Crippled Black Phoenix: O enigmi praznine pododrja ter mogočnih sentimentih lepega

20. 11. 2017
Ljubljana / Orto bar

Mater, letošnja jesen bo jesen emocionalnih presežkov ter sladkih povratkov izvrstnih stanj vznesenosti, obenem pa tudi prav posebnih in intenzivnih novih spoznanj ter doživetij! Del tega prav posebnega in močnega sentimenta je bil tudi novembrski vnovični postanek britanskih ambientalnih sludge doomerjev in post progresivcev Crippled Black Phoenix, kateri so pustili intenzivno sled že z zadnjim spustom v dvorano Kina Šiška, še prej pa s prvo krstno predstavitvijo na Metelkovi. Tokrat je bil obet emocionalne bližine nekaj, kar smo pričakovali že po logiki samega prostora, saj so se novembra napovedali za obisk ljubljanskega Orto Bara. Domala prepričan sem bil, da bo v prostorih Orto Bara navkljub sivi emociji mordorskega novembra dovolj ljudi z okusom za kompleksnejše melodije ter malce bolj subverzivno alternativo, a predvidevanja so eno, realnost drugo, saj je že vstop v prostore dal vedeti, da se številni baladam apokalipse ter izštevanki našim pesimističnim časom raje odpovejo v imenu lagodja, pasivnosti in tiste milenijske nonšalance ter prezira do manj znanega, zaradi česar me iskreno skrbi za mentalno zdravje, še bolj pa za okus »alternativne elite« ter »upov boljšega jutri«. Na začetku je bilo v dvorani osem ljudi, od tega nekaj Italijanov in en Madžar, ostalo pa, saj veste, organizatorji, mediji, člani spremljevalnih bendov ter osebje Orta. Resno? Pa pustimo ob strani izgovore in dejstvo, da je očitno preveč hipsterske logike ter trendi sentimentov v tem, da gre človek pač na koncerte, kjer ga bodo videli in mu tisti, ki niso prišli zraven, zavidali ter prazne marnje, da je vse itak brez veze, ker tokrat ne bom krcal pasivnih brezveznikov ter samovšečnih patoloških narcisov ter se bom raje predal temu, za kar sem poklican – glasbi. 

Kot prvi je oder spodnje velike dvorane Orta malce po deveti uri zasedel nadarjeni Jonathan Hulten. V japonsko gejšo oblečeni švedski kreativec, ilustrator, oblikovalec, soustvarjalec zvokov, predvsem pa izvrstni kitarist pri zasedbah Tribulation in Stench, se je tokrat predstavil v bolj emocionalnih kantavtorskih podtonih. Resonanten in markanten vstop v dvorano prikuje oči nase tako z rdečim kimonom kot tudi s pomenljivo dvobarvnimi poslikavami obraza, kjer se že uvodoma izpostavi fizična faktična dualnost dobrega in zlega, življenja in smrti, zen bivanja pa išče svoj pomenski ekvilibrium še bolj v glasbenih in liričnih formah. Sam na odru, na matrici pa posneti dodatni vokali, že s prvim napevom izvrstne skladbe … And The Pillars Tremble pa je jasno, da bo nastop precej več kot prikaz neke medle poze. Jonathan se je tokrat ustavil zato, da predstavi letos izdani EP The Dark Night Of The Soul. Rdeča nit le-tega je močan splet emocij ter brezhibne nežne melodike, ki ji je Jonathan kos tudi brez pomoči benda. Uvodna močna mistična a capella polni oboke dvorane z lepimi tercami, krasnimi epskimi večglasji, nakar vzame Jonathan v roke svojo akustično kitaro. Malce bolj spevna in navidez preprosta skladba Anguished Are The Young doda podtone nasnetega klavirja. Jonathan impozantno in emocionalno orisuje stanje hladnega eksistencialnega vakuuma, sladki glas pa je hipnotičen in leze globoko prek por do centra srca. Tudi s še neizdano ter perfektno izvedeno balado Next Big Day ali s folkersko lepoto skladbe Leaving. Vrhunska melodika in v nevralne vode usmerjeni verzi prinašajo sladke odmerke melosa, melanholije ter okusno dozirane zadržanosti, Jonathan pa postaja s slehernim akordom eno lepših odkritij letošnjega leta. »In quiet suspension / I’m spending my days / Like a bird in a cage / Waiting to break out / Sometimes I’ve tasted freedom / Like it is, like it sounds / And in those special moments / I find all that I want,« poje mladi nadarjeni Šved in še prekleto res je. Krasna meditacija se po skladbi Venture sklene z močnim duetom, kjer se na Nightly Sun krhkemu in simpatičnemu Švedu pridruži še vokalistka zasedbe Earth Electric, Carmen Susana Simoes. Močni emocionalni finale in iskren priklon maloštevilni, a z zvoki in melodijami mladeniča prevzeti publiki so dali piko na i uvodu, po katerem so bila pričakovanja, kakopak, le višja. 

Kako tudi ne bi bila, saj se je na odru Orta v družbi portugalskega kvinteta Earth Electric pričakoval norveški snovalec zvokov pri Mayhem ter sedaj član tudi zasedbe Aura Noir, Rune ‘Blasphemer’ Eriksen. Tokrat v precej drugačni podobi in z drugačno, bolj rustikalno formo, saj je metalsko držo ter black metalski etos v družbi nadarjenega in izjemnega Ricarda Martinsa za bobni, Dana Knighta na klaviaturah, Alexandra Ribera na hipnotičnem in resonantnem basu ter eklektične ter skoraj operno razpoložene Carmen Simoes bližje retro doomu ter progresivi kot metalu. Na osemdeseta navlečeni bombastični uvod s skladbo Mountains And Conquerors predstavi mistično in privlačno mešanico pospešene ritmike, lepih ženstvenih vokalov ter precej surovih, a lepo dodanih distorziranih Runejevih kitar, kjer ne manjkajo niti solaže, zapleti in večplastne konture, debele plasti klaviatur. Volume 1: Solar je starikava, a lepa kombinacija hard rocka, proga in vizije, ki smo se jo, z manj medlimi in precej bolj neposrednimi ter bolj sugestivnimi vokali navlekli že pri Opeth. Earth Electric so meditativni, psihedelični, predani mešanici temne plati Sababthov ter psihogenimi vplivi Floyov, je pa pod vsem skupaj še nekaj jazzovsko umazanega. The Endless Road se nadaljuje z bolj impozantno in umazano skladbo The Great Vast. Kot bi dodal v kupico proga substrat mračnjaškega dooma ter malce šamanskih napevov. Vse funkcionira tekoče, hipnotično, dobro sestavljeno, zasanjana Carmen pleše svoj ples v samem centru pod glavnim žarometom, moje oči in ušesa pa so prikovana na izjemnega, organskega in izjemnega bobnarja Ricarda, ki se tako naravno poigrava z ritmiko, pada v svoj medgalaktični trans in dodaja poudarke tako, kot bi jih vlekel iz šatulj navdiha pri, denimo, Mars Volta. Seksi in močno! Nadaljevanje z Earthrise je temačno, k mikrofonu pa z močnim in ravno prav temnim, mehkim vokalom pristopi tudi pedantni Rune. Nato pa skok še globlje v psihogene tolmune močnega retro tripa s Set Sail (Towards The Sun). Močno, nikakor ne enostavno, predvsem pa pompozno, drznil bi se reči celo malce skrajno pretirano, da pademo v tekoči ritem in igrivo prog tečnost skladbe Solar. Tipični prizvok proga ne krade elementalov in moči sicer suverenemu, a na trenutke v tej skrajni tendenci k večplastnosti in teatraliki ponavljajočemu vzorcu se človek te sicer solidne in suverene godbe rahlo preobje. Bolj punkerski finale z Meditate, Meditate doda koncertu ostro noto, tisti manjkajoči element umazanije, predrznosti, provokacije, nakar se po solidni uri odrske kompleksnosti, matematike in lepo utečene muzikaličnosti narativ mednarodne soldateske Earth Electric sklene. Iskreno rečeno – nikakor slabo, a je prostora za notranjo nadgradnjo emocij in zvokov predvsem pri malce premalo mišičavih ter preveč ezoteričnih vokalih vnaprej absolutno dovolj. 

Precej manj retroidni k sodobnim časom bolj kalibrirani pa so britanski post-prog baladniki z močnim občutkom za kompozicije Crippled Black Phoenix. Mešanica vplivov iz matičnih zasedb Iron Monkey, Mogwai, Electric Wizard, Hearts Of Black Science ter še čim so pri Crippled Black Phoenix v svojem zvokovnem osemkotniku osmih močnih glasbenikov prinesli še nekaj samoraslega, vsekakor pa drznega in evolucijsko nadgrajenega. Letos so po plošči Bronze po zgolj letu dni studijskega premora izdali še dvojni plošček Destroy Freak Valley, v tokrat skopo napolnjeno dvorano Orta v naši dolini Šentflorjanski pa so v javni in sproščeni odrski klimi vaje za vse prisotne predstavili mešanico že dobro uležanih jedi, ki so se prilagajale malce skurjenim Justinovim glasilkam. Ko oder zasedejo v polni postavi, ste enostavno, hočeš nočeš, soočeni z mogočnim zvočnim zvočnim zidom treh dobro stkanih kitar. Simpatično dobrovoljni vokalist Daniel Anghede v centralnem delu, na levi sedanji član At The Gatesov ter izvrstno hipijevsko podkovani Jonas Stalhammar, desno originalni bobnar Electric Wizzardov, ki pa pri Crippled Black Phoenix raje ubira strune, gospod Justin Greaves. Skrajno levo Helen Stanley za električnim klavirjem, za njo Mark Furnevall za orglami in sintetizatorji, v ozadju že slišani izjemni ritmik Ben Wilsker za bobni, poleg, desno pa še Tom Greenway, znan tudi iz zasedbe Mount Atlas. Prostora na odru kmalu zmanjka, ko pa se odprejo registri s floydovsko skladbo Rise Up And Fight pa je jasno, da ne bo na odru ničesar preveč. Lepo ravnovesje zvoka, močne konture, predvsem pa senzualna in dobro utečena igra ter medsebojna kemija povrnejo spomine na zadnji udar v Kinu Šiška, ko je psihedelični udar ene glavnih skladb albuma 200 Tons Of Bad Luck pretresel in povečal impulze v mojih nervnih vodih. Izvrstna igra, malce manj izvrstni, a vseeno z izzivom večera solidno soočeni Danielov rahlo počeni vokal čarajo in uročajo. In temu sledi zanimiva predelava zasedbe Arboretum s False Spring. Krasna hipijada, kateri se na odru lepo ter po kratkem iskanju prave frekvence s svojim vokalom pridruži še Belinda Kordic. Pohanje, a kakovostno, dragi moji. In nato povratek na blueserski trip plošče Bronze – Rotten Memories. Melanholični blues se kot masiv sivih lepljivih emocij lepi na slušne vode tekoče, domače, tolažeče in toplo, ko pa se na to dodajo še Champions Of Disturbance, plavamo v meditativne sfere debelih četrt ure in več.

Čas ni moj gospodar, opcije za eksplozijo zvoka in duše so neskončne. Crippled Black Phoenix so eklektiki s smislom za red, za konture, za suspenz in za dramaturško nadgradnjo, slednjo pa doda tudi umazani No Fun, ki mu rahlo razglašeno pritegne Belinda. Okus popravi krasna skladba s plošče White Light Generator NO! Sentimentalni obliž na melanholično dušo prinaša poleg božajočega klavirja in kitar tudi ekspoziture grandioznosti, umazane počasnosti dooma, CBP pa funkcionirajo kot v pravem trenutku na razpotjih kozmičnih stranpoti ujeta popolna misel. In nekje tam v temi univerzuma je morda lažje uzreti našo samouničujočo naturo človeštva, ki ga tako lepo glasbeno poosebljajo zvoki skladbe Human Nature Dictates The Downfall Of Mankind. CBP s človeštvom sočustvujejo tako, da mu podarijo eno boljših žalostink, ki bi bila lahko soundtrack naše ničevosti. Na koncu tudi s pomočjo progresivne lepote zazveni naša fatalnost precej bolj poslušljiva, če ne gledljiva. In nato še ena perfektna predelava – Will O The Wisp so spisali Magnolia Electric Co, britanski upočasnjeni baladjerosi pa dodajo v kavbojsko pripoved še malce več globine, zrelosti, zvočne lepote ter melanholične hipnotike. Čas pa teče v vsej svoji relativnosti k izteku večera. Tu se vmes zgodi ganljiva dvojnost tišine in nato medkulturnega hrupa ter distorzij s skladbo 444, po nuji tudi depresivna, a tako lepa We Forgotten Who We Are, ki opominja na našo hegeljansko patetiko obstoja že s plošče I, Vigilante dalje. In nato smo že pri koncu, tako prekmalu, z duplerico izvrstne eklektike skladbe Hold On (So Goodbye To All Of That), ki zveni kot odjek U2 z jajci in globino, da se večer katarzično sklene z močno in ravno prav umirjeno skladbo Sharks&Storms Blizzard Of Horned Cats, po kateri ni povratka nazaj, le pot naprej do naslednje repeticije. 

Popravni izpit za vas, ki ste tokrat pod odrom manjkali neupravičeno, ne vem, morda pride v parih letih, morda nikoli, saj bi vsakogar, ki da kaj nase, takšna nonšalantna ignorantska drža naslednjič prepričala, da je morda bolje Slovenijo zaobiti. Nam na škodo, nevede ste pa škodili tudi sebi, dragi moji alternativci, ter se tako oropali za eno boljših, bolj senzualnih sintez forme in vsebine, ko se v istih stičiščih tako lepo zložijo karte popolne estetike, močnih liričnih narativov ter glasba mazili dušo in telo v tisti najčistejši formi. Tudi zato je vredno živeti in izgorevati od danes na jutri ter se iz pepela vnovič dvigniti – močnejši in lepši. Kot feniks, ki toči solzo za ta brezupni svet izgubljenih vrednot, se razdaja, izgoreva ter vsemu navkljub vnovič vrača, da bi tolažil, zdravil degradirano in prazno dušo sveta, ljudi in tudi tebe, majhni, nevedni in nepomembni Človek. Hvala za vse. 

Tekst: Sandi Sadar Šoba
Foto: Branka Resnik

Povezani članki: