Jegulja & Ambra: O glasbi brez glasu – a s hrbtenico!

2. 2. 2017
Ljubljana / Orto bar

Dobre glasbe letos ne bo manjkalo, dokaz za to pa je tudi v tem, da je na dan, ko je Ljubljano okupirala množica dogodkov, povezanih s festivalom alternative, festivalom MENT, ekipa Kadilnice Of Death vsemu riziku, da bo dvorana prazna, organizirala koncert dveh ljubljanskih zasedb, ki jim je skupno to, da se na oder odpravljajo brez človeka za mikrofonom. Kako prepričljiva in poslušljiva je lahko instrumentalna rock glasba ter ali premoremo v naših logih dovolj pisane plejade zvokov, da se ne bo vse skupaj kar prehitro prevesilo v fazo dolgočasnosti ter bo večer dejansko matranje nevralgičnih točk in ne sprostitev ob glasbi? Vsekakor so to vprašanja, ki so terjala odgovore, glede na to, da pa je bil navkljub tečnemu dežju povod za odhod do Orta tudi dejstvo, da so pred kratkim svoj bučni prvenec izdali Jegulja, o zasedbi Ambra pa sem zgolj slišal obilo lepih besed, dileme ni bilo.

Malce po pol deseti uri se je po običajnih predpripravah in procedurah koncert zasedbe Ambra le začel. Začuda kar solidno polna dvorana je pričala o tem, da je podporo bendu naklonilo kar veliko število prijateljev in ljudi, ki se zmorejo poistovetiti z oznakami, kot so progresiva, stoner, alternativa ali s sublimnim in neubesedenim. Iz zasedbe Ophidian stkan trojec sestavljata trdni in dobro ozvočeni kitari v rokah Andreja Blatnika ter Žige Krofliča, za bobni pa v ravno dovolj masivni ritmični coni dobro znanega komforta domuje Robi Rep. Solidna kombinacija surove toolovske ritmike si izposoja kitarsko energijo dveh kitar tudi iz sfer zasedb Ashes Divide in A Perfect Circle. Glede na to, da fantje aktivno iščejo basista in vokalista lahko samo izrazim zaskrbljenost, da pevca, kot je Maynard James Keenan v Sloveniji ne bodo našli, obenem pa si res ne želim na odru zgolj kopije originalov, temveč nekaj bolj suverenega in svojega.

In glasbena osnova, ki jo pedantno delo osnovnega trojca izkazuje s slehernim taktom daje močno osnovo tezi, da je glasba perfektno začinjena, a vseeno marinirana z vplivi, ki se jih ne da preslišati. Veliko bo odvisno od tega, kakšnega vokalista bodo dobili za mikrofonom, a o tem, kar bo ali bi zgolj znalo biti ne velja izgubljati besed. Ta hip je bend trden in funkcionira zvočno perfektno, navkljub vsemu pa je slišati, da je preplet dveh različnih, a tako ustrezno stapljajočih se kitar pisal glasbo za nekaj večjega in lirično izpovednega. Izza zaprtih oči se slikajo podobe, ki so jih, verjamem, v glavah videli tudi Soen, a Ambri ne želim tega, da bi postali kot Soen – zgolj slaba kopija, slab približek Maynardovih mokrih sanj. Lani izdani demo priča, da je dobre glasbe v srcu benda veliko in da je obrtništvo mimikrije v marsičem doseglo maksimum, je pa Ambra bend, ki na odru servira tudi svojo dozo interne kemije, ki pa ji na trenutke manjka malce več pojavnosti, odrskih izkušenj ter preprosto scenske gledljivosti, saj so fantje na odru precej statični, kar bi se dalo kompenzirati tudi s scenskimi projekcijami, kar so v svoj odrski nastop, denimo, inkorporirali post rock zasedbe kot so Red Sparrowes, Mono ter podobni. Vsemu navkljub hvala za izvrstno dozo dobre in sugestivne glasbe, ob katerih bi, če bi le imel več jajc, z veseljem prijel za mikrofon ter spisal krasne temne verze na rovaš sveta na brezpotjih!

Precej več eksplozivnosti in odrske prezence pa je prineslo nadaljevanje! Jegulja so bend, ki je v zadnjih nekaj letih že dvignil obilo prahu in poznavalcem domorodne underground glasbe dokazal, da je instrumentalna forma dovolj trdoživa da preživi test časa. Formirani leta 2013, ko so se na istem kvadrantu vesolja našli Jan Kozel, nekdanji član zasedbe Carnaval, Rok Večerin Wuko iz Lenih kosti ter dobrovoljni, a bizarnemu metalu zapriseženi Jure Gašper, član čudne zasedbe s čudnim imenom Uroš. Ti trije dedci so sklenili malce preigravati, nizati rife, muzicirati, nakar je Wuko zapustil krov, preostala dva člana Jegulje pa sta imela srečo, da se je na Facebook oglas odzval Domen Urh, izvrstni ritmik in karakterno fina dopolnitev benda.

Jegulja so glasbeniki s pedigrejem, obenem pa so ciniki, zabavljači in bend s potenco. Komaj stopijo na oder, je že med ogrevanjem slišati, da prsti Jana Kozla zmorejo precej več kot le tri akorde. Subtilni sprehodi prstov po vratu Stratocastra ter s Che Guevaro na prsih ozaljšani Jan na desni strani odra, medtem ko se na levi strani odra z bolj metalsko kitaro in z majico izvrstnih death metalcev Nile okiteni Jure pripravlja na svoj odmerek odrskega humorja. Za bobne medtem v samih gatah sede dolgolasi Domen. Šov se lahko začne!

Umazani Helmut’s Brainwave ali Preblisk barona Zema zagrmi disonantno in odločno. Umazani otvoritveni riff je Kozlovo maslo, nanj se trdno in tekoče lepi Domnovo bobnanje, nakar se v zvočno sliko z zdravo mero surovosti pridruži Jure. Hudomušni pogledi v prve vrste dodobra napolnjene dvorane prebujajo publiko. Razpuščeni dolgi lasje opletajo. Jegulja je v svojem odrskem stanju zamaknjenosti ter samozavestnega zena, ki mu ne morete oporekati nič. Vse funkcionira trdno in dobro naoljeno. Tudi glasilke, s katerimi se stresajo šale, da nismo deležni zgolj zvočne pridige. Nadaljevanje gre po kotanjah prvenca Darkest Light. Hmm?! pritegne še bolj, ker je v nevarni zvočni igri obeh kitar prav zlahka moč spregledati, preslišati izvrstnega dela mladega in brutalno kondicijsko pripravljenega Domna. Fant zmore lepo prehajati iz sludgerske sproščene metrike v bolj neposredno zahtevne metalske ritme, kmalu zatem pa je tu še HC šus in progresivna dinamika je tokrat bolj kot lepši izraz za kompliciranje izraz za bogato plejado zvočnih tekstur, žanrov, ritmov. Obe kitari meditativno napredata tekoče solaže, ki ne morijo, glasba pa buta v telesa poslušalcev, ki začnejo aktivno uporabljati vratne mišice. Nato se Domen v samih gatah sprehodi med folkom, Jure pa oddrgne uvodne takte skladbe Darkest Light / Najmanjše zlo. Domen spleza na oder, ležerno sede za bobne in v pedantno natančnem trenutku se pridruži igri obeh kitar.

V odrski igri in humorju benda je morda lahko začutiti to, kar je na oder prinesel Devin Townsend. Vse izgleda hudomušno, zajebantsko, enostavno, v bistvu pa ste s strani Jegulje deležni resne in kakovostne glasbe, ki je vse prej kot zajebancija! Foot In The Shit / Z nogo v drek zviša obrate in s punkerskim HC šusom ga Jegulja zaprašijo v vode supersoničnosti, ki pa ne lomi kompozitne, trdne strukture benda. Resda ne tako pedanten zvok kot pri Ambri, a Jegulja s svojim zvokom ojačevalcev, lamp, umazanih distorzij in medsebojno kemijo pritegnejo pozornost ter ohranijo človeka v prvih vrstah ves čas. »Sedaj pa komad za vse, ki ljubijo Siddharto!« napove Jure in morda najbolj kičast komad zasedbe, skladba Nord zadoni iz zvočnikov. Pretiravanje z grandioznimi rifi, bolj od Siddharte pa v zvoku slišim Foo Fighterse, Live, na trenutke celo kaj bolj osladno post-grungerskega, a Jeguljo rešuje to, da nimajo na mikrofonu pozerskega chick magneta, temveč ga mirno in uživaško neprizadeto drobijo dalje v lastnem ritmu in brez pretiranih ceremonij.

Pivo, zajebancija, gas! I Want To Be Number Three / Rad bi bil tretji je tukaj zato, da umirja strasti. Sludgerska (pogojno stonerska) balada upočasni bitje srca, a Jegulja so mojstri preobratov. Jazzovski prehodi na umazanem zvoku, predvsem pa ti perfektni in brutalni bobni presedlajo v štancerske dance vode, nato smo v Schuldinerjevem morju solaž. Nakocinjen priznavam, da je Jegulja v živo še boljša od tistega, kar so dokazali s ploščo. So bend, ki jih velja doživeti (in preživeti) koncertno! O strelskem jarku in trobenti ne velja izgubljati besed, saj je bilo opravljeno vse z odliko, zavoljo prepogostih pogledov na urine kazalce s strani organizatorjev pa je skrbelo, da bi bilo predstave prehitro konec, a svoj finalni fakof dobijo na koncertu vsi kravatarji s Trumpom na čelu. Wig Pigs / Prasci z lasuljami so pika na i. Dobra ura sonične sprostitve, bendu na odru pa ne zmanjka zaleta, elana, energije. Človek bi posumil, da imajo v svoji malhi kreative in medsebojne fuzije še kaj za potegniti, a bo potrebno na to počakati do naslednjega koncerta.

Mater! Ožet in uničen, a osrečen priznavam, da imamo na slovenskem obetavni instrumentalni potencial, ki ga v živo žge suvereno in brez priokusa brezveznosti, ki velikokrat pridejo v paketu s tem, da se grejo mladci in mladenke resno alternativno godbo. Karakternost je pomembna. Kopij je bilo doslej veliko videti in bend brez lastnega karakterja kaj kmalu spolzi iz spomina, zato moram poudariti, da so Jegulja v tem elementu igre bend s prekleto izdelano hrbtenico! Tudi Ambra so bend s potencialom, a jim manjka morda ščepec samozavesti ter malce več odrske kilometrine, kar bodo, verjamem, pridobili kmalu. Prva tako upam na kakovostno kadrovsko zapolnitev vrzeli v bendu, a naj se do tedaj ne odpovejo odrskemu delu, nastopom ter izboljšavam. Obe zasedbi sta me sezuli in mi dali vetra. Vsaka na svoj način, vsekakor pa sem se v hlad meglene Ljubljane odpravil z nasmehom na ustnicah ter s prijetnim šumenjem v možganih! Hvala za super koncert in za dobro energijo ter na svidenje na novih pododrskih etapah, ki se jih bom v taki formi z veseljem še udeležil!

tekst: Sandi Sadar Šoba
foto: Branka Resnik

Povezani članki:

Značke: ,