NORD: Bolj kot ‘gaži’ še vedno zvesti garaži

Kako lepa so naključja, ko se sprehodiš po brezpotjih tolminske metalske masivke, izvrstnega festivala MetalDays in čeprav si se že sprijaznil z dejstvom, da si zamudil nastop mlade reške zasedbe Nord, v množici ljudi zagledaš najprej človeka z majico izvrstnih Clutch, pogledaš v obraz in vidiš, da je pred teboj še vedno človek, ki si ga nekoč spoznal z izvrstno zasedbo Father, pa je po vseh teh letih in spremembah v življenju ostal isti človek, s tisto iskrico v očeh. Mihael Prosen je eden markantnejših frontmanov, kar sem jih kdajkoli gledal na odru. Pred časom v kung fu pozi ter s prodornim glasom je prodrl tudi v vidno polje Brucea Dickinsona na njegovi radijski postaji, teh nekaj let kasneje pa so dolge lase zamenjali rahlo osiveli kratki lasje, poleg mikrofona pa je posegel tudi po bas kitari. Ostrino metala ter decibele je zamenjala mehkoba, malce več alternativne elegance, kemija pa je še vedno prisotna in ji ni moč oporekati. S svojo novo zasedbo, s projektom Nord, brani barve kakovostne glasbe s potenco, Play Restart pa je glasbeni izdelek, ki že po parih mesecih po naravni inerci sili in prebija iz okvirjev matične Hrvaške izven. Glasba ne pozna meja, kot jo ni poznala tudi poprej. Princip je isti, vse so ostalo zgolj nianse. Po izvrstnem nastopu, med katerim je z odra lil pot, Nord pa niso hranili rezerv za dan potem, se je Mihael, kot vedno, dobrovoljno nasmehnil in z veseljem odobril neplanirano, spontano vabilo k pogovoru na štiri oči. 

 Dejansko je popolno presenečenje, da vas danes srečam tukaj, fantje, saj bi morali nastopiti že v ponedeljek, mar ne? 

Mihael Prosen: Tako je. Prestavili so nas s ponedeljka na četrtek. 

Kakšni so občutki, da ste danes tukaj na festivalu MetalDays? Kako je potekala organizacija v tistih najpomembnejših mini finesah? 

Mihael: Super. Organizacija je enkratna, ker so vse težave rešili v najkrajšem možnem času ter  v roku. Tako je bilo vsaj pri nas, ko so nam šli naproti tako pri odobritvi nastopa, nato pa, po tem, ko se je oder zaradi neurja popolnoma zrušil, uredili vnovično postavitev ter so nam ponudili rezervne opcije, ker je bil za nas najsprejemljivejši prav četrtek, so nam odobrili tudi to. Organizacija je, tako menim vsaj jaz, precej boljša kot pred osmimi leti, ko sem tukaj nastopil s svojo prejšnjo zasedbo Father. Ljudje so dostopnejši, višja je raven profesionalizma, vsi so, če tako rečem, normalni, dostopni, pristojni in prijazni. Vrhunsko! Res sem navdušen. 

V teh nekaj letih se je, kot si rekel, spremenilo kar precej stvari. Najprej zasedba, s katero sem te najprej spoznal, s Father, sedaj si tukaj z Nord, s katerimi promoviraš svoj prvenec, album Play Restart. Kako je potekala promocija doslej? Kakšni so sentimenti? 

Mihael: Promocija je doslej potekala v redu, vse je OK. Glede na to, da igram sedaj v zasedbi, ki igra alternativno glasbo, ki ni najbolj poslušana glasba v teh krajih, poteka promocija izjemno dobro. Posneli smo par videospotov, ki so lepo sprejeti ter se redno predvajajo, začeli smo sodelovati s CMM, ki v Nemčiji in okolici predstavljajo in promovirajo alternativno glasbo, spote in zelo dobro delajo, tako smo zelo zadovoljni z njimi. Upamo, da bo na jesen ali na zimo stekel tudi booking z njihove strani, tako da bomo malce bolj prezentni na odrih v Nemčiji, Avstriji in v okolici. Upamo, da bo čim več ljudi slišalo naše skladbe, jih vzljubilo ter bomo tako lepo širili svojo fan bazo. 

Plošča pa je bila posneta s pomočo zagrebške založbe? 

Mihael: Geenger Records je založba iz Zagreba, tako so naša primarna baza, naši zavezniški štab ter partnerji na Hrvaškem, promocijo za Evropo pa smo prepustili CMM-u, kar je zdaj idealna razporeditev zadolžitev in v septembru se nadejamo izidu še dveh videospotov, nakar upamo, da bo zaživelo koncertno dogajanje ter da se bomo lahko predstavili tako v Sloveniji, nekdanji Jugoslaviji ter seveda tudi izven teh okvirjev. 

Doslej sem videl štiri videospote ali več? 

Mihael: Tri, četrti pa je bil morda na pol profi fan izdelek … 

Imate tendence z videospoti pokriti celo ploščo? 

Mihael: To je bila prvotna ideja, vsekakor pa bomo posneli vsaj še dva, če bodo pa dopuščale finance, bomo pokrili z videospoti vso ploščo. 

Nekako tako kot pri zadnji plošči Metallice Hardwired, saj so z videospoti pokrili celoten album … 

Mihael: Lako njima! (smeh) Pri njih denar ni vprašanje, pri nas pa so denarci precej omejeni, ker jih nimamo. Tako bolj sodelujemo z umetniki ter z ljudmi, ki imajo radi art projekte, si v tej subverzivi medsebojno pomagamo ter se dopolnjujemo. Mi promoviramo njih, oni nas. Kaj hočemo? Denarja ni, je pa logika precej boleča, ker vlagaš sam več finančnega inputa, kot boš kdajkoli dobil finančnega outputa, žal, a upajmo, da se bo trend s časom nekako obrnil. 

Sedaj se bom dotaknil nečesar, kar se dotika tudi preteklosti. S Father sem po dveh izvrstnih ploščah dobil emocionalni maksimum, s katerim je bilo naravno priznati, da je bila stvar organska in tista prava. Sedaj so se karte z novim projektom, z novim bendom premešale, verjamem pa, da se je nekaj starega vsaj pri tebi le ohranilo. Kakšne so paralele? Kako sam primerjaš principe dela pri Nord in pri Father? 

Mihael: Pri Father je bilo vse bolj nabrito, bolj trdo, kar bi moral bolj čutiti in videti ti, saj si me sam gledal v tisti vlogi ter v tej sedaj. Sam težko povem, kako izgleda vse navzven, ampak dejstvo je, da je pri Nord več melodij, manj agresije, več je popa kot eksperimentalnosti – tako bi sam vlekel primerjave s svoje plati vizije. Nord imamo manj stičnih točk z metalom, se pa temu ne da popolnoma ubežati, saj smo vsi odrasli na isti glasbeni esenci. Je pa res, da sedaj ustvarjamo pop aranžmaje kot recimo malce trši Faith No More. Kar nam pride pod roke, nam daje možnost, da se s tem igramo. Včasih mehčamo, če nam pa zapaše, da se v zgodbo vplete jazz element, ga bomo naravno vpletli v našo glasbo. Če je komad dober, ga igramo, če ne, leti iz našega nabora. Ne mečemo ga iz benda, temveč določamo s tem, ali je material dovolj dober za na ploščo ali ne. Predalčkanje, ali je nekaj metal, rock ali pop – vse to je manj pomembno ali sploh ni pomembno. 

Kako pa se počuti Mihael Prosen leta 2017 v Nord? Sigurno gre za drugačno kemijo, za drugačne principe. 

Mihael: S Father smo marsikaj doživeli, bilo je čupavo in dlakavo, kar nas veže celo na čase pred Father. S kitaristom Pinkyjem sva bila kot brata, tako je bilo naravno, da sva igrala skupaj, vse pa se je začelo že leta 1996. Bilo je lepo, tako lahko naštevam tako lepe kot tudi težke trenutke, kar je verjetno zgodba vsakega benda. Najprej je vse lepo, bajno in krasno, so se pa stvari sklenile in sedaj je čas za nova poglavja. Sedaj je vse malce bolj umirjeno, čeprav smo tudi tu preživeli štiri menjave članov v ekipi Nord. Tudi tu je bilo obdobje čupavega in dlakavega, saj nas je bilo najprej pet, nato smo zamenjali enega kitarista, smo zamenjali tega, ki se tudi ni obnesel, pa je prišel Ivan, pa še en, nato je bil tukaj še klaviaturist, ki je odšel. Danes je pač tako, da ljudje, ki se naučijo igrati, igrajo raje v bendih za gažo, če pa morajo tri gaže odpovedati zaradi MetalDays pa rečejo: »Joj, to se mi ne izplača!« Danes tako razmišlja že mularija pri dvajsetih letih, ne pa tako kot mi, ki smo prisegali na to, da bomo konkretno žgali do konca in naprej celo življenje. Sanjali smo svojo Ameriko. 

Igraš pa na Warwick bas … 

Mihael: Iz leta ’97 in za nič ga ne bi menjal! Odličen je! Dejstvo je, da je publika, da so otroci dandanes drugačni od tiste mularije, ki smo jo sestavljali v devetdesetih mi. Mi smo imeli sanje in upe, obenem pa smo si drznili iti v vlogo, v kateri so nas lahko kot bend obmetavali in na koncu je lahko v dvorani ostal le bend na odru ter tonski mojster za mešalko, ali pa bomo uspeli in dosegli svoje sanje. To si drznemo tudi danes in tako pridemo mi, alternativci, na metalsko fešto izzivat usodo pred vse te, ki so vajeni ostrine in brutalnosti, mi pa melodiki … (smeh) Pri nas dvojni boben in take stvari ne funkcionirajo. Semkaj se nismo niti silili, a smo sem prišli, metalci pa so dokazali zopet, da so izvrstna publika in metalci prepoznajo, da to, kar delaš, delaš s srcem. Hvala MetalDays, hvala odlični publiki, semkaj pa bom naslednje leto, če ne kot nastopajoči, z veseljem prišel kot poslušalec, ljubitelj, fan. 

Če lahko na to karkoli dodati, saj te poznam že … 

Mihael: Poznava se od malega! (smeh) 

Vesel sem, da si našel znotraj sebe dovolj tiste kreativne moči, sle in potrebe, da si po Father šel dalje in sedaj z Nord kreirate, osvajate nove mejnike. Ustvarili ste prvenec, ki ste ga, hvala za to, predstavili na MetalDays. Upam, da se kmalu vidimo na nadaljnjih koncertih po Sloveniji, na majhnih, na velikih odrih ter da boste ostali zvesti sebi. 

Mihael: Kakorkoli da bo, saj drugače kot s srcem zvestim sebi ne znamo delati. 

Upam, da se kmalu vidimo z drugo ploščo ter z obilico uspehov iz Evrope za pasom. Kar pa moram le povedat tukaj in sedaj, v Tolminu – rad te imam kot človeka in kot glasbenika. Pomembna je kemija v glasbi, še bolj pa, da si po vsem tem času ostal srčen, dober človek, zvest sebi in ljudem poleg. Hvala za vse. 

Mihael: Iskrena hvala tudi tebi. 

Sandi Sadar Šoba

Povezani članki:

Značke: