Gorgoroth, Gehenna + še dva v Ortu ali Satan je moj prjatu!

7. 11. 2017
Ljubljana / Orto bar

Že dolgo nisem napisal lepega uvoda, pa lahko to danes popravim. 

Torej, v torek, ko se nas je dež usmilil, in je končno nehal padat (kadilci te ‘mamo radi!), so se v Ortu ustavili Satanivi prijatelji, Gorgoroth in Gehenna iz Norveške, s sabo pa pripeljali še češke brate v veri, Sekhmet, za uvod pa so nas stresli še trešerji Amken, ki kot svoj dom navajajo državo zmagovalko Evropskega prvenstva v nogometu leta 2004, Grčijo. 

 Mater je lep uvod. Prav ponosen sem … 

 Torej, Amken. Atenčani so v slabe pol ure špila predstavili debitantski album Theater of the Absurd (2017). In v živo zvenijo točno tako, kot na plati. Old-school thrash metal, ki je in bo ostal ujet v ozko definiranih smernicah žanra. Kljub temu, da so fantje vsaj solidni obrtniki, vsak na svojem inštrumentu, jim manjka znanja, volje ali pač talenta, da bi na sceni pustili globji pečat. Načeloma jim ne gre nič očitati, njihove thrash popevke so zabavne, poskočne in niti ne preveč enolične, ampak ker so tega večera igrali prvi, in se žanrsko pač ne skladajo z ostalimi bandi, jih je publika (in niti ne malo nje) gledala precej mirno in nezainteresirano. Res pa je, da med njihovim nastopom nihče ni zapustil dvorane, nasprotno, publika se je proti koncu nastopa še malo zgostila. Je pa res, da je bil zunaj kar mraz… Torej, če vam je thrash všeč, si jih lahko mirno kdaj zavrtite, za intermezzo so več kot dovolj dobri. 

Čehi Sekmeth pa so večer zapeljali v black-metalske vode. V corpse paint odeti mladci so hitro pokazali, da niso ravno navdušeni nad smerjo, v katero gre svet. Ker poznam samo zadnja dva albuma Words of the Master (Proverbs of Hell) (2011) in Spiritual Eclipse (2013), so mi seveda najbolj zadogajali komadi s teh dveh plat, kot npr. Die for Your God, Death Is the Law, All Shell Bear Witness I in Religious Infection, starejšim popevkam pa tudi ni kaj očitati. Satanski riffi so fajn požgečkali po ušesih, bobnar, kot pravi black metalec, pač ne čuti ljubezni do svojega seta bobnov, kričač pa kriči. Saj je black metal! In to tak, zabaven, band pa ga zna podkrepiti s pravšnjo mero teatra (kjer jim je dobro pomagal v meniha z gas masko oblečeni prijatelj, ki se je parkrat pojavil na odru, ponavadi, ko se je prepevalo antireligiozne napeve) in pravega »fuck off« odnosa. Med pavzami smo bili, presenetljivo, deležni lepih zahval z odra in relativno razločnih napovedi komadov, na klice iz publike (na zdravje, špilaj, ipd., ki bi jih Čehi načeloma morali razumeti) pa se niso odzivali. Jebiga, black metal … 

 Gehenna. Hudo-kurčni black metalci. Ni drugega izraza. Oni ne rabijo (več) corpse-painta, ker so pač prestari in igrajo preveč naglas. Band, ki  na sceni, kljub nebrojnim menjavam članov, uživa kultni sloves, kljub temu, da obstaja od leta 1993 ne kaže znakov staranja, utrujenosti ali izpetosti. Daleč od tega, albuma WW (2005) in Unravel (2013) sekata na polno! Ne podivjan, ampak primerno hiter black-metal, ki ga sekajo fantje je slabo uro padal po nas, Ko sta si kitarista podajala riffe sem in tja, ali ko je urezala solaža, smo res lahko uživali v glasbi (aja, BTW, zvok je bil 1A!), ne le v davljenju kitar. Bobnar in basist pa vedno nudita čvrsto oporo zvoku, ne glede, ali gre za počasnejše, že kar malo meditativne dele, ali pač za black-metalsko nažiganje. Vokal? Žival, ki se oglaša iz groba. Najprej nam je pretresel drobovino, potem pa nam jo še izpulil, vrgel ob tla in potacal. Po pravici povedano, sem se za obisk koncerta odločil predvsem zaradi njih, in ni mi žal! Pa , po odzivih sodeč, tudi publiki, v praktično polnem Ortu, ne. Zmaga večera! 

Sedaj smo pa tam, kjer ni muh … ker jih je popapal peklenski ogenj. Zloglasni Gorgoroth. Ne bomo se vtikali v pretekle zadeve glede »lastništva« banda, teatra, ki jih je nekaj časa spremljal in, bodimo odkriti, naredil več škode kot koristi. Kurc gleda, kar je bilo, je bilo. Pred nami pa je bil koncert. In to ne slab. Kljub temu, da ni Gorgoroth nikoli niso pomenili kakšnega presežka, ali kaj podobnega, in čeprav sem jih nekajkrat videl v živo (in so bili res obupni), sem si šel po pivo in pogledat koncert. In, jebote, fantom so tudi zrasla jajca!  Predstavniki t.i. drugega vala norveškega black-metala (a si lahko še daljše poimenovanje spomnite!?) imajo v moji knjigi, večinoma, eno veliko težavo. In sicer, da igrajo, kot da se jim mudi na zadnji vlak oz. fajn na blato (in najbrž le-to že meji na drisko). In tudi Gorgoroth niso ravno najbolj počasen od black-metal bandov … Pa vendarle, če je ozvočenje primerno (tega večera je res bilo), če je folk za žur (ne mislim mosh-pit, wall of death in circle-pit, saj niso trešerji!), če je band v formi, in dobre volje, kolikor so black-metalci pač lahko, se zna zgoditi nekaj zanimivega. Ne ravno masovna hipnoza, ampak skupno popotovanje banda in publike v svet, ki mu vladajo tema, strah in mraz in kjer vrednote, po katerih živi »civilizirana« družba ne pomenijo popolnoma nič, vendar pa tak svet razgali vsakega posameznika in mu lastni obraz (brez olepšav) servira na pladnju, sedaj pa naj se vsak sam odloči, kaj bo z njim naredil … Našpičeni kitari sta nam s svojim cviljenjem in tuljenjem rezali in hkrati trgali meso s kosti, katere sta družno drobila pozerski basist in neusmiljeni bobnar, pevec pa nas je s kladivom zabijal ob tla. Publika ni imela nič proti, meni osebno se je zdelo, da je koncert minil skoraj v veselem vzdušju (pa niti nisem bil ornk pijan …) in priznam, da bom albume Gorgoroth sedaj bolj redno uvrščal med glasbo za popoldansko poslušanje. 

 Bil je presenetljivo vesel večer, glede na to, da smo gledali (večinoma) black metalce. 

Tekst: Rok Erjavec
Foto: Tilen Pogačnik

Povezani članki: