MetalDays 2017: Opeth četrtek – dan za progresivni odmerek suspenza

Opeth, foto: MetalDays crew

27. 7. 2017
Tolmin

Prišel je tisti čas v letu, ko je Tolmin preplavljen s črno barvo, pisani dodatki pa tudi niso izvzeti. Tam, kjer se objameta Soča in Tolminka, je bučalo v ritmih metal glasbe, plažo, pododrje, kamp in okoliške place pa so poleg napihljivih samorogov in roza flamingov zasedli ljubitelji težkometalnih odtenkov in rajanja na svojstven, metalski način. Več kot dvanajst tisoč obiskovalcev z vseh koncev Evrope ter sveta je okupiralo Sotočje ter po principu preteklih let dodalo običajnemu festivalskemu utripu Posočja bolj bučno, a življenja polno noto, s katero je peta edicija festivala, ki se je pred parimi leti preimenoval iz MetalCampa v MetalDays dobila tisto pravo konturo, pravi gušt, pravo teksturo. Morda je v teh letih prišlo do preobrata, s katerim je potrošniška logika pripeljala do daljšanja festivala s treh dni na sedanjo formo peklenskega tedna, morda so se v teh letih dvignile cene piva ter je vse postalo bolj biznis kot je bil metal biznis pred domala dekado in pol s prvim Campom, a vse gre svojo pot. Letošnji festival je tako na tri odre vnesel več kot 110 nastopajočih, po principu za vsakogar nekaj pa težko govorimo o tem, da bi lahko metali vse, kar je metala, tako zlahka v isti koš, v vsakem primeru pa je slovenski festival nedvomno eden boljših težkokategornih festivalov, ki s svojo umestitvijo v slikovito pokrajino in s svojo pestro ponudbo zlahka parira velikim dogodkom na tej in drugi strani luže.  

Solstafir, foto: MetalDays crew

Solstafir, foto: MetalDays crew

Med 23. in 29. julijem se je letos napovedala cela truma kakovostnih glasbenikov, med katerimi je bilo ogromno povratnikov, med novimi imeni pa so za tiste, ki gredo na festival zaradi glavnih zvezd bili lepo umeščeni akterji, kot so Amon Amarth, Katatonia, Blues Pills, Bloodbath, Abbath, Shining, Sanctuary, Iced Earth, najbolj pa je v oči bodlo ime hollywoodskega enfant terribla, gotskega antikrista in intelektualca Marilyna Mansona, ki je bil vpisan na meni dogodja kot glavna jed ponedeljkovega štarta, a je Manson s svojim abotnim mlačnim nastopom v dobri uri serviral minimum energije, obilico prevečkrat pregretih stereotipov ter vnovič prehitro končanemu nastopu dal bolj malo teže, interesa, Sloveniji in Evropi pa debeli odmerek grenkobe, bede ter nonšalantnega zvezdniškega brezvezja. Precej več so imeli obiskovalci od brutalnega spektakla kakovostnih death metalcev Bloodbath, v lepem spominu bo publiki ostal impozantni nastop skupine Iced Earth, nežni melos Katatonie, običajnemu veseljaštvu nordijskih shopping mall vikingov Amon Amarth (slednji so poleg bogate pirotehnike na odru predstavili tudi nov dodatek, gigantskega zmaja) pa so spodobno kontro kot fino protiutež zastavili poljski teatraliki Batushka, še bolj pa bizarni, a nadstandardno zabavni Čehi Gutalax s svojo mešanico poop grinda, gorea ter parado wc pripomočkov, toaletnega papirja, ščetk in masam zabavnega ter všečnega sekretnega humorja. Zgodilo se je mnogo, tudi apokaliptično vreme, ki je rušilo šotore ter zrušilo Newcommer’s Stage, a je četrti dan festivala, ki ga je na koledarje kot delovni dan označila naša ekipa, obetal lepo vreme ter spremembo sentimentov. 

Četrtkovo jutro je prineslo novico, da težko pričakovani Architects zaradi neznanega razloga odpadejo (in to, če se ne motimo, kar tretjič v Sloveniji!), toda to ni zmotilo Velikega duha! Pod tremi odri so se pričeli zbirati metalski veseljaki z vseh koncev Evrope, tudi Indijanci s svojimi perjanicami niso manjkali. Četrtek je bil obarvan z morjem Opeth majic, bolj progresivni noti dneva pa ni manjkalo bolj pikantnih dodatkov na vseh treh epicentrih odrskega dogajanja. 

Na Newforces odru so že v zgodnjih popoldanskih urah najbolj zagrete še dodatno ogrevali Zayn, Fir Bolg, Immorgon, Battlesword in Carrion, posebno presenečenje pa je bila hrvaška alternativna skupina Nord, ki bi morala po prvih napovedih oder okupirati že v ponedeljek, a so nastop prestavili na četrtek. Četverec reških glasbenikov, z Mihaelom Prosenom, nekdanjim frontmanom izvrstne zasedbe Father za mikrofonom, je pod oder privabil kar lepo število glasboljubcev in tudi tokrat so metalci dokazali, da podpirajo in z bučnim aplavzom nagradijo bend, ki se sicer ne uvršča med metal, a svoje delo opravlja s srcem in korektno. Solidna odrska prezenca, predvsem pa kakovostna alternativna glasba morda ne pade v isto kategorijo kot thrash, death ali black metal decibeli, so pa Nord v potokih znoja ponudili Tolminu več kot dobro predstavo, s katero branijo barve prvenca Play Restart. Bodite pozorni na fante, saj se južno od Kolpe dogaja nov preporod alternative. Dobre glasbe ne bo manjkalo! Posebno doživetje pa so tudi nemški heavy metalci Pikes Edge, ki spominjajo na In Flames, je pa pevec bosanskega rodu v svoji vintage opravi bolj paša za oči kot za ušesa, čeprav jim truda in dobro priučene odrske poze ni moč odvzemati. Vseeno manjka nekaj dodatne ostrine, lastnega karakterja, česar pa je, žal, malce preveč, je instantnosti, zato smo se namenili raziskati tudi druge nevralgične točke dogajanja.  

Opeth, foto: MetalDays crew

Opeth, foto: MetalDays crew

Pokojnemu tonskemu mojstru Orto bara posvečeni oder je v senci borovcev zvabil kar solidno maso poslušalcev. Boško Bursać oder so prvi zavzeli izvrstni švedski harcoreovci Gust, ki so med okupacijo Evrope družno s Pijn našli pot in čas za obisk Tolmina. Izvrstni trojec je nedvomno voda na mlin vseh, ki prisegajo na bende, kot so Oathbreaker, Cursed ali Rise And Fall. Preobrat v bolj Dimmu Borgirovske odtenke obetajo sicer dobro uigrani, a premalo strastni norveški Chontaraz, precej več pa ušesom ponudijo izvrstni Britanci Pijn. Na melosu post metala, post punka, na apokaliptični počasnosti in globokem sentimentu zastavljena glasba servira sentiment bolečine, kontemplativne hipnotičnosti obupa, pomiritve s sonično bogatimi plastmi, bolj kot z brutalnostjo pa kreativno barvajo svoje platno impresivne tektonike s sugestivnostjo Neurosisov, Pelicanov. Lepo, nadvsetno in pretresljivo! Nato pa še malce preobratov na povsem drug tempo ter občutenje. Zanimiv redosled, ki mu sledijo ta dan izvrstni, dobro uigrani španski thrasherji Angelus Apatrida, sicer stari znanci slovenske publike, katero niti tokrat ne pustijo ravnodušne, saj je performans thrasha z jajci v domeni četverca iz Albacete, kateri si je upravičeno našel zavetje pod okriljem založbe Century Media, več kot prvovrsten in kakovosten. Rektalni goregrind brutalnega deatha na gore osnovi z zasedbo Rectal Smegma zaradi drugih sladkih zadolžitev (o teh, obljubimo, izveste in preberete več kmalu) po nuji izpustimo, iz spiska videnega in slišanega pa izpadejo, žal, tudi Aversions Crown, izvrstno uigrani in sonično razbrazdani, brezkompromisni Lik, bojda več kot solidni Raven, po Lemmyju kalibrirani Bömbers, zaradi sovpadanja z zvezdami večera, švedskimi Opeth pa smo morali svoj ne reči tudi atmosferičnim islandskim rokerjem Sólstafir, a bo popravni izpit še letos možen v Zagrebu. 

Opeth, foto: MetalDays crew

Opeth, foto: MetalDays crew

Pod največji, glavni, centralni zvezdniški, t.i. Ian Fraser »Lemmy« Kilmister, oder so poslušalce začeli privabljati francoski doom progresivci in pogojno tudi death metalci Nemost. Malce več ženstvenosti, mehkobe, suspenza in kanadskega podtona pa prinesejo na oder precej stereotipno zveneči Kobra And The Lotus. Kobra Paige je morda res brhka na pogled, a bi malce manj epske veličine ter malce več teže, jajc precej bolj uravnovesilo metalski metabolizem. Slednjo spodbudi in izboljšajo andorski progresivni metalci Persefone, ki zvabijo v pododrje konkretno maso poslušalcev. Tehnično popolni preplet vrhusnkih vokalov, večplastna instrumentalna orkestracija, predvsem pa dober vajb približajo barve Anatheme še bolj kot posnetki z Youtubea, kemijo dviga še višje pa naknadno še izboljšajo z bluesom umazani Švedi Blues Pills. Na Nuclear Blastu domujoči kvartet dviga temperaturo s temperamentnim odrskim nastopom. Izvrstna Elin Larsson okusno jadra od psihedelije do bluesa, soula, fenomenalne kitare Doriana Sorriauxa pa kakovostno podkrepi ritem sekcija razpoloženega Zacka Andersona in Andreja Kvarnströma. Kot bi kazalce na urah premaknili v zlato dobo sedemdesetih. Duh Jimija, Jefferson Airplaneov, Doorsov, še bolj pa agilnih Led Zeppov, pretresljivo dušne Janis Joplin, Creamov ter še časa je tudi dandanes živ. Upam, da lahko po videnem in slišanem Manson s svojo rezervo sploh še mirno spi, saj so Blues Pills nedvomno eden izmed upravičenih vrhuncev četrtkovega večera, temperatura pa se je še dvigala, saj s(m)o številni hrepeneli po glavni atrakciji večera, po izvrstnih švedskih progresivnih bogovih Opeth. 

Slednji so ta večer bolj kot z retro zvoki zadnjih treh plošč želeli obarvati bolj trdo, bolj metalsko, bolj »old school« opethovsko. Izvrstna kemija in odrska perfekcija zvoka ter prezence so tisto nekaj, kar kot luč privablja mase navkljub temu, da so se po mnenju nekaterih kritikov omehčali, izgubili svojo ostrino, svoj metalski mojo, a je letošnji MetalDays nastop postavil konkretni protiugovor vsem dvomljivcem in šarlatanskim »poznavalcem«. Brez prevelikega zavlačevanja se na odru strateško postavijo Martin Mendez s svojim basom. Za bobne sede Axe, za klaviature po odhodu dolgoletnega klavirskega oratorja Pera Wiberga Joachim Svalberg, poleg glavne zvezde benda, vidno utrujenega Mikaela Akerfeldta pa se na levi strani odra strateško postavi izvrstni Fredrik Akesson. Predstava se lahko ob bučnem pozdravljanju začne na polno in z vsemi odprtimi registri. Svoj nastop so otvorili z naslovno skladbo zadnjega albuma, Sorceress. Izvrstno ogrevanje z novitetami prisotne bolj navduši z nadaljevanjem. Brutalni in perfektno odigrani Ghost of Perdition pokaže drugo, še nič kaj umirjeno temačno plat Mikaelovega kameleonskega vokala. Še več prinese zimzelena deathmetalska Demon of the Fall. Vzdušje je bilo na vrhuncu, a kaj, ko tehnični škrat ne počiva in je zamešal štrene v elektroniki ter tako v bendu kot v publiki povzročil precej nejevolje. Mikaelova kitara obnemi. Po dvajsetminutnem ugibanju, testiranju, hitenju, iskanju poti do rešitve problema, Fredrikovih solažah je ekipa vendarle našla rešitev in Opeth so dokazali, da ne obupajo, da so pri svojem delu konstruktivni in profesionalni ter performans nadaljevali s še eno novejšo skladbo, Wilde Flowers. Brez rezerv in kot bi poprej ne uzrli popolnega poloma, fiaska, ki bi marsikoga z manj kilometrine, izkušenj, predvsem pa živcev že pognal z odra. Opeth so s spoštljivostjo do publike finalizirali nastop v odtenkih prvotno obetane perfekcije, s tem pa upravičili ime enega večjih imen metala dandanes. Oboževalci so prepevali in se z vsem žarom predali nadaljevanju, udarnima Cusp of Eternity in Heir Apparent, ob koncu pa so bili deležni poslastic starejšega datuma, Drapery Falls in Deliverance. 

Kljub tehničnim težavam so največji fani prizorišče zapustili zadovoljni, saj bend na odru zveni čisto, natančno, polno, Mikaelov vokal pa tako med growlanjem kot petjem ne razočara. Vsemu suspenzu, nepredvidljivim vstavkom igre usode lahko priznamo, da je letošnji MetalDays upravičil sloves festivala, na katerem dobi vsak ljubitelj črnine, dobre glasbe, decibelov in estetike organske strastnosti težkokategornega nekaj za svoja ušesa in za dušo, izpolnil vsa pričakovanja. Svoj peklenski teden popolnih počitnic so nekateri še dan zatem nadaljevali v duhu Heaven Shall Burn, ekipa RockOnNeta pa je po polnem dnevu progresivnih sentimentov dobila to, kar je od letošnjega festivala pričakovala. Vse pohvale gredo tudi organizatorjem, ki so že tako velik dogodek še izboljšali, mu z dobro uigrano komunikacijo med vsemi kanali dali tisto, zaradi česar so v časih, ko se masovke kaj rado izrodijo v sosledje bednih trenutkov ter instant ponudbe, na MetalDays stvari skladajo skupaj z okusom, občutkom in stilom, obenem pa varno, profesionalno in v skladu z najvišjo maksimo, po kateri je poleg posla in denarcev pomembno tudi to, da dobijo srca in ušesa publike to, zaradi česar je glasba vsem trendom navkljub najpomembnejša, metal pa oster, kakovosten in raznolik. Hvala za vse. Na svidenje v naslednji vojni za obstanek čez leto dni! 

Nataša in Sandi Sadar Šoba

foto: Branka Resnik

foto: Branka Resnik

Povezani članki:

Značke: , ,