NORD – Play Restart

(Geenger Records, 2017) 

Pozor, že takoj najavljam, da bom pri ocenjevanju prvenca reške zasedbe Nord ter njihovega prvenca Play Restart stežka objektiven in neemocionalen, saj sem po razhodu zasedbe Father pred parimi leti stežka prebolel dejstvo, da Father kot Father več ne obstajajo ter da po izvrstnih albumih Inspirita ter One Eon ne bo tretje plošče, na kateri se staplja izvrstna kemija meni dragega benda ter glas izvrstnega če ne enega najmarkantnejših vokalov mlade generacije, glas Mihaela Prosena. Čas prenese spremembe, premene, preobrate, metamorfoze, ljudje se spreminjamo in odraščamo. Kljub vsemu sem zelo vesel dejstva, da po tako pomembni glasbeni epohi ni umrl plamen želje ter kreativnosti pri nadobudnemu Mihaelu. Leta 2013 se je formiral nov glasbeni trust, ki seje semena izvrstnosti dalje. Na glasbenem nebu Reke je zasvetilo novo ime, ki ga velja pomniti: NORD. 

Reka je posebno mesto. V tako relativno majhnem kraju kar puhti od glasbenih imen, ki ostajajo zvesta garaži, obenem pa se, z razliko od tiste dobe devetdesetih, ko je bilo možno opravičiti manjko pri produkciji, postavlja nova merila za studijsko sprejemljivi zvok. Nalijmo si čistega vina – šlamparija in polovičarstvo, generična in pusta produkcija lahko naredi še tako dobro uigranemu bendu škodo, album pa na drugi strani pridobi mnogo, če ga znate pravilno zvočno uravnotežiti, kalibrirati. Perfekcija zvoka, podobe in sporočil je tisto, česar sem se nalezel pri Father, že en sam obrat, en sam sprehod po plošči Play Restart pa vam bo pokazal, da se tudi pri NORD ni potrebno navajati na kaj manj kot izvrstnost. Po reformah, menjavah, stilskih preizkusih ter premenah je studijski prvenec postregel sinergijo tedaj še petih kreativcev, ki so pripravljeni staviti vse na to, da se na plošči ne ponuja mašil, temveč zgolj dobro glasbo. 

Malce mehkejše, manj metalske, bolj alternativne in priznajmo takoj Faith No More zvokom, Godsmackom, pa tudi skandinavski produkciji precej bližje konture osmih skladb vabijo k pokoritvi s kopico estetsko domiselnih in lepih adutov. Ravnovesje dinamike tišine, mehkobe ter distorzirane hrupnosti je popolno. Uvodni nalet občutij, dobro znanih emocij postreže Lo-Hi. Mehka kitara, minimalije, sintetizatorski dodatki in Mihaelov topel, jasen, božajoči vokal se kaj kmalu razprejo v razgibano skladbo, ki dodaja nanose postopoma. Okusne kitarske konture Vedrana Vučkovića in Marka Sedlaka se lepo nadgrajujejo z nevsiljivimi klaviaturami Bojana Brnčiča, ritem sekcijo pa dopolnjujeta Tino Margan za bobni ter Mihaelov Warwick bas. Gosta, celo malce nu-metalska sklepna kontura spomni na to, kar smo vlekli nase s Father. Running Man je zato bolj pattonovsko igriv, nevaren, odrezav ter ravno prav disonanten, da lahko pade tudi na matrice radijskih postaj. Naslovna Play Restart spomni še bolj na Mikea Pattona, saj Mihael barva z enako senzualnostjo, s podobnim čopičem glasilk svoje vinjete srčne bolečine ter dviga iz pepela v novo življenje. Energična balada ne pade v dominion svetobolja, temveč ohranja napetost, suspenz decibelov pa daje možnost, da se v celoti bolje sliši zvok klavirskih tipk.  

Precej bolj molovski ter zračnejši Shadows se emocionalno posveča ognjem življenja, kreative ter hladu, kontrastu ničenja, uničujočnosti. Filozofsko popolno ravnovesje teme in luči dobi s sicer precej generičnim, a kakovostnim rock komadom naboj za instantno osvajanje tistih, ki trdih zvokov v glasbi ne prenašajo najbolje, a je vsemu sladu ter estetizacijskim poliranjem slutiti potencial, kako bi skladba zvenela z bolj odprtimi registri. So Alive je s svojimi distorzijami bližje mojemu čutenju, NORD pa namesto polnega poleta in eksplozije uberejo vnovič korak nazaj, zategnejo uzde svoji strasti in želji po grmenju ter dodajo v kolaž občutja še eno okusno balado na steroidih. Mexico je bolj glasen in z asociacijo na Jane’s Addiction ob samem vstopu kaj kmalu padete v bolj funkoidne ter bolj »easy« vode okusnega proga. Lep in pedanten razplet, vnovič brezhibni aranžma in nanizan je še en briljantni komad, ki si zasluži izstrelitev v radijski eter. In še ni konec!  

Killing Me, Killing You doda malce več akustičnega prizvoka, na katerem se Mihael počuti enako dobro kot na distorzijah. Krasni duet z Eni Jurišić pa vnovič napoveduje, da si bodo NORD vzeli kaj več kot le par trenutkov na radijskih valovih, ki si jih nedvomno zaslužijo! Sklep s pogledom v temna ogledala uvida z Remake sklenejo ploščo z več teme, z repeticijo primarnih uvodnih emocij, z variacijo na prvo temo plošče. Začetek in konec se skleneta, redefinicija sentimentov pa daje piko na i sicer brezhibni plošči, na kateri je sleherni takt, sleherni udarec po bobnih, sleherni zdrs po vratu kitare in sleherni vokalizirani verz prisoten tako, da stremi in zahteva veljavo in priznanje.  

 NORD so s svojim prvencem izkazali nedvomno nadstandardnost in aspiracije po svetu, po igri, po preizkušanju mej mogočega ne ponujajo niti enega samega šibkega trenutka. Mehkega tkiva za deklasifikacijo, za odpis, ni! Izvrstni glasbeni skok v popolnoma druge, prej sicer nakazane, a ne tako odigrane registre daje slutiti, da so NORD morda res bolj mainstreamovski, a nikakor jih ne mecite v isti koš z nam domorodnimi Anavrini, Adami, Siddharto ter podobnimi, saj so pri NORD slišni nastavki za kaj več kot zgolj sprehode po ozkih poteh Balkana. NORD so nov glasbeni izvozni produkt in so nedvomno bend, ki se bo še dograjeval, spreminjal, pričakujem pa v prihodnje še več. Predvsem manj suspenza in več eksplozivnosti, čeprav se Play Restart lahko brez sramu predstavlja in primerja z zahtevnim in perfektnim nizom plošč nedotakljivih Faith No More. Vera v reško potenco, kakovostni alter in kreativo je vnovič vzplamtela. Hvala za vse, predvsem pa hvala za dobro glasbo, NORD! 

Sandi Sadar Šoba

Povezani članki:

Značke: