Zmelkoow – Pionirji divergentnega marketinga

(Napačen planet, 2016)

Drž’te se – Zmelkoow so spet tu! No, iskreno rečeno – saj tudi nikamor niso šli, koprski veterani pronicljive in satirične humoreske na rovaš sveta in vsakodnevnih blodenj pa so letos dopolnili polnih 25 let, kolikor v šali in deloma tudi zares dokazujejo, da je lahko slovenski rock zabaven, prodoren, svež in v svoji navidezni Monthy Python drži uspešnejši od tistih bendov, ki zadnjih nekaj decenij predstavljajo svoje delo kot resno umetnost, ki ne razume šale. Zmelkoow so se od nekdaj znali smejati na lasten račun, pod ciničnimi humoreskami na prvo in na drugo žogo pa prodajali več intelekta kot vsi resnobni doktorji subverzive. Deseti celovečerec, plošča Pionirji divergentnega marketinga, je vse prej kot odklon od prejšnjih formul, kar pri bendu, ki iskreno in kleno brani norost, odklopljenost, čudaštvo ter lastno nekonformnost nismo niti pričakovali niti terjali. Saj veste: »Don’t mend it if it ain’t broken!« in kaj bi bilo pri samoniklem receptu in trademarku benda sploh morali spreminjati in drugačiti v imenu novosti? Revolucija je precenjena, Zmelkoow pa so leta 2016 znano iskreni ter zavezani temu, da je vse en velik hec, a obenem hec s težo, plošče pa so lahko tako nova liturgija iracionalnosti kot tudi zgolj samozadostni jerk off na dobro znane stare teme.

Zmelkoow so od nekdaj zveneli kot bend, ki se mu po domače fučka za mnenje profesionalnih pisunov, medijev ter »podkovane« kritične javnosti, saj je kakovost izdelka bila in bo relativna variabla, stvar okusa, vseeno pa jim gre priznati, da imajo več jajc in globine od vseh tistih, ki jim tega ne zmorejo priznati, vseeno pa je artizem za mase, za rajo, za črede vse prej kot nekaj, s čimer bi bil pripravljen soglašati na prvo žogo ter jim vnaprej priznavati, da so presežek slovenske glasbe, ker, jebiga, niso in to niso nikoli stremeli postati! Teater absurda pa je dejansko kompendij dela zadnjih treh let, kjer je recept dela sledenje ravno prav razglašeni kitari in glasilkam Goge v prvem planu, ki mu pasivno in čisto dovolj mastno sledijo Žare na basu, Koščak za bobni, Anuša na fllavti, tarabuki, klaviaturah in drugem mikrofonu ter maestro Zergoloff na saksu, klaviaturah, mandolini, harmoniki in še kakšnem spregledanem pomagalu, s katerim je plošča še bolj marinirana in bolj »psy-kaka-delična«.

Mama koka servira stare šale v novi in precej enostavni AC/DC preobleki solidnega boogie groovea. Zgodba o zapohanem piščetu in medvedku, petardah, špinelih in razodetju zadetkarskih horizontov je prastarega vica, ki pa v tej formi z dobro razgibano strukturo funkcionira kot soliden uvod in, jap, deležni ste prvega hit singla, ki jih je na plati Čista jajca primanjkovalo. Speven štart s sicer ravno prav umazanimi kitarami, ličnim večglasjem drgne dobre štiri minute na isto vižo, ki so jo zapomni še tako pozabljivi nebodigatreba, takoj zatem pa se lahko izgovore za čudaštvo išče v astralnih sferah Polne lune. Tuljenje v luno in zvezde, a tokrat bolj kot v maniri nerazumljene obskurne psihedelije na vižo Čika, Paja in Paka fura svoj trip, v katerem smo po trdem mornarskem kruhu deležni odi pozabljivosti z Zlato ribico. Vse nas jebe emšo in fakt je, da so le redki takšni, da se ne bi mogli poistovetiti z umestitvijo na evolucijsko lestvico med ribami in gobami. Goga in njegova zasedba glasbenih profesorjev marketinga solidno oddrgne terasno atonalen štikelc, ki bi ga po teksturah tako klaviatur in plažnih napevov posojali 13 Nasprotju, pri katerih pri intenzivnem solu kitare kruh očitno služi kak glemerski solist. Čik pavza in mala potreba (Ogledalo) s humornim jinglom, elevator glasbo o bogu na mali potrebi in svetu v krizi identitete in intelekta lepo in spevno pove, da je tudi v največji temi uma potrebno nekako preživeti in speti včeraj ter jutri s tem trenutkom. Res je, da smo živi toliko, kolikor je norcev v našem bistvu. In tu se prek sintetične prevezave pomenov zgodi Nočem biti DJ, ki zveni kot Garbage na Stupid Girl, le da so tokrat norci plesa Zmelkoow, ki so se odpovedali kitarskim salvam ter pristali na manipulacijo do amena, Mitja Cerkvenik pa je iz benda izmolzel malce več pop substrata, a kaj, ko so devetdeseta mimo.

Plesna blodnja se nadaljuje z zabavno Pussy revolucijo, na kateri si Zmelkoow na sebi lasten način privoščijo blendanje prepevajočega Zaklonišča ter Nietov, dodajo malce svojega pointa o tem, da smo šli že zdavnaj po gobe in da so vsi revolucionarji in kritični zgolj do časa razprodaj. Prodali in izgubili smo sebe, vsi kritiziramo, bi rušili in preobračali sisteme, ko pa gre za dejanja se vsi raje obrnejo naokoli in razmišljajo, da je bolje, da se boja lotevajo drugi, bolje podkovani. Spevni spremljevalni vokali, EPP jingli in Goga v razpoloženju furajo povezano dalje do pravega ska raggae sentiša Kaj nam fali? Luštna bras sekcija, mandoline in produkcijsko naivno postavljeni zvok, ki si za hec na dober in res uigran način sposodijo Police, Zmelkoow pa na sebi lasten, počasen in veseljaški način pretiravajo, a obenem uravnoteženo formulirajo komade, ki gredo v uho ter se stihijsko vesijo na male možgane z vsemi dovtipi, fušanjem, ličnimi zvočnimi gravurami in tistim večnim občutkom, da je vse za hec, a obenem blazno resno.

Konec sveta zveni kot terasna elegija iz Poletja v školjki, mašilo, po katerem se, se kotim, Goga spravi na Angelco Likovič in fura svojo dobro satiro na svet Resnica o Titaniku, na katerem se dodaja veliko tekstur na špageti vesternske teme, potopljene ladjice pa ponazarjajo prav zlahka stanje naše klene družbe ter vseh odrešiteljev in glasnih kritikov (ali pač nič od tega). Pohanje! Dandanes je odjek preteklosti in prodaja Jaz sem pravi s Plošče kot sveža jajca, a z več jebivetrske ležernosti in slednji samo polni vrzel na plošči (a čemu?). Stara štorija je tudi Zavese plešejo, katero so Zmelkoow leta 2016 popravili in izboljšali, mu s flavto in več efekti dali privid Tinkare Kovač. Ja no, sentimentalnosti v izteku ne manjka, ko pa se v finalu znajde predelava skladbe Je pesnik jedel mamile? s Čistih jajc, le da se mu tokrat reče Pesnik v elementu, je jasno, da je Zmelkoow kot marketinško potezo odločil slediti zgledu Lačnega Franza, le da se tokrat Zmelkoow v preoblačenju lastnih nekdanjih satiričnih izlivov kreative dovolijo iti korak dalje in ne prodajajo hitov za vse solde. V tem kontekstu bi bil logično nadaljevanje tudi trženje predlanskega EP-ja Malo dnarja, malo muzike še dodatek s Kekčevimi nebesi in zajebancijo na rovaš Led Zeppelinov, a, jebiga, iz te moke ni kruha.

Kaj je bil glavni point in kakšna je bila rdeča nit? Se vprašate, a? Zmelkoow so naredili še en napohan plošček, ki nudi stara jajca v novi preobleki, a vse funkcionira solidno in ravno prav izprijeno, da je poslušanje plošče in njenih dobro maskiranih sporočil nujno, obligatorno, fantje in dekle pa ponujajo svoj jagodni izbor kreative, ki je nabrita, igriva in provokativna, se pa ne more kosati s prvencem, do gležnjev pa ne seže niti Čiku, Paju in Paku, niti Nosorogu, s Superheroji pa se niti ne bode. Soliden plošček je krasen obrtniški izdelek, ki presežkov ne ponuja, daje pa dobršno mero mesa in kosti za glodanje, predvsem pa zadostne razloge, da se odpravite Zmelkoow antropološko, psihiatrično ali pa zgolj glasbofilno preverjati na koncerte. Morda se nov dejavnik razodetja skriva v vizualijah in širšem kontekstu? Pionirji divergentnega marketinga bi morali ob vsem skupaj priložiti še navodila za uporabo ter s tem razložiti širši okvir in poanto, saj se marsikaj zgubi v kontekstu, morda pa je to tudi cilj? Če da, potem je zavajujoča naloga plošče opravljena z več kot odliko.

Sandi Sadar Šoba

Povezani članki:

Značke: