GREEEEEN DAAAAAAAAAAAAAAY!

6. 6. 2017
Ljubljana / Dvorana Stožice

V Stožicah. S soboroci Rancid. Bilo je super. Če vas ni bilo tam, ste si pač sami krivi. Lahko vam je žal! To je to. Na kratko. 

Beri dalje za daljšo verzijo. 

Skratka, koncert se je začel ob zelo, zelo zgodnji uri (19h, ne me jebat!), ko so tribune še precej samevale, parter pa je bil že lepo zapolnjen. Otvorili so ga Rancid, o katerih se ne da napisati kaj posebno novega. Ker so na sceni pač že (vsaj) 25 let, so skupaj z Green Day in The Offspring zaslužni za punk-rock revival sredine 90-let prejšnjega stoletja in že celotno kariero vztrajajo pri isti, neodvisni, založbi, tako da starih fanov ne izgubljajo, vsekakor pa pridobivajo nove.  

Torej, odigrali so svoj, slabih 40 minut dolg set, v katerega so, ob podpori že zelo glasne publike, primernega ozvočenja in agresivnega light-showa, zmešali stare, zimzelene hite (največji žur sta naredila ponarodela komada Roots Radicals (na začetku) in Ruby Soho (na koncu)), ter seveda malo preigrali tudi prihajajočo plato Trouble Maker, ki uradno pride na svet 9. junija, se pravi tri dni po koncertu v Ljubljani. Band je v formi, dobro uigran, publiko zna zabavati in očitno se tudi oni na odru zabavajo, tako da so pop/rock/punk/ska poskočnice res primerno ogrevanje, hkrati pa, zaradi kratkega seta, ne zapadejo v monotonijo. Poskočno primeren in strateško izbran ogrevalni band! 

Zvezde večera, Green Day, pa so vse skupaj prestavili par stopenj višje. In glasneje. In hitreje. Med pavzo se je dvorana konkretno napolnila, in seveda se je publiki utrgalo, ko je band prišel na oder. Takrat sem se za trenutek ustrašil, da bo odneslo streho. Ampak je zdržala. In če se začne s komadom Know Your Enemy (21st Century Breakdown, 2009), ko se na oder že pokliče prvega prostovoljca, da pomaga odpeti refren in nadaljuje s dvojčkom Bang, Bang in Revolution Radio (Revolution Radio, 2016), je itak jasno, da se bo folku samo še bolj trgalo. In še bolj. In še bolj. Band je uigran v nulo, oder obvladajo kot največji profesionalci, glavni dirigent, nesporni vodja in show-maker pa je nedvomno meter in čevap (1,7m) veliki Billie Joe Armstrong, ki ga je poln oder, in se redno sprehaja po pomolu med publiko. Dodatnega kitarista ima trio na odru predvsem zato, da lahko Billie komunicira s publiko, skače, šprinta gor-dol, poje, spodbuja publiko k petju … Je pa po drugi strani res, da publike niti ne bi bilo treba spodbujati, ker energija res ne pade niti za sekundo. Mešanica starih, pop/punk komadičev in poskočnic, ter novejših punčk-protestniških pesmi je res eksplozivna in ne pusti, da bi človek sedel ali stal pri miru. Ozvočenje našpičeno do amena, light-show in pirotehnika skrbita za res spektakularno kuliso, ozadja (zavese) na odru se menjajo, skratka nikoli ni dolgčas. Stari komadi so odigrani v rahlo modernejši preobleki (treba je izpostaviti Minority (Warning, 2000), ki je bil tudi eden od vrhuncev večera), in so res pravi žur komadi, kljub resnim sporočilo, ki jih velikokrat vsebujejo, novejši komadi pa že resno in zaskrbljeno rišejo sliko sveta, ki je očitno skrenil v napačno smer. Ja, fantje niso marali predsednika Busha (nobenega od njiju), še manj pa imajo radi predsednika Trumpa. Kar je razumljivo. 

Pa ne bomo sedaj moralizirali. Dobri dve uri koncerta sta minili v hipu, na oder je bilo med koncertom povabljeni še nekaj prostovoljcev da so nekaj malega odpeli in/ali odigrali (neko dekle je odšlo domov z eno od bandovih kitar, kar je vsekakor lepa gesta). Mislim, da je vsak od obiskovalcev od koncerta dobil, kar je pričakoval, vsaj po prepotenih, nasmejanih obrazih sklepajoč, pa dan po koncertu nas je večina najbrž hripavih.  

Kot je pisalo v napovedniku za koncert: koncertna eksplozija leta. In res se mi zdi, da bo tak žur, kot so ga na tem spektaklu (ni drugega izraza) naredili Green Day težko ponoviti! 

Tekst: Rok Erjavec
Foto: Branka Resnik

Povezani članki:

Značke: ,