Not Scientists, Prawn & The Flatliners: That’s the way I want my rock’n’roll z dodatki

4. 10. 2017
Gala Hala

Kar je dobro, je vredno poskusiti in preizkusiti tudi večkrat in noben razlog ni slab razlog, da se na istem kvadrantu univerzuma združijo ljudje z dobrim okusom za organsko, potentno glasbo. Po večkratnih reprizah izvrstnosti je bila tako najava jesenskega koncerta kanadskih punk rock wunderkindov The Flatliners ne samo dober temveč odličen razlog za kljubovanje oktobrski depresivi ter za odhod do Metelkove. Tisti, ki so jih videli že večkrat, znajo potrditi, da se pri prihodu na prizorišče, na katerem godejo mladi agilni The Flatliners ne moreš nikoli ušteti in da je dejansko vsak koncert doživetje zase, mladci pa so tokrat na svojo intenzivno evropsko turnejo, ki promovira zadnji studijski album Iviting Light kot predskupini zvabili na oder enigmatične indie punkerje Not Scientists ter morda klišejske, a že večkrat preverjene Prawn. Kakorkoli že – že sam pogled na dvorišče Metelkove je pred Gala Halo obetal, da bo sredin koncert v Ljubljani še kaj več kot le eden izmed dogodkov, ki jih v zadnjem času v prestolnici res ne primanjkuje.

Pa vseeno – vsak bend se tudi ne more meriti s francoskimi posebneži Not Scientists. Bend, ki ga sestavljajo nekdanji člani zasedb Uncommonmanfrommars (ne, ni zatipkano, tako se je bend dejansko imenoval)in No Guts No Glory so po razpadu sistema v prejšnjem bendu sklenili, da je čas, da intenzivno kljubujejo konzervativnim zahtevam ter ne podležejo nuji po običajnih dolgočasnih delih ter so raje ustanovili bend Not Scientists, ki zadnjih nekaj let (natančneje tri ali maksimalno štiri leta) širi glas lyonske kreativnosti po odrih Evrope in dežel onkraj. Kilometrina pa je precejšnja. Več sto odmevnih koncertov, turneje intenzivnega značaja, predvsem pa izjemno odrsko kemijo, ki ne reciklira starih punkerskih receptur, temveč stremi v svoji radoživosti tudi k intenzivnim indie eksperimentom z jajci. Že uvodni šus s skladbo We’re given no options z albuma Destroy To Rebuild prinaša zanimiv angleško kalibrirani melodični izstrelek enostavne in zelo efektivne melodike. Jim in Ed na Telecastrih, ogromni in dolgolasi poskočni Thibault na basu ter efektivni ter udarni Le Bazile za bobni so se odločili sneti skalpe nepripravljenih Ljubljančanov z organskim in udarnim retro indiejem, v katerem se na svojih koordinatah najdejo progresivni brit punk, pogojno Foo Fightersovski pop ter visoko zastavljeni indie, ki se ga da zelo dobro tržiti ter še bolje poslušati. Tu je prostor za eksplozivnost, obenem za suspenz, za dinamiko in za nastop na vse ali nič. Simpatični očalar Jim koketira s publiko toliko, kot je potrebno in ne pade na ceneno osladnost, kar korektno napolnjena Gala pa brni ob zvokih tako prvenca kot tudi lani vnovič izdanega skupka obeh maksi singlov Leave Stickers On Our Graves,  v glasbeni privid pa se na nek stihijski način poleg prej omenjenih primerjav prikradejo tudi inteligentne forme Weezerjev, le da Not Scientists furajo svoj trip spontano in brez oziranja na estetske normative nove dobe ter okuse publike. Prav zato so tako zlahka in brez zatikanja ukradli pozornost publike že na prvi mah. Izvrstni Over And Out prikaže diametralno uravnoteženost seksi melodike in impulzivno eksplozivnost nadarjenega četverca, ko pa se napove pranje glave z I’m Brainwashing You se pop esenca razleze prek podija ter premakne publiko v višjo prestavo. V repertoar pa so poleg starih standardov vpletli še par novosti. Po spevnem in kontemplativnem Windows je tako čas za povezovanje točk in novo skladbo Connect The Dots, da svoj eksplozivni in iskreni nastop sklenejo z aktom povratka v ničelno stanje s povratkom k primordialnim izvorom ter k skladbi Leave Stickers On Our Graves. Spevni inde punk, pridih Foo Fightersov ter Blink 182 energičnost, a zelo nalezljivi komad o dobrih plateh eksistence ter eminentnem in nepreklicnem aktu velikega konca ter o odhajanju v stilu za vse solde daje vedeti, da so Francozi »da shit« in da ni moč k njihovem perfektnem nastopu dodajati nič. Bravo, mojstri!

Pol ure po perfektnem uvodu pa sledi stanje rahlega razočaranja. Iskreno rečeno – od zasedbe Prawn sicer nisem pričakoval mnogo, a dejstvo je, da je po izvrstnem uvodu težko povečevati intenzivnost, še posebej, če je bend, ki sledi, precej bolj klišejski, previden in brezjajčen. Tipični ameriški post-punk-indie bi morda v obratnem vrstnem redu še šel skozi, a me peterec iz New Jerseya s svojo melanholično in neizrazito mešanico repetitivnih kitar, orientalskimi lestvicami ter sicer pogojno sprejemljivem post rockerskem vajbu niso dobili na svojo stran. Tudi s prijemi plošče Kingfisher ne, kjer odplavate v stanje REM-a s Prolonged Exposure, s hegeljansko poanto pa ne dotakne niti First As Tragedy, Second As Farse. Medla vokalizacija in premalo magnetična karizma Tonyja Clarka ter Kylea Burnsa se ob sicer solidni ritmizaciji Ryna Mckenne in precej nevrotičnem pritrkavanju Jamieja Houghtona splete v precej monoton zdriz, celoto, ki ne kocini. Tudi z Greyhoundom z zadnje plošče Run ne, a ta posebni lo-fi sfušani skupek akordov za neizrazite ljudi, za hipsterje, ki prisegajo na kitare, a jih ne zmorejo poslušati v bolj nasičeni, bolj ostri formi. OK, ne bom šel predaleč in po treh tednih turnejskega razdajanja verjamem, da ni vsak večer enak prejšnjemu in vsak koncert ni nujno briljant. Sem bi se s svojim pesimizmom prikladno dodal aritmični melos skladbe North Lynx, bolj meditativni Seas, manjka pa šusa, ki ga ne prinesejo niti prisiljeni Rooftops po reprizi slišanega s skladbo Why You Always Leave A Note pa mi je benda, ki je v kemiji Ljubljane začutil nekaj takega, kar sam nisem namensko oddajal in so čutili povezavo, intenzivnost, mojo, kar malce žal …

Hvala bogu je najboljše šele sledilo! The Flatliners so po pripravi odra zaorali ledino z uvodom ter AC/DC Hell’s Bells, po katerih se z aktualne plošče Inviting Light odprejo registri z novim hitom Mammals. Eksplozivnost nastopa dviguje atmosfero do točke samovžiga, ko izvrstni Chris Cresswell okupira svoje mesto za mikrofonom in navkljub malce skurjenem vokalu doda še več sočnosti, že tako intenzivni godbi, ki jo Scott na kitari in dobro razpoložena Jon na basu ter Paul za bobni servirajo kot bi nastopali na najprestižnejšem placu. Ljubljana šteje, matervola, po Eulogy z The Great Awake pa se stvari obračajo le na bolje. Švic, šus in čista energija benda, ki se ne špara za jutri! Perfekcija, dragi moji! Perfekcija zrelega punk rock benda, ki zna odigrati še kaj več kot tri akorde in po slišanem lahko priznam, da si bom Kanado vpisal v srce še s čim kot mojstri NoMeansNo. The Flatliners so agilni in z inteligentne plošče Dead Language izstrelijo Resuscitation of the Year, da se v Ljubljano zaorje s skladbo Hang My Head. Naj reče kdorkoli kar hoče – morda so bili včasih res bolj ostri in bolj pisani na kožo Fat Mikeu ter Fat Wrecku, a tudi nove skladbe, podpisane z imenom založbe Rise Records so okusne in nehlinjene. To dokaže ostrina nadaljevanja z Mother Theresa Chokeslams The World, ob katerem se Chrisov vokal skoraj strga, a se fant ne da in gre na polno za vse solde. Kakšna prezenca, kakšna pedantarija, navkljub očitno kar precej popitega alkohola! Po tem lahko tudi največji skeptik in pasivc prevzame bojne paporje ter prisega zvestobo izvrstnim Kanadčanom. Carry The Banner je, tako Chris, dobil svoje konture v Ljubljani in krvna vez med Slovenijo in The Flatliners je stkana za nadaljnje eone. Bolj popoidni Nicotine Lips aterira v bolj spevne konture Birds Of England ter spet foojevskem vajbu Human Party Tricka, se pa sam lažje poistovetim z ostrino skladbe Count Your Bruises, pa tudi z melanholijo in toplino skladbe Unconditional Love (sleednja je sicer buzz killer, a tudi to paše). Dead Language je vseeno plošča, ki dvigne razpoloženje in nivo decibelne potešitve, tako se mladci prekaljeno vrnejo retrospektivno v svojo »zlato dobo« s Sew My Mouth Shut, po kateri se že sluti finale, saj se zgodi Monumental ter iz izvrstnega albuma Cavalcade izpred sedmih let še Here Comes Treble, ker pa je bila Ljubljana več kot izvrstna in so nad glavami pododrske kavalerije poleteli preštevilni stage diverji, moderni nobel koncertni potapljači, je jasno, da brez dodatkov tudi ta večer ne bi smelo iti. Po ekspresni pavzi in odhodu z odra se eksplozivni četverec vrne in tako, kot da ne bi žgali že polno uro in pol, postrežejo še z dvema sladkima dodatkoma. Indoors, po tem pa krasni finale s poskočno in optimistično Casket Full s prej opevanega albuma Dead Language, ki mora imeti svoje mesto na polici vsakega ljubitelja dobrega, agilnega in udarnega punk rocka. Po tem ni bilo več kaj dodajati, prepoteni in z vidnim zadovoljstvom na obrazih pa se The Flatliners lepo poslovijo od slovenske publike, pa, verjamem, ne za dolgo, saj je v vezi med Kanado in Slovenijo nekaj unikatnega, lepega in pristnega!

Pa dovolj sentimentalnosti, jokavosti. Dragi moji, deležni smo bili izvrstnega koncerta, na katerem ni manjkalo nič! Dobra atmosfera in super nastop zvezd večera, še bolj pa superiorni uvod z res nadstandardnimi Francozi je imel vmes le malce mašil z manj posrečenimi Američani, a kaj čmo – konec koncev, ko potegnemo črto, je bil koncert zrel za vpis v anale lepših in boljših doživetij te jeseni, ki pa se je šele začela. Na takšne koncerte se je vredno vračati, v bodoče pa, saj veste, The Flatliners so ime, ki jamči super stvari, tako da naslednjič brez oklevanja, brez rezerv in brez izgovorov – se vidimo v prepotenih, z znojem, adrenalinom in dobro voljo maziljenih prvih vrstah pod odrom, velja?

tekst: Sandi Sadar Šoba
foto: Nina Ferkolj

Povezani članki:

Značke: