Divje jezero – Pobeg iz blodnjaka / Escape From The Maze

(Celinka, 2017) 

Dve, zgolj dve leti sta potrebni, da se nabere dovolj idej, s katerimi se da nadgraditi in razviti ideje do te stopnje, da se lahko zgodi drugo studijsko dejanje, nova plošča, nova zgodba in po prvencu Mestni vrvež se v smeri izhoda iz blodnjaka prežvečenih idej podajajo s ploščo Pobeg iz blodnjaka / Escape From The Maze tudi Idrijci Divje jezero. Nehote sem podvržen precej težki nalogi, da na en mah, po intenzivni konzumciji prvenca, ki je bil soliden, a ne presežen na način, kot sem se od progresivno obarvanega benda nadejal, podam še na drugo dejanje, je pa nemudoma slišati pozitivno spremembo. Zvok je bil tokrat spuščen prek mešalne mize pod budno supervizijo prav članov benda in slednji so s tem uspeli narediti večji in bolj kakovosten korak naprej od zasnov, ki smo se jih nadihali s prvencem. 

Pobeg iz blodnjaka ostaja sicer zvest izročilu jazzovske fuzije Weather Reportov in Cobhama, a so se fantje v dveh letih izgradili izkustveno do te stopnje, da je na plošči čutiti tudi v studiu več organskosti, potence, mojota. Uvodna skladba Escape From The Maze je krasna kompozicijska igra bolj uravnoteženih, bolj zasoljenih in okusno aranžiranih inštrumentov. Krasna kitara, tekoči bas, intenzivni in bolj naravni bobni, te sladke retro klaviature, moogi, pa nato ta pogrešani, bolj raskavi zvok saksofona, ki bi bil lahko vseeno še bolj umazan, bolj »nebel« če veste, kaj mislim, ko povezujem jazz z dimom, mistiko in naporom klubske polteme. Kaj bi iskali dlako v jajcu, če je že po prvih taktih jasno, da se je zgodil v nedrjih, v kognitivnih globinah Divjega jezera obrat na bolje, čeprav je forma podobna, domala identična, a je vrednost slišanega že takoj, jasno, višja. 

Milano se, pa smo spet pri asociacijah, vrti v smeri Moveknowledgementov, ki sem jih slišal že na prvencu, le da so tokrat v igri bolj sproščeni, bolj temni podtoni hoje po terminalih sveta Ant People. Asociacije, presnete asociacije! Da ne bo pomote – ne prehajamo na polje duba, elektro eklektike, le jazz je dobil malce bolj svobodno, manj leseno formo. Jutranji ples / Morning dance s preigravanjem ritmov sambe, bosa nove, nato pa spet z vstopom v bolj misteriozni svet jazz rockovske fuzije (z manj distorzijami in več klarineta ter sanjave esence) krade pozornost, jo lepo vodi in dviga razpoloženje do stanja razelektritve. Lepo! Kar ukradli ste mi primero z ustnic – kot bi Noč in dan povzemal novo, bolj molovsko, bolj otožno in po mojem okusu bolj iskreno noto sveta, v katerem živimo. Vsi v osami, vsi potegnjeni v stanje meditativne anemične umirjenosti, ki pa zna biti na trenutke tako lepo večerno umirjena in spokojna. Krasni fraktali, umirjeni suspenz, ravno prav razbrazdano in ravno prav pozitivno osvetljeno nebo riše podobe, s katerimi se tolaži srce in dušo in ne povzroča diabetesa, da bom direkten. Inštrumentalni preobrati dajejo čutiti, da so Divje jezero naenkrat vse manj slovenceljski stereotip retro prog benda in vse bolj sproščeni organizem, ki mu intenzivno dogaja tudi takrat, ko so decibeli utišani. Seksi! 

Mornarska zmeda / Sailor’s Mess predstavi tolkalski domet Luke Čibeja, kaj kmalu pa zdrsimo spet v tisti dobro znani film enako zvenečih kitarskih solaž in basa, kot bi ga povzemal iz kompendija sedemdesetih in ne bi niti gledal imen izvajalcev. Zasedba identična tisti iz leta 2015 premore več dinamike, več impulzivnosti, več jajc in več prej pogrešane nevarnosti. Iste recepture so dobile dodatek magije, žličko vegete, malce strastnega ognja čilija in morda več idejne vizije, kam bi želeli krmiliti svojo glasbeno barko, na kateri je v jazz možno tako lepo in nestereotipno vplesti harmoniko in ohraniti agilnost, lahkotnost, uigranost, obenem pa poslušalcu ponuditi malce več težkokategorne glasbe sveta, ki se ne omejuje ter obremenjuje s koncepti avtohtonega in tistega, kar to ni. 

Tako se odvijajo stvari tudi nadalje, z intenzivnimi, umazanimi funky Žirafami ali s skladbo Vzemi si trenutek, ki je nokturnalna žalostinka, seksi jazz standard, senzualna fuzija osnovnih gradnikov pa preraste v okusno upočasnjeno a dinamično igro številnih iskric, ki se iskrijo tokrat namenoma bolj počasi, a nič manj intenzivno. S spustom na Marakeško tržnico se sicer zavrtimo v bolj klavirskih ritmih. Organsko, toplo in bližje analognemu kot suhoparni vsesvetni digitalizaciji je finale s kratkim medmetom skladbe Ob pravem času sklenjen v celoto, ki diha in prinaša nasmeh na ustnice. 

Vedel sem, da so poti iz blodnjaka repeticije in brezosebnosti možne, prav iskreno pa sem vesel, da so Idrijci našli svoj notranji glas, ki ga na prvencu nisem slišal in sem ga iskreno pogrešal. Estetsko gledano je Pobeg iz blodnjaka intenzivna fuzijska nadgradnja tistega, kar je bend obetal na prvi plošči, je pa res, da se tu toliko bolj lahko izstavi pomen in težo bolj bendu naravnane produkcije, ki vnaša v deveterec skladb tokrat toplino, življenjsko moč in dušo. Prav zato je drugi plošček Divjega jezera izdelek, ki bo ostal na policah vsakega zapriseženega audiofila, ki ljubi retro note proga in daje poleg rocka priložnost tudi jazzu. Visoko motiviran s slišanim si drznem zatorej napovedovati svetlo prihodnost bendu, ki piše letos 11 let obstoja. Še na mnoga leta in na bolj intenzivno igro z obilo raskavosti, umazanije, žmohta in ne zgolj sladkobo ter lučjo, fantje! Naslednjič lahko poletimo skupaj še dlje, višje in pogumneje, ne da bi se varovali z varnostno mrežo in vsebinskimi floskulami! Tokrat ste prišli s svojo igro blizu perfekcije, a slutim, da smem zahtevati še več in da me ne boste razočarali.

Sandi Sadar Šoba

Povezani članki:

Značke: