Divje jezero – Mestni vrvež

(Celinka, 2015) 

Slovenija, odkod progresivnosti tvoje? V parih letih se je v ušesa začelo zlivati obilje progresivne godbe, ki se podpisuje s prej neznanimi ali vsaj manj znanimi imeni glasbe, del te progresivne armade obvladovalcev melodične in ritmične manipulacije običajnih vzorcev v nekaj zahtevnejšega pa so tudi idrijski inštrumentalisti Divje jezero. Z retro zvokom sedemdesetih, s funkom, jazzom in vzorci Billyja Cobhama, Chicka Coreje, Jeffa Becka, Mahavishnu Orchestre ter Weather Reportov prežeti peterec misli resno, svojo agilnost pa pokažejo že s prvencem, ploščo Mestni vrvež, ki je leta 2015 izšla pod okriljem založbe Celinka. V skladu z imenom se stremi za globino, intelektualna in inteligentna nota desetih avtorskih skladb pa že na prvi posluh ponuja glasbo, ki prikliče časovno zamaknjene asociacije, obenem pa zmore zveneti izumetničeno, naravno in fleksibilno. 

Bend odseva kemično harmonijo elementalov od prvega takta plošče dalje, je pa res, da je diverziteta tako različna, da težko izstavimo en sam imenovalec. Morda malce bolj (ali celo malce preveč) naivna produkcijska podnota prosojnih kitar Aleša Golje, ki se lepijo na navidezno neobremenjene ritmične medmete Luke Čibeja ter bas Alena Bogataja na sedemdesetim dorasle teksture klaviatur Davida Križaja, povrh pa se v celoto kot pri Lala Schifrina vpletajo saksofoni. In ta večni, neobremenjeni skok v neznano s solažami, z repeticijo, z zvočnimi floskulami, ki morda spomnijo na filmske trenutke slovenske kinematografije pred štirimi decenijami, se z uvodno Policijsko patruljo kaj kmalu prelevijo v funkoidno igro Skrivnosti. Kot pri zgodnjih Moveknowledgement in plošči Sun Sun pozitivnih podtonov ne manjka, a je pri Divjem jezeru čutiti pomanjkanje potence, saj ni vokalov, lirike, ki bi lahko bolj polno zapolnile tokrat precej odprte in vsaj na trenutke premalo zapolnjene vrzeli v sicer solidno odigrani igri melodije in ritma. Bend se je sonično sicer našel, a manjka pri produkcijski igri z zvočnimi teksturami morda malce več odločnosti, jajc in presenečenj, zaradi katerih sem lahko vsaj sam aktivneje sledil naraciji Idrijčanom sorodnega benda iz Tolmina, zasedbi Feedback, še bolj pa pri tistih izvirnih grehih tudi domače diskografije, pri bendih, kot so September, pa manj znani Izvir ali pa, če jim odvzamemo psihedelični pridih in ostrino, pri Smakih. Tokrat se odločim, da ne bom meril esence s temi že zaprašenimi vatli in dam fantom popolno priložnost, da se izkažejo z lastnimi aduti.  

Naslovna skladba Mestni vrvež je slabih štiri minute dolga akrobacija z že slišanimi vzorci, je pa potrebno priznati, da idrijski progresivci izpeljujejo svojo enačbo, svoj integral dura odločno, samozavestno in brezhibno, a s premalo žmohta, da bi se lahko nakocinil na en mah. Zlobne gobe so tu sicer decibelno ojačan pomik k stanju fuzije, zlitja zahoda, metrike intelekta ter kar naenkrat tiste bolj molovske igre Balkana. Kot bi se v kontekst prikradli Moonlight Sky, ki pa prehitro zdrsnejo vnovič v tisti cinematični blišč pozlate, bleščic in zvočnega kiča večnega nasmeha, ki mu človek kar težko verjame. Poletje v školjki, povrh vsega pa tisti neposiljivi zvok glasbe za teletekst, kot smo ga bili vajeni v osemdesetih se nato po skoraj šestih minutah lomi v aritmiko, v iskanje popolnega tona, ki pa je zavoljo sladkobe in premalo organske raskavosti saksofona (ali zna krvavo sopsti samo saksofon pri Morphinih, Demolition Group in Miladojki, ostalo pa je res diabetična sladkoba?) ter nasplošno premalo šusa v celostni podobi zvoka. In že smo pri najdaljšem komadu plošče. Uvertura XIX je soliden izdelek, ki pa se zavoljo produkcijske zaciklanosti in preobremenjenostjo s frekvenčnimi parametri in ne soničnim dometom samega benda prelevi v precej sterilno in precej neživljenjsko formo. Škoda, saj bend, čutim, zna igrati in zna privijati registre, očitno pa jim je leta 2015 še manjkalo studijske vizije ter izkušenj. 

Kapljica se igra s harmonijami, s senzalijami, z minimalijami kar  se tonalnosti tiče, je pa res, da je optimizma, svetlobe in pozitive preveč. Jazzovski standard slika imaginarij, po katerem je življenje v betonski džungli nekaj lepega, neobremenjujočega, nestresnega. Kot bi poslušal reklamni jingle za nekaj pozitivnega, s polnim optimizmom brez podtona nevarnosti in mola pa sam, žal, težko empatično čutim, se s tem poistovetim – tudi po solaži, pod katero bi se zlahka podpisal prej omenjeni Jeff Beck ne. Po dežju, ki je bolj lahkoten prš in ne naliv, smo spet pri pozitivi, ki je aranžersko sicer vešče vpletla še en izvirni asinhroni funky biserček v jazzovski fuzijski kolaž sicer trdno kompozicijsko zastavljene plošče. Divje jezero sestavljajo glasbeniki z občutkom za formo, je pa res, da smo vedno v okviru podobnega, varnega, do neke mere preračunljivega prehajanja s klavirske melodike na kitarske solaže, na ritmično igro razigranih cobhamizmov, vendar pogrešam tisto nekaj malega drznosti zaradi katere je skladba lahko bolj grandiozna, mistična, magnetizem želje in žeje po še pa brezpogojen in iskreno večji. Nomad je izvrstna kompozicija, bolj countryjevsko obarvana jazz Šnita kruha z baladnim podtonom še malenkost bolj resonantna od prej slišane celote optimistične nakičenosti, na koncu pa se zgodi še meditativni in prej tako prekleto pogrešani dramolet življenja, organskosti z močno skladbo Burkina Faso

Res je, okusi so različni in meni tuja svetlost, optimizem ter pozitiva so nekomu drugemu pravi nektar za ušesa, vseeno pa sem prepričan, da je bil prvi studijski poskus ekspresivne fuzije peterca uspešen le 70%. Vem, da bi lahko z malce drugačnim, bolj smelim, bolj življenjskim obratom gumbov na snemalni konzoli zvenelo vse skupaj precej bolje. Slišal bi rad pih medenega preznojenega zraka po obokih bolj raskavega saksofona, tresljaj kitarskih strun in bolj mastnih basov ter bobnov, na trenutke pa prav prekleto manjka bolj organski, bolj umazani zvok Moogov, klaviatur, tlesk tipk, ki bi dali lahko plošči bolj naraven, organski podton in ne občutka, da je vse nekako reciklirano, sintetično, morda celo ne popolnoma iskreno, čeprav vem, da to fantje niso želeli narediti. Tu je razlika med avantgardo in sledniki, razlika med drznimi in tistimi, ki se prištevajo med ziheraše. Tu je tisto »nekaj«, zaradi bi bilo lahko Divje jezero bolj divje in bi lahko naraciji Mestnega vrveža bolj dosledno in bolj koherentno verjel.  

Sandi Sadar Šoba

Povezani članki:

Značke: