Pixies: Mlačni avtomatizem nostalgične perfekcije

12. 7. 2017
Ljubljana / Križanke

Sem dolgo upal in se obenem bal, da je preveč upanja strup, s katerim ne bom zmogel objektivno zreti na oder Križank, ko so se na njem za tretji obisk Slovenije napovedali legendarni alternativci visokega formata – zasedba Pixies in takoj priznam – strahovi so bili vsaj v mojem primeru upravičeni. V juliju smo bili priča pravi invaziji nostalgičnih aktov, s katerimi so se odpirale stare, povečini nezaceljene rane preteklosti. Medtem ko so nekateri nostalgijo zganjali v evropskih prestolnicah, v katerih so se kot dobra stara koncertna zgodba lajnali Gunsi (pa ne da jim v svoji naivni veri v načelnost ne zamerim, da so v logiki kapitala videli več priložnosti za bogat iz-plen pripravljeni požreti svoje dokončne napovedi, da v tem življenju ne bodo več stopili skupaj na oder kot zasedba, ki so jo že pokopali), so v Ljubljani po Jesus And The Mary Chain (da, še so živi) svoj performans vitalnosti napovedovale prej omenjene legende. To je bilo po koncertoma, ki ju zavoljo mlečnozobe mladosti leta 1989, reprize in popravnega izpita leta 2004 pa zavoljo višje sile nisem videl, priložnost za empirično preverjanje, ali stvari po več kot dveh decenijah in pol sploh še pijejo vodo ali pa je rok uporabe pošel.

Že en sam pogled po prizorišču je dal vedeti, da nostalgikov ne manjka, da pa si večina hrani moči in razum raje za glavno atrakcijo in ne za mlade upe, zasavski četverec Koala Voice. Našpičeni pop disco shoegaze alter miks prinese na oder Križank dinamično in kljub asociacijam na bolj poskočne Keiser Chiefse ali Red Hote leta 2017 suvereno prinaša nekaj domorodnega, svežega in nalezljivo poslušljivega. Peter Dekleva je vedel, čemu dati priložnost, in sicer brezhibnemu, a odrsko vizualno manj zanimivemu Domnu Donu Holcu na retro Gretsch kitari, agilno natančnemu in uigranemu, a stereotipno ritmičnemu Mihi Prašnikarju za bobni, predvsem pa simpatično aktivnemu in gledljivo poslušljivemu Tilnu Prašnikarju na basu ter hiperenergični simpatični Manci Trampuš za mikrofonom in na kitari.

Bend se je v zadnjih sedmih letih izklesal v suveren odrski organizem, ki po plošči Kangaroo’s Neighbour napoveduje izboljšave in svežino s prihajajočo ploščo Wolkenfabrik. Suh, nenaefektiran zvok ne dopušča polovičarstva in simpatični simplicizem koal iz Kisovca na izziv usode s čimerkoli, kar bi porušilo celovitost ravno prav umazane okusne predstave. Očitno neprestrašeni in neobremenjeni z dejstvom, da ogrevajo publiko za velike zvezde ameriške alternative vpletejo uležane standarde prvenca, kot so Go Disco (kljub dejstvu, da gre za avtorski komad, ki se je zajedel v podzavest prek reklame za Orto gigastic pakete še vedno gruntam, ali ne gre dejansko za izposojen komad od Blondie ali katere druge natupirane dive osemdesetih, kateri sem dal premalo pozornosti v dobi svojega odraščanja), domače Slovenske železnice, tipično hipstersko poskočnico The French Say in novotarije z obetavnim groovom in wordflowom – Vede premikanja so nekaj, na kar bodite pozorni, dobre glasbe željni muzikofili!

Mladina je svojo nalogo kompaktnega in suverenega ogrevanja opravila z odliko, nakar je prišel čas za »tisto ta pravo«, slišim iz soseščine.

In tu se stvari začnejo, vsaj v mojih ušesih, precej komplicirati, v mislih in srcu pa se zbuja čudna asinhronost žalosti, razočaranja in upanja, da se stanje popravi. Čas je neusmiljen krvnik in leta ne prizanašajo nikomur, tudi bostonskim veljakom ne. Po treh decenijah odrske eksistence so se zgodile opazne spremembe, ki jih ne prekrije nobena šminka, nobeno odrsko pomagalo, luč ali kulisa. Na ogolelem in praznem odru Križank se Pixies predstavijo v rahlo spremenjeni postavi, saj po dolgoletni spremljevalki Kim Deal basovske note ubira nekdanja članica The Perfect Circlov Paz Lenchantin. Ostalo ostaja nespremenjeno – no, vsaj po imenih in zadolžitvah. Na levi strani kitarist Joey Santiago s kopico kitar ob boku, v svojem svetu ritmike zatopljeni David Lovering za bobni in vsaj na pogled nezainteresirani očak projekta Black Francis na osrednji strani za mikrofonom in kitaro. Uvod z Doolitlom in Gauge Away tipa in dviga utrip Ljubljane na preverjeni način.

Tudi po vsem tem času zveni nostalgični trip prekleto okusno, a vseeno pomislim – mar je vse zgolj repriza tistih nekaj trenutkov, ki smo jih v devetdesetih dodajali na svoje kasete zato, ker so bile »in« in ali je Doolitle za Pixiese dejansko to, kar je bil Nevermind za Nirvano – plošča, ki je prišla prezgodaj in je onemogočila razcvet česarkoli drugačnega?

S plošče Surfer Rosa se premeteno doda Bone Machine, s čimer se nič ne kvari in nič ne spreminja. Paz lepo odpoje tiste ravno prav neuglašene terce, vidno zmehčani in ojačani Francis (fizično, mislim) pa ne dviguje nivoja ekstaze. Zvok je perfekten, odrska predstava pa prekleto statična, vsemu navkljub pa nabito polne Križanke sanjajo svoje sanje, po odzivih sodeč pa so pričakovanja publike prilagojena faktu, da se je z bendom staralo tudi občestvo poslušujočih. To pa je stavilo na stare adute, tako je Crackity Jones še nekako šel skozi, nova pogruntavščina Um Chagga Lagga pa kaže znake prve razglašenosti kemije med publiko in odrskimi oratorji. Precej nasilni zvočni western je prilagojen manjši gibljivosti in vokalni moči Francisa. Paz zapoje precej ohlapno uglašeno statično Caribou, da se vlak vrne na nove tirnice Head Carrierja z Bel Espirit, ki je simpatičen, a v ničemer ne prekaša krike in iskrenost preteklosti. Pixies se Ljubljani posvečajo z rezervo in brez tistega odrskega gneva in ognja, zaradi katerega bi bil vsaj jaz lahko nakocinjen. Black se ne ozira na to, da bi malce komunikacije, stika, besed publiki dvigalo razpoloženje, odrski avtizem pa se v slogu avtomatizma sicer korektnega indie rocka pomika lenobno dalje s precej postanim jedilnikom. Tenement Song preskoči v leto 1988 v precej konfuzno in neprepričljivo verzijo punkoidne skladbe Broken Face, po kateri se Isla de Encanta zazdi kot slab poskus prepričevanja v to, da tudi starci zmorejo stampedo in ostrino tako, kot so to zmogli pri dvajsetih.

Se spomnite na NoMeansNo? No, slednji so priznali kapitulacijo pred časom in ohranili vsaj tisto mero dignitete, zaradi katere se z ljubeznijo in smislom kovano jeklo preteklosti več ne maže z umazanijo novodobne modnosti in nostalgije! Pixies do te faze še niso prišli, tako se precej lenobni vlek stereotipov in starih receptur, iz katerih so izvzete pomembne sestavine preteklosti ter se nadaljujejo tudi danes. V repertoarju je ogromno mašil in odvečnosti, čeprav ne morem biti kriterij za merjenje merodajnosti, saj sam priznavam Pixiesom kredibilnost zgolj s tremi ploščami, s polovico njihovega repertoarja! Po Surfer Rosi, Doolitlu pogojno še Bossanovi, ostalo je bilo ponavljanje klišejev, ki v celoto ne prinašajo nič konkretno novega in presežnega – vsemu trudu in reklamnim sloganom navkljub. Kot bi se tega zavedali tudi sami, se Pixies prepustijo temu in po zadimljanju z Mr. Grievsom se kot odrešitev zgodi Debaser, po katerem izstrelijo Pixies zadnji izstrelek potence in smisla z Monkey’s Gone To Heaven, preostanek pa je bil v mojih ušesih zgolj časovno podaljševanje precej statične predstave v imenu dolžine same. Kot bi želel komunicirati s publiko, v bistvu pa zgolj v imenu doslednosti besedila se s »Hey!« Francis poigra s pozornosti željno publiko, nakar se U-Mass z zadnje plošče pred finalnim zlomom originalnega univerzuma izvirnosti Trump Le Monde vrnemo na hitoidne takte antivivisekcijskega Doolitla z Wave Of Mutilation.

Z I’ve Been Tired pa pritegnem besedilu tudi sam, saj me je volja po nostalgičnem nekem večeru začela kronično zapuščati, All I Think About Now zaziba v stanje sladke anemičnosti, kateri da Paz seksapil, Velouria ne prinese nič več energije, temveč jo le izceja, Pixies pa dotolčejo Ljubljano s precej brezizrazno in ostrine izpraznjeno Havalino, surferstvu zapisano brezvezno Ano, novo kreiranemu All The Saints pa se s povratkom na začetek Where’s My Mind le stežka dodaja karkoli smiselnega in že nepovedanega. No, morda bi bil smiseln še kak Gigantic, a kaj, ko je Francis zmatran in vidno upehan, tako za dodatek poskrbi sveža kri, ki podari Ljubljani Into The White in to je to!

Za te solde dobite, dragi Slovenci, precej brezbarvno nostalgično slikanico klišejev, iz katere se je že davno izprala krvavo rdeča barva strasti in smisla. Ostali so samo mlačni odtenki in spomini na čase, ko je bilo vse drugače in precej bolj kategorično, potentno in je imelo svojo težo. Po videnem, žal, ne morem soglašati s tem, da so Pixies potentni tako, kot so bili pred leti. Tega ne reši več nič, saj je čas tisti, ki skrha še tako trdne in odločne. Vprašam se, ali je torej koncert v imenu nostalgije potem sploh še potreben ali bi mar bilo bolje ohraniti malce ponosa, dignitete ter določene stvari, ko so se nekoč že izpele, pustili v stanju mirovanja, smrti in mitične pomirjenosti s faktom, da ima vse nekoč svoj konec, kadavrov pa se po Frankensteinu ne splača več oživljati. Pixies so ostali brez svojega pravega krika in čarovnija se je izpela, vsemu navkljub pa znajo sicer za hip ali dva ponuditi tisto, zaradi česar se zaveste, da so bili nosilci alterja z razlogom, a to dandanes, tako mislim vsaj sam, ni več dovolj.

Tekst: Sandi Sadar Šoba
foto: Branka Resnik

Povezani članki:

Značke: ,