Low Peak Charlie – Čas disket je pozabljen (Celinka, 2017)

(Celinka, 2017) 

Bili so časi, ko je slovenska alternativa dala veliko na izviren izraz, bolj malo pa na produkcijo. V zadnjih nekaj letih pa so se karte lepo premešale in postavke so se kategorično spremenile. Produkcija kakovostne glasbe se je v zadnjih letih izboljšala in v marsičem parira izdelkom, katere smo lačni kakovosti nekoč željno požirali iz vrelcev kreative onstran Atlantika. V času po prelomu milenija je morda dobrih stvari onkraj luže manj kot nekoč, pod leskom kakovosti pa se je začelo prodajati prazne stvari in reciklažo. Slovenija je bila vedno par korakov za dogodjem v svetu globale, kar je ta hip za ljubitelje kakovostne alternative na tej strani Alp lahko le dobra novica. Potrditev temu ponuja tudi primorski četverec Low Peak Charlie, ki je letos prek vzvodov Celinke ponudil svoj drugi studijski celovečerec, nadaljevanje plošče Kdo bo komu pa je, če najprej strnemo v osnovne postavke, produkcijsko izvrstno kovani izdelek, poln kreativnih iskric, vsebine, za slovensko okolje dobrih besedil ter glasbe, ki parira izročilu glasbe s preloma tisočletja – leto gor ali dol. 

Ali gre pri plošči Čas disket je pozabljen dejansko za reciklažo rifov zasedb, kot so bile Audioslave, RATM in je groove ter brutalna eksplozivna produkcija le repeticija že slišanega? Ne bi poenostavljal in ostajal pri enoznačnih obsodbah na par taktov, je pa res, da je kvartet v kočevskem zvočnem brlogu Bear Tracks skoval deset visokooktanskih skladb, ki so primorski ekvivalent Dežurnim krivcem, ohranja pa sebi lasten, oster in Primorski avtohtoni podton. Že uvodni Serijski perverznež levo desnih sredin je ostra opozicija politiki, popolni fakof sistemskim zavajanjem in ideološkim zavajanjem z malih ekranov pa dajejo Low Peak Charlie prekleto lepo in resonantno mešanico zvokov. Kot bi na krovu stopili skupaj Faith No More, v glavne vode pa se vpihujejo prej omenjeni RATM, Prophets Of Rage ter tisto nekaj avtohtonega, zaradi česar ostajamo zlahka z eno nogo na domačih tleh. Andrej Kresevič Fučkar fura stanco, ki se s spevnim in odprtim vokalom konfrontira z nevidnim sovragom na drugi strani zvočnikov, masivna ritmična sekcija mastnega Lovričevega basa in Kocinino bobnanje pa se lepo sklada z zvočnim zidom organskih in lepo distorziranih Jimijevih kitar. V marsičem se slišano sklada s tem, kar sem si obetal od slovenskih upov Dirtswitch ali od prekmalu ugaslih prekmurskih Steklih psov. Low Peak Charlie imajo drajv, lirični neposredni stik z občestvom, ki premore par zdravih ušes in inteligentno recepturo za mešanje gradnikov.  

In v čem je esenca? V neprilagojenosti na nov svetni red, na imperativ ignorance, egoizma, umetno maksimiranje neživljenjskih postavk, ko vse v veri v globalno nemoč dajemo sami sebe na cloude, se odrekamo lastni identiteti, lastni inteligentnosti, vsi pa so zgolj osamljeni uporniki proti vsemu, razočarani nad sabo in družbo pa se lahko zlahka poistovetimo z ostro stanco skladbe Resetiram se. Vedno znova in znova, v ozadju pa krasna disonanca spevnih SOAD križancev s prej omenjenimi Faith No More. Seksi, pa čeprav asociativno vezana na imena, ki dandanes ne pomenijo drugega kot nostalgičnih postavk in blagovne franšize. Low Peak Charlie so svojo lekturo preteklosti lepo ponotranjili, se naučili obrti in to zlivajo dalje v nič manj konkretnih nadaljnjih skladbah s hrbtenico in pravim ostrim leskom. Compadre se lepo vpelje v hrvaške vode in prav zlahka vidim to skladbo na spisku neizdanih pesmi rijeških Father ali med skrivnimi aduti domačih Moveknowledgement, a so tudi Low Peak Charlie krasni pri prinašanju tistega pravega, organskega plesnega vajba, ki sili k katarzi v revoltu in odklopu od programa strahu in brezizhodnosti. Mešanica tekstur novodobnega kakovostnega rocka ohranja vero v uresničenje skritih strasti in krikov po sreči ter samouresničitvi. Tudi z glasbo, ki iz Low Peak Charlie mošnje puhti in se nanaša v senzualnih in dobro domišljenih plasteh s skrbno izbranim rustikalnim podtonom. Lepo in ne pretirano, da bi bilo kičasto! 

Le Roj je povratek k bolj disonantnim tonom in domorodni liriki. Dvignjeni sredinec v smeri elitistov, obenem pa Low Peak Charlie ponujajo svoj odgovor na trditve, da so bile vse dobre stvari že v devetdesetih spisane s strani akterjev, kot so Siddharta. No ja, o tem ne bi izgubljal besed, a so Low Peak Charlie v vseh elementih kreative superiorni mali hordi pozerskih brezveznikov in premorejo prave adute iz takta v takt, ne da bi se zatekali k prežvečenim prijemom in jokavosti, zato tokrat stavim na Primorce, dragi moji – stavim na konja, ki bo prinašal številne bodoče zmage doma in na tujem in prekleto dobro znam ločiti kakovost od sranja, saj se slednje prepozna v tistem »nekaj« notri, zaradi česar vas stvari dotaknejo in premaknejo iz stanja negibnosti v stanje poglobljenega transa ter intenzivnega sledenja trenutkom v pričakovanju nadaljevanja. Čas disket je morda pozabljen, a teksture istoimenskega ploščka tripa na in gode na prave strune, ki so mi bile blizu že od malih nog dalje! 

Votli izgovori furajo lepo produkcijski vlak dalje. Tekoča kitara, masivni bas in lepo postavljeni bobni, nato pa suvereni vokal, ki mu verjameš in te ne sili zaradi slovenskih verzov k diaretičnemu izpadu debelega črevesja. Low Peak Charlie so perfekcionisti v vseh elementih igre uročanja. Zataknjen je produkcijski eksperiment, ki v ples Low Peak Charliejev prinese nekaj NIN energičnosti, v katero se prefinjeno vključi Morellova kitara in tisti krasni ritmični splet bobnov ter perfidno začinjenega nabreklega basa, zaradi katerega komaj čakam na oktober ter ploščo prerokov besa, je pa tudi domači Charlie besen falot in mu argumentov ne manjka. Predvsem ne manjka dobre glasbe, da se v znoju Rocknrolla prenese zlahka malce derivatov punka, oktanom uporniške drže pa po Specifičnem intru pristanemo v finalnem tripu Specifične gostote misli. Fak! Pravi psihedelični bonbonček, ki bi z malce več delaya zlahka padel v predal Jane’s Addictionov, a Low Peak Charlie furajo svojo refleksijo na rovaš propada sveta, propada vrednot in izročilu, ki bo ostal po nas, izgubljeni generaciji X. Jebiga, bo ostala vsaj esenca smisla v dobri glasbi, ki premore bistvo in odgovore, ki jo svet okoli nas zamolčuje, dragi moji. 

Naravno, organsko, sočno, prodorno in polno duše ter prave glasbe – to je bistvo plošče Čas disket je pozabljen. V udarni in kakovostni mešanici vseh tistih dobrih stvari s police moje mladosti vsaj za trenutek pozabim na minljivost časa in nesmisle mimobežnosti univerzuma in po dotiku suverene ter kakovostne resonantne glasbe bolj kot umetnim monolitom z one strani Atlantika vsaj za hip verjamem domačemu izdelku, ki je kritičen, glasen in brez rezerv ter brez mašil. Srčno upam, da ne gre zgolj za hip genialnosti krasnega navdiha, temveč za obet velikih stvari tudi za vnaprej ter upam, da so fantje sposobni svoje delo korektno in kakovostno opraviti tudi na odru, saj je nato naloga opravljena z odlično oceno. Po studijskem izdelku številka dve se bo v Sloveniji treslo, na ime Low Peak Charlie pa bomo zlahka rušili osamelce preživetih ideologij ter gradili boljši jutri! Bravo, fantje! Mene ste že dobili na svojo stran! 

Sandi Sadar Šoba

Povezani članki: