Nika Vistoropski – Ljuba

(Celinka, 2015) 

V času, ko je večina vesoljne Slovenije – ma kar ves svet, bodimo iskreni, izgubil potrpljenje in pozornost do polne besede in pripovedi, daljših od enozloženk puhlega značaja, je šanson pravi upor proti pričakovanem in instantnem, tako, navkljub enoletni zamudi po izidu prvenca, danes dajem svoj poklon lepoti slovenske besede in pesmi, ki nosi zgodbe. Nika Vistoropski je establirano ime slovenskega novinarstva, a je pripovedovalka, pisateljica, vsestranska umetnica in filozofinja našla nedavno svoj novi izrazni kanal tudi v pevskih vodah. Prvenec Ljuba, ki je izšel pri Celinki, skriva za izzivalno naslovnico goloprse samoroginje in konja veliko več kot formo po mnenju nekaterih stare, a ne starikave forme izrazne igre z melodijo ter besednimi zvezami velikokrat pozabljene bogatega narativa našega jezika. 

Resonantni, zvonki, prodorni in izrazni Nikin glas se zgleduje po moči, ki jo je v slovenski šanson vnašala Svetlana Makarovič, nekje izza žametnih tekstur pa se prikrade privid Frana Milčinskega Ježka, po katerem je postala slovenščina enakovredna francoščini tudi kar se zahtevnosti ekspresije tiče. Da dobi izdelek svoji ogolelosti, zgolj ženskemu vokalu in resonantnem klavirju v spremljavi maksimalno potenco in naboj, je levji delež potrebno priznati nadarjenemu Saši Vollmajerju, ki je poleg klavirja pomagal krmariti skladateljsko linijo prej še studijsko nepreizkušene Nike. Sedem vinjet spleta grenko sladke linije trpke življenjskosti, spominov in hrepenenja.  

Mleko pričara otroške spomine na starega očeta ter rituale hranjenja, kateremu je belina, nedolžnost mleka prostor za molovski zdrs v stanje melanholije. Bogate metafore, sugestivna temna altovska barva pevkinega glasu preveva sleherni takt skladbe, ki pridobiva iz kitice v kitico več karakterja, Nika pa z bolečo pripovedjo izpeva slovo od preteklosti na način, ki parira Proustovskim Magdalenicam, le da je na konici jezika moč čutiti trdoto dela, trud in nato tisti reminiscentni priokus mleka, kot ga še niste okušali. Takoj zatem Majda poje o tem, kako zanemarjena hči obračuna z zlobno materjo in razvajenim bratom, pretrga vezi s preteklostjo in izbira svoje boljše življenje. Po Andrejčkih so potlačeni besi zoper Majde zgodbe lahko vseh nas. Da le ne zajebemo, dežurni krivci, družinski in družbeni debili saj mora vsak poravnati svoj račun, več pa šteje to, da samorastnice in samorastniki zrastejo v odgovorne, pokončne ljudi, poje Nika.  

Precej več tolažbe v pripoved vnese Ljuba, ki je pesem ljubezenskega upanja in poguma, da lahko sanjamo o sreči in po tem je možen skok iz teme, megle brezupa v toplo morje optimizma in bolj tolažečega jutri, ki bo morda s soncem oblake temačnosti razgnalo že jutri ali dan zatem. Melos je globok in stihijsko pritiska na tiste dele živčnih končičev, ob katerih lahko človek, ki premore kanček empatije in slušne domišljije odpre srce in potoči solzo, tisto šansonom zapisano solzo globoke katarze. Zajtrk na travi je bolj lahkoten, igriv, jazzovski, ravno prav natrgan in pospešen, da prelomi niz mola z malce več optimizma, ki ga prinese dur, Nika pa z neposredno, življenju zapisano predanostjo življenju oponira brezupu, gravitaciji negative in se humorno izpostavi kot vedra, vihrava in nepredvidljiva optimistka. Romanca na stari šegi je prikradenec, izposojenec izpod peresa Branka Gradišnika, Nika pa mu je dala malce duha razbojniške hčere Ronje, ki se v urbani sivini zatemnjene mestne džungle v skritem kotičku po celodnevnem osvajanju ljube smrti in bitki za preživetje ljubimec predaja seksapilu strastne, impulzivne seksualnosti s svojo ljubo. Iz iluzij o junakih se tkejo podobe mož in žena, ki dajejo in ne zgolj jemljejo. Prvikrat seli v srce spokoj, mir, ljubezen, pomiritev na tistih parih prijetno obrabljenih večnih temah o brezpogojni ljubezni, ki nam daje temelj in smisel, prek Erosa pa ostajamo speti z vznemirjenjem, mladostnostjo in tistimi plameni, ki dajejo toplino življenju. In kot zadnji spust je tu finalni pad v tolmune jazzovske ubranosti podarjen Mihi. Naivnost, lahkotnost in vnovič tisto sladko uživaštvo ob prepovedanem, telesnem, premaga običajno slovensko svetoboljnost in tu se skriva potenca Ljube. 

Ne gre za izdelek, ki bi serviral nove sadove, temveč prek preverjenih kanalov in muzikaličnih kanalov odpira izrazni organon pevki in naratorki, ki bo, verjemite, še krojila in sooblikovala slovenski šanson. Šanson ni glasbena zvrst za slabiče in polovičarje in tega se Nika Vistoropski polno in iskreno zaveda. Namesto rezerv in previdnosti je izbrala brezkompromisnost življenjskosti, namesto metafor je telesnost neposredna in izrazna, tako poetična v službi Ljubezni, ki je brezpogojna, vzajemna in kot je potrebno ljubiti, če si ljubljen, je prav, da se z isto valuto vračajo tudi zaušnice, ki jih v ne vedno popolni pravičnosti življenja čutimo pogosteje kot poljube. In tu je recept za zdravo življenje, za pokončnost in za srečo, ki jo vsi iščemo nemalokrat na napačnih mestih. Ljuba je poklon temu in prav naelektreno lahko pričakujemo nadaljevanje, s katerim se bo, upam, v naracijo poleg dihotomije vokala in klavirja znašel še kakšen inštrument, ki si na podiju šansona zasluži dostojno mesto. In s tem bo lahko intenzivnost intime, sporočilnosti in lepote Nikine besede še močnejša od sicer lepo zapakirane klasične forme rustikalnega, a tako brezčasnega šansona, kot ga prinašajo takti prvenca, ki obeta, obljublja in prinaša mnogo. 

Sandi Sadar Soba

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.