Escape-ism ali bizarna sapa v brezzračju junijske sopare

19. 6. 2017
Ljubljana / Gromka

Pravijo, da bo že debelih trideset let, odkar je v Washingtonu temelječi glasbeni enfant terrible Ian Svenonius osvojil laskavi naziv »sassiest boy in America«. V tem času je duh rock’n’rolla dodobra mazilil, klesal in oblikoval človeka, ki je puščal svojo brezkompromisno punkersko dandy sled v številnih markantnih zasedbah ameriškega podzemlja. Zgodili so se Nation Of Ulysses, The Make-Up, Weird War, XYZ, Chain And The Gang, med zadnjimi eksperimenti pa se v svet, ki je videl in slišal domala vse, lansira odrska mononukleidna osamela konfrontacija s strahovi, strastmi in deluzijami sodobnega sveta v enočlanski zasedbi Escape-ism. Ne trdim, da mi je vse, kar zadeva Svenoniusa kristalno jasno in razumljivo in ne trdim, da droge niso pripomogle k še enem ekstremnem odmiku v bizarne sfere dogodja in intelektualizacije, a možak, ki se samostojno bori z vsemi in ostaja ob vsem zvest samemu sebi, si zasluži priznanje. Več kot 20 singlov, EP-jev, 19 celovečernih nosilcev obscene poltenosti rock’n’rolla, obenem pa je gospod intelektualec, pisec in gostitelj spletnega talk showa. Nemirni kreativec ponuja mnogo zanimivega, zato je bilo domala samoumevno, da ga bomo kot starosto punkerske scene morali preveriti na odru, ko je že našel pot do Ljubljane, do Gromke, do vedno ekstravagantno usmerjene Metelkove. 

Precej soparen večer je pred vrata Gromke zvabil le maloštevilne entuziaste, malce pred deveto pa so slovensko publiko uvodno razburili avstrijski čudakinji, ki slišita na ime Kristy And The Kraks. Na eni strani suh, rudimentiran zvok precej neubrane in hudo sonično zlorabljene kitare, na drugi strani redukcija bobnov na snare, kotel, hi-hat in eno činelo je, milo rečeno, suh eksperiment, v katerem Kate Kristal (članica sicer zasedb Rabe in Dot Dash) ter Ane Threat (sicer članica The Happy Kids in Bretzel Krake Hoffer) servirajo generično mešanico garaže, ki koketira z The White Stripes, a brez mojota in udarnega groovea, ponuja pogojno alternativno garažno punk in bolj soul wave vizijo bizarnega poigravanja s formo kitic in refrenov, precej oklesten in nedefiniran lo-fi trip na zvoke z založbe Crypt Records pa fura beden približek garaže šestdesetih. Posebno, ko obe punci menita, da je enostavno igrati tako kitaro kot bobne, nobena pa ne streže svojemu inštrumentu dovolj dobro, da bi bil nosljati grleni nastop kaj več kot javna vaja ter intenzivni preizkus upornosti duha ter ranljivosti ušesnih kanalov. Analogni feministični pocukrani thrash go-go bullshit, ki kreira jedro in hrbtenico novo pečenega EP-ja Snakes On the Phone je poseben in nikakor za vsako situacijo, punci pa bi si morda pred prvo evropsko turnejo lahko omislili malce več odrske vaje ali pa bi vsaj za hip ali dva kritično pretresli nabor napol dodelanih surovih komadov, ki jim prostora za izboljšave, žal, ne manjka. Vseeno se je trpeči diptih izmenjujoče benignosti in psihotične groteske vlekel debele pol ure, nakar nas dunajski dadaistični rokerici, hvala bogovom Olimpa, pustijo v stanju limba, nepotešenosti in intenzivnega nelagodja. 

Precej več forme, vsebine in odrske privlačnosti premore Ian Svenonius, precej poseben model, ki v bleščeči obleki dandyja iz petdesetih, a s pretiranim bliščem in pridihom cenenosti ponuja kleno in stilsko lepo uravnoteženo vizijo rockerskega minimalizma. Zgolj in samo en tip z rustikalno razfukano kitaro, v ozadju Voxov ojačevalec ter ritem mašina, ki ji Ian parira s svojo neustavljivo odrsko energijo, magnetizmom in izzivalno punkersko rockersko swagersko držo. Za vse solde in brez rezerv si roko podajajo soul, funk, garažni rock, Ian pa parira odrezavosti Jacka Whita. Rahlo grozeča odrska prezenca dobrovoljnega in od prvega akorda prve skladbe dalje. Rim ni bil sezidan v enem dnevu, Svenonius pa si s slehernim kontaktom, grlenim nagovorom publike daje prosto pot, odpira svoje kanale kreativni norosti. Zleknjen prek monitorjev, spet v naslednjem hipu neposredno iz oči v oči z obiskovalci v dvorani, s kriki Screaming Jaya Hawkinsa na punk tripu pa se v tkivo Gromke vpleta čuden, a privlačen splet soničnega izzivalnega razsutja forme in ritma, ki ga diktira ritem mašina, na katero je domiselno, napol svobodno in napol sproščeno vpet človek, ki hrepeni po rockerski esenci, po duši rock’n’rolla, kot si jo tolmači Jon Spencer ali rudimentirana različica hudo reduciranih in prej omenjenih The White Stripes, pa malce The Cramps in vsega tistega, zaradi česar se premaknejo kolena ter lažje izdavi revolt nad svetom ter statusom apatije, ki nas vse preveva. Svenonius oporeka pasivi in si namerno odpira čakre za izganjanje hudiča. Repetitivno, dosledno in tako, da mu človek, čeprav ne mara farse, puhle fasade in poze, le verjame. Zaradi beatniške poetike, dekadentnega patosa in tiste kozmetično neozaljšane ostrine, ki je domovala v duši pravih bluesovskih umetnikov z delte Mississipija, čeprav je Svenonius bližje dekadentnemu duhu urbane džungle ter bližje idealom samoizgorevanja v svetu brezveznih klonov. Ian ima karakter, svoj lasten izraz, glasbeno metriko in predvsem manični intenzivni pogled, s katerim lahko kljubuje brezzračju prostora ter nedefiniranim pričakovanjem publike tudi sam, brez benda, opasan zgolj s kitaro in podprt z nasnetimi zvoki ritem mašine. Publika je to dojela in navkljub majhnemu številu obiskovalcev so bile oči prisotnih prilepljene na obličju moža, ki je prišel v Ljubljano sam ter nam dal vetra. Z vso to odrsko monodramo, eksperimenti, vizijo sveta sestavljenega iz fragmentov, hipnih asociacij, šumov, zgoščene kombinacije deformirane ritmike in melodije. Vse na tenki meji med organskim, prepotenim, navzočim in oddaljenim, anorganskim, semplanim in tako breztelesnim. Življenje postane vsaj za hip žur z vsebino in glasbo z intelektom kot nujni in prepotrebni spremljavi, namenski šumi in odstopanja od lepe estetske forme pa dokaz, da je možno sestopiti s podija konvencionalnega ter vsemu navkljub servirati artizem, ki ni preveč pretenciozen ter nekaj skoraj zapomnljivega, memoriabilnega, vrednega reprize ter vnovične empirične preizkušnje vseh domnevnih postavk v živo. 

Vseeno pa ostaja v ustih malce postan okus ponavljajočega, predvsem pa tako prekleto izpostavljenega čudaštva, ki je z redukcijo odrskih elementov na formo dvojca brez identitete ter nato še odrskega monolita, osamelca s prekleto jasno idejo, a vsekakor tehničnimi glasbenimi omejitvami kar porajal željo po tem, da bi bili deležni nekega bolj doslednega epiloga, prehoda na višji estetski plato. Escape-ism je eskapizem pred množico v svet samote, kjer je vse lažje in bolj smiselno zgolj za samega nosilca podobe, za Iana Svenoniusa. Gospod je prodoren in udaren, a mu je težko slediti v vseh niansah poant, ki jih s poistovetenjem s publiko poskuša dodajati tisto posebno noto in smisel. »I’m just like you! We’re the spirit of rock’n’roll,« zveni sicer pretenciozno, a temu stežka verjamem na vseh ravneh. Vseeno je bil sklepni del večera kakovosten in iskren rock’n’roll trip. Malce manj dosledno lahko graviritam k feminizirani formi go-go garaže. Vsake oči imajo svojega malarja in vsaka ušesa svoje definicijsko območje užitnega. Tokrat sem Gromko tudi zato zapustil z mešanim občutkom konfuznosti, grenko-sladkega nelagodja in simultano želje, da bi naslednjič odprli malce več ventilov, kreativnost pa naj bi se na odru dogajala kot simultani akt simbioze vsaj treh ljudi z dobrim ali vsaj zadovoljivim znanjem glasbenega preigravanja ter zlorabe inštrumentov. 

Tekst: Sandi Sadar Šoba
Foto: Branka Resnik

Povezani članki: