fizično prisotnost tudi sile, ne zgolj meditativne lahkosti. Dive je priprava na končni akt samoukinjanja, odmevi in odjeki iz votline spoznanja na ledeno luč sveta pa Inhibis spretno sklenejo s kratko vinjeto skladbe Dormant, ki daje zgolj plejade kitar, odšteva decibele, umirja strasti ter pot navzven katarzično sklene s stanjem popolnega mirovanja, ki mu ne bi dodajal ali odvzemal nič.  

Spokoj, mir, umiritev. Notranja eksplozija strasti, pričakovanj, popolne glasbe. Parabola popolne sonične odisejade iz samega centra duše v gravitacijsko odtegnjeni svet prostega leta daleč proč je sklenjena, Inhibis pa so na tej strani zvočnikov dobili še enega gorečega častilca, ki se ne bo oziral k tistim, ki hrepenijo po besedah in bolj neposredno izkazanim in izpovedanim sporočilom. Sam imam to meditacijo in dejanje, kjer lahko v valovenju glasbe in emocij najdem svojo lastno zgodbo, precej raje. Inhibis so tu negirali svoje ime ter namesto odvzema, inhibicije ponudili nekaj več. Dopustili so odpreti namesto fizičnih oči tisto tretje oko, ki v dobi milenijske zasičenosti s čutnim, dokazljivim in racionalnim, po večini regresivno propada in se le stežka razpre. Izvrstno delo, fantje, predvsem pa krasna plošča, k kateri se bom z veseljem še vračal, saj je več kot dober glasbeni produkt, ki daje veliko materiala za kontemplacijo. Hvala! 

Sandi Sadar Šoba

Povezani članki:

Značke: