Opeth: Spremembe kot ključ preživetja in ne mondenosti

Dragi moji, kako vesel in počaščen sem, da lahko danes delim z vami eno največjih doživetij mojega življenja in mojega novinarskega dela. Sem Opeth fen in da, pri glasbi izvrstnih švedskih virtuozov kakovostnega proga sem le stežka objektiven ter objektiven. Zadnje tri plošče v njihovem res megalomanskem opusu so res da odstop od normativov metala, decibelov, tektonike, so pa obenem splet najboljše in najlepše glasbe, kar sem jo v zadnjih sedmih letih lahko užil ter vlival v svoja ušesa. Zato je bil letošnji odhod na MetalDays vsaj za en dan, ko so na glavni oder stopili veljaki s severa, obligatoren, nujen, nekaj, kar enostavno nisem smel niti nisem mogle zamuditi. Kljub vsemu pa je bilo do zadnjega polno neizvestnosti, saj so Opeth odpovedali vse intervjuje – z izjemo intervjuja za danes žal ukinjeno oddajo nacionalke Aritmija, katere del sem do nedavno bil. Nocojšnji prepis intervjuja je tako poklon agilni energiji ter izročilu oddaje Aritmija, obenem pa tudi moj poklon skupini, ki je v zadnjih dveh dekadah in pol kovala obličje dobrega v metalu, mu dala svoj kakovostni pečat, nato opustila stare normative ter v tem večnem spreminjanju forme morda razočarala tiste zaprisežene ljubitelje klasičnega izraza zasedbe, obenem pa razburkala dušni ocean vseh tistih, ki nismo imuni na starikav rustikalni izraz sedemdesetih, obenem pa iščemo v glasbi tisto nekaj več, kar vodi glasbo iz stanja poustvarjanja v artizem brez primere. V zaodrju MetalDAys smo tako ob natančno odmerejenem času sedli za mizo z enim in edinim Mikaelom Åkerfeldtom, gonilno silo, snovalcem ter vizionarjem zasedbe Opeth. Vidno utrujen, rahlo zadržan, a na svoj način vedno hudomušen ter prodorno inteligenten je segel v roko in odštevanje skopo odmerjenih minut se je lahko začelo.

 Resnično nam je lahko v čast in zadovoljstvo, da vas vnovič gostimo na festival MetalDays v Sloveniji. Kakšni so občutki ob tem, da boste v kratkem vnovič zasedli oder, ki ga že poznate?

Mikael Åkerfeldt: Lahko bi rekel, da je sam občutek enkraten. Sedaj smo nastanjeni na obrobju, na podeželju, v prikupnem majhnem motelu neposredno ob reki, ki ga je bilo prav težko zapustiti, saj je kraj čudovit.

Ste imeli čas za ogled okoliških znamenitosti?

Mikael: V bistvu da, saj smo sem prispeli dva dni nazaj in smo imeli čas za lenarjenje, seveda, čeprav smo tu zato, da v bistvu oddelamo svoje, če smem tako reči … Smo pa igrali tukaj kar nekajkrat.

Petkrat, če se ne motim.

Mikael: Petkrat, res? Petkrat … Rad imam to deželo in res se vsi veselimo nocojšnjega koncerta. Nazadnje, ko smo igrali tukaj, je prišlo do nepričakovanega preobrata, saj smo bili zaradi dežja prestavljeni z velikega odra na manjši oder, domala v šotor, a se le medlo spomnim, kako smo se takrat Opeth odrezali. Nocoj bomo odigrali nastop dolg uro in pol kar se od headlinerjev ali nosilcev večera verjetno tudi pričakuje. Dali bomo vse od sebe in upam, da bo to publiki všeč.

Je pa kar precej razlik med materialom, ki ste ga predstavljali tukaj prvič in tem, ki ga boste prikazali danes, dobrih sedem let kasneje. Veliko se je spremenilo. Kako primerjate materiale z albuma Ghost Reveries in Sorceress, dobrih štiri albume kasneje?

Mikael:  Vsekakor so zaznavne razlike, prav tako v načinu interpretacije in preigravanja. Še vedno igramo skladbe iz številnih drugih albumov, kolikor nam to dopušča čas. Radi koncertno pokrivamo kar se da veliko albumov iz naše zgodovine, tako boste nocoj slišali skladbe z albuma Ghost Reveries, seveda pa bomo dali poudarek tudi na nove in tudi na starejše skladbe. A te starejše vintage Opeth skladbe so bile, lahko bi rekli tako, bolj tehnično odigrane. Marsikdaj se zalotim, da poslušam dandanes bolj to, kar igram, se bolj osredotočam na posamezne parte, zato je veliko več kitar, s katerimi pokrivam posamezne skladbe, danes pa je težje ujeti tisti pravi vajb, vzdušje in dušo benda in kako zvenimo. Danes mi je pomembnejše to, kako stvari zvenijo, sam zvok, ko pa igram te starejše skladbe pa je bila na prvem mestu tehnika. Nove skladbe so tako bolj neposredne, bolj direktne, bi lahko rekli, tako lahko lažje govorim o tem, kako zvenijo danes, ko jih igramo. Je tako, kot bi skočil na vlak na pot, kar danes precej raje in bolj sproščeno počnem, je pa obenem zabavno na nov način preigravati tudi stare skladbe, tiste z več tehnične zahtevnosti. Drznem si celo reči, da jih v tej postavi benda igramo bolje kot smo jih nekoč v prejšnjih postavah Opeth, ob vsem se pa tudi bitveno bolj zabavamo. Je manj razmišljanja kot nekoč, obenem pa več nove drugačnosti. Ko sem se zbudil in začutil potrebo, da odrinemo na turnejo za denimo Heritage sem ob prvem pristanku na te stare skladbe le rekel: “Uau, nikoli nas nisem slišel v taki obliki kot tokrat, nikoli nisem slišal benda kot celote, ki funkcionira, osredotočal sem se le na to, kar počnem.” To je bila tista prijetna plat odstopa od mehanike tehnicizma ter prehoda v organsko, v bolj živo formo glasbe. Danes radi prehajamo v vsa obdobja zasedbe ter tako sledimo evoluciji razvoja benda tudi emocionalno. Vsa obdobja imajo nek svoj čar, celo skladbe kot so The Demon Of The Fall, ki ga vpletamo v naš sodobni repertoar. In vse ima smisel ter nas zabava. Ob tem bi celo poudaril, da nam je ta raznolikost materiala v pomoč, saj dejansko bolj cenimo starejše skladbe saj vnašajo v naš izraz nekaj drugačnega, če veš, kaj mislim?

Kako pa zrete na dejstvo, ki ste se ga že dotaknili, da vas nekateri starejši oboževalci ob drugačnem pristopu glasbi ne čutijo ob novih materialih, obsojajo, da ste se izneverili principu že z Damnation. Sedaj imamo tu Heritage, Pale Communion in nenazadnje Sorceress – precej drugačne plošče od definicijskega polja metala vase mladosti. Kako se soočate z dejstvom, da vas številni danes stežka prištevajo med metalce?

Mikael: Sam bi rekel, da smo še vedno metalski bend, ko in če to le hočemo in želimo. So pa sedaj tu časi, ko od te toge definicije radi samostojno odstopamo. Nažrli smo se metala, še posebno med gostovanji na vseh the metalskih festivalih, kjer je vse le medlosti in “raaaaaarrrrgh”, kar je zabavno in kar občasno radi počnemo, a smo obenem en tistih bendov, ki raje eksperimentiramo in raziskujemo nove forme muziciranja ter lastne muzikaličnosti. Ta nas mora razvijati, sicer se dolgočasimo na smrt. Veš, moramo biti v fazi konstantnega gibanja, sprememb, razvoja. Četudi imajo feni radi določene plošče bolj kot druge in jih imenujejo Opeth klasike ter nam postavljajo s tem mejnike “zlate dobe” – dragi moji, to je bilo in da, tudi tedaj sem bil del te zgodbe. To je bilo tedaj, a človek ne more in ne sme obstati na istem mestu, ta bend pa je nagnjen k spremembam, saj so te ključ do našega preživetja. Mislim, da nas več ne bi bilo na sceni, če ne bi eksperimentirali. Vse se je morda res začelo z ekstremi, pri katerih je prehod na mehkejše podtone naznanjal Damnation.

Deviacijski odklon od metala …

Mikael: Tako, je bil pa to tedaj le eksperiment in ko sem se zavedel, da po tem ne bomo naredili več nič enakega temveč da je bil to le eksperiment, se je vse, tudi kemija benda nekako spremenila s tem albumom. Uzrli smo nove poti, nove smernice do … “Oh, lahko storimo to, ker to smemo in dejansko zmoremo!” dejansko je bilo vse smiselno. Kar pa zadeva oboževalce, ki jim je ta plošča prirasla k srcu in so ob njej podoživljali najlepše trenutke njihovega življenja – nima smisla pričakvati, da bodo vsi razumeli, zakaj si nekaj storil tako, kot si. Ne pričakujem, da mi ljudje slepo sledijo, če veš, kaj mislim. Zase vseeno čutim, da sem enak, nespremenjen, isti. Nima smisla tehtati ali smo rock ali metal in ali je nekaj dovolj možato ali ne. Sam še vedno cenim bende, kot je Metallica. Ne primerjam nas z njimi. Pri Metallici mi je najboljših prvih pet plošč, novih ne maram, a sem še vedno fen, kot sem bil daljnega leta ’91! Nekako tako gre tudi stvar pri nas. Vsi se spreminajmo, spreminja pa se moja glasba kot moj izraz, s čimer ne omalovažujem njihovega oboževanja ter jih zato ne blatim z ničimer.

In tu se nahaja razlika med tem, da si iskren do sebe in malce manj do ideala, ki ti ga pripisujejo drugi.

Mikael: Tako je.

Saj bi tedaj, če bi želel ugajati zgolj okusu drugih, izneveril sebe in svoj svet.

Mikael: To pa obenem tudi ni, če sem lahko malce pretenciozen, ni v sami srži umetnosti ali kakorkoli se to, kar delamo, imenuje. To delo ni kooperantsko, gre zgolj za emocije in želje in potrebe, ki jih kot glasbeniki nosimo v sebi. Ne gre za kariero. Smo res izjemno srečni, da lahko od tega živimo, da lahko stopimo na oder in igramo ter s tem preživimo, se pa z ničimer ne čutim zavezan k temu, da bi izpolnjeval zgolj določene standarde, prinašal produkt, ki bi moral zveneti na določen način, da bi bil sprejet. To je princip, ki ga kreirajo feni in nenazadnje se z ljudmi pogovarjamo, jim igramo po vsem svetu, kar se v bistvu ni nikoli spremenilo. Spremenila se je le glasba. Nekateri feni ostajajo in sledijo toku misli in emocij ter so del te evolucije, spet drugi so se odločili za sestop z vlaka. To je njihova stvar, sam pa imam le eno stvar za vodilo – glasbo ljubim tako zelo, da bi mi bilo res bedno slediti nekim dirigiranim motivom, kot so denar, kariera ter podobne stvari. In, iskreno rečeno, dvomim, da bi tudi, če bi želeli postati še uspešnejši, da bi se to na tak način lahko zgodilo, tudi če bi producirali plošče po okusu publike. Ljudje se spreminjamo in tako stvari pač gredo po naravi inerce.

Sam bi na drugi strain zadnje tri albume štel med najboljše plošče mojega življenja. Prinašajo čudovito glasbo in prekrasno bistvo, ki ste ga vpletli v celoto ter podarili fenom in poslušalcem, ki poslušajo glasbo z odstrtimi ušesi ter dušo. Poraja se zgolj vprašanje, kako lahko podaljšate idejo progresivnosti? Gre za progresivnost ali regresijo na nek način, saj ste se vrnili k zvoku sedemdesetih, kar je vsaj estetsko gledano po mnenju nekaterih akt regresije?

Mikael: Res je, nekateri bi lahko v tem videte tudi to, a imajo ljudje obenem v tem tudi slutnjo progresivne glasbe, ki je bila tehnična, tehnicizem pa ne pomeni nujno progresivnosti. Progresivnost v mojih očeh pomeni v samem bistvu spreminjanje. Čeprav imam zelo v čislih zvok sedemdesetih, stare retro progressive, obožujem zvok tedanjih albumov, ne maram zvoka sodobnih metronomskih neživljenjskih bobnov, ki jih slišimo dandanes. Gre torej zgolj za moj okus. Progresivnost pa po moji definiciji pomeni spremembo pri inkorporiranju vplivov  sodelujočih v mojo lastno glasbo. Ne gre za progresivnost kot terminologijo ali oznake tipa progresivni rock, kar so zelo omejujoče stvari, če se zavežeš določenim specifičnim recepturam. Pustiti moraš stvarem prosto pot in glasba se po naravni inerci razrašča in progresivno razvija. Tudi če temu zaradi zvočne patine rečete regresija …

Le po zvoku, ne po samem bistvu glasbe kot celote …

Mikael: Da, razumem poanto, vseeno pa menim, da ima vse bolj opraviti s posameznimi človeškimi pogledi, vidiki, gledišči. Ljudje imajo v navadi to, da kažejo na stvari s prstom in govorijo: “To je tako!” Vseeno so naša mnenja različna. Na koncu dneva me to niti ne dotika in ne gane preveč. Če so skladbe dobre, tudi če bi naredili nadaljnjih deset albumov v maniri Ghost Reveries, ki bi bile izvrstne, OK. Sem pa veliko raje poskušal, nisem se trudil spreminjati stvari na silo, in prišlo je do spontanih sprememb in premikov. To je bilo v samem bistvu Opeth že od začetkov dalje, v našem DNK-ju. Tu ne morete najti dveh albumov, ki bi zvenela identično, pri številnih bendih pa ni tako. To me kdaj pa kdaj tudi bega in se zaloti, da kar zlepa ne ločiš ali je skladba s te ali druge plošče.

Zadnjih nekaj dni intenzivno poslušam tudi prejšnje albume – celo bolj pozorno, kot sem jim poprej. Nedvomno je zahteven proces, da zbereš misli skupaj ter slediš idejam v ozadju … Kakšen pa je naslednji logični korak zasedbe, kam se lahko Opeth po Sorceress poda nadalje? Bomo deležni vnovič koraka v smeri razcepljenega albuma, kot je Watershed ali ne?

Mikael: Mislim, da me ne boste nikoli slišali napovedovati, kako bo naslednja plošča zvenela v primerjavi s preteklimi produkti …

Pa se proces nadaljnjega dela že izvaja? Mar naslednjik albuma Sorceress že nastaja?

Mikael: Ne, gre bolj za stanje razmišljanja in kontemplacije. Ne pišem še, vsaj na turneji ne, moj cikel poteka tako, da se mora celoten turnejski cikel najprej malce poleči, da sem v stanju sesti in pisati, ta hip pa konzumiram ogromno glasbe. Poslušam ogromno glasbe, ki mi je nova in v izziv – denimo klasiko. Sedaj sem globoko zabredel v klasično glasbo. Veliko ljudi je menilo, da sem bil v the vodah že prej, dejstvo pa je, da sem se tu znašel šele nedavno, saj mi je bila dolgo časa zastrašujoča, a obenem fantastična.

Kaj pa bi nam lahko dali kot drobtinico za pokušanje – kaj je tisto, kar vas navdihuje: knjige, filmi …? Kaj oblikuje vaš glasbeni izraz dandanes?

Mikael: Kupujem plošče, saj jih zbiram. Sedaj menim, da bo v zbirki veliko več klasike, ki jih na bolšjem sejmu dobiš že za evro ali dva. Tako so na policah že Mozatov Requiem, pravzaprav pa sem dovzeten do Requijemov vseh skladateljev. Tu je že Faurejev, pa Verdijev Requiem, saj so to dejansko maše zadušnice, ki so mi kot death metal fenu zelo blizu. Prav tako je tu veliko jazza in moja punca me je v te vode vešče vpeljala, tako so tu Coltraine in plošče, ki jih doslej nisem uspel slišati. Na meni je preizkušala tudi Mingusa, a ga ne maram …

Weather Report?

Mikael: Weather Report? To je en mojih nadaljnjih ciljev in etap, saj mi je takšna glasba blizu. Ko sva že tu – zelo rad prisluhnem Mahavishnu Orchestra. Obožujem jih in imam cel niz njihovih plošč. Nato pa je tu obilica progresivcev. Še vedno rad kupim obskurne progresivne plošče. Tako rad, a vseeno zadnji kupljeni plošček ni progresivna glasba, temveč sem dal v zbirko progresivni bend Apple iz poznih šestdesetih.

Nameravate vnovič kakšno sodelovanje s Stevenom Wilsonom?

Mikael: V bistvu sem nedavno res govoril z njim …

Pa nameravate z njim spet stopiti v stik tudi glasbeno ter družno zavihati rokave?

Mikael: Ko pride do sodelovanja, do dela s tipom, kot je on, nikoli tega popolnoma ne odpisujem. Sva res dobra prijatelja in rad sodelujem z njim, o tem pa sva se dejansko tudi pogovarjala. Nedavno sem ga nagovarjal k temu, da bi miksal mojo glasbo in to je razumel kot povabilo k produciranju, sem pa bolj naklonjen temu, da bi novo glasbo produciral sam. Vendar … Nikoli se ne ve … Ko pride do Stevena Wilsona in moje malenkosti, je bolj verjetno, da bova dejansko delala na novi glasbi. Rada piševa skupaj, kar sva nekoč že storila, ko pa govorimo o novi Opeth plošči, pa iskreno še ne vem, kam bo vse šlo in kaj se bo zgodilo …

Verjetno ne nova verzija Porcupine Tree …

Mikael: To sigurno ne, čeprav so mi zelo pri srcu, kako jih ne bi imel rad. Sam menim, da bo naslednja Opeth plošča nekaj, kar še nisem počel – vsaj v posameznih delih in fragmentih. Rad bi spisal vsaj eno skladbo, ki bo popolno nasprotje že napisanemu. To ne pomeni, da nameravam pasti v techno, saj bo vse v srži, seveda rock, metal ali prog. Vseeno pa se mora vse razvijati vsaj v kali iz ideje, ki jo imam, nakar najdem pravo harmonijo, ključ, ter se nato le pustim voditi ter ne pasti na stare vzorce, ki sem jih nekoč že uporabljal. To bo nedvomno podobno pisanju klasične glasbe. Nočem rifov – to je lahko precej boljše od enega dolgega rifa, ki se začne na tej točki in nato kot reka teče, se dvigne in potihne, sam se pa le pustiš nositi in vidiš, kam te bo odneslo. Zgolj ena skladba, ki bi mi pustila ubežati formi rifa … In to je to, kar bom poizkušal tokrat …

Se že veselim produkta. Najlepša hvala za vaš dragoceni čas in še enkrat hvala za to, da ste se vrnili v Slovenijo. Hvala za vso glasbo ter vse.

Mikael: Z veseljem jo delim z vami. Cheers!

Sandi Sadar Šoba

Povezani članki: