Zmelkoow: Bučna lekcija divergentnega marketinga

21. 1. 2017
Ljubljana / Orto bar

Slovenija, koliko resničnega smisla za humor premoreš v svojih rockerskih nedrjih? V kolikor ste v dilemi in se vse ustavi z navedbo Mi2, potem je potrebno pogled usmeriti proti Obali in Kopru, kjer že več kot četrt stoletja nadgrajujejo svojo definicijo dadaizma, cinizma, ironije in teatra absurda z vsemi parafrazami britanskih mojstrov Monty Python infant terribli slovenske glasbe, zasedba Zmelkoow. Slednji so letos izdali nov album, ki v sozvočju z njihovo ljubeznijo do inteligentnega in navidez lahkotnega pop rocka od letos brani barve novega ploščka Pionirji divergentnega marketinga. Zapriseženi proti linearizmu bledega racionalizma, proti »naravni« naravnanosti k preračunljivim in pustim komercialnim ciljem po svoje zdravijo bolnega duha družbe z zdravo dozo humorja, hudomušnosti in njim vedno bližnje nepredvidljivosti. Prva etapa koncertnih seminarjev o tem, kako se stvari na drugačen način alternativno streže je bil januarski prvi spust v Ljubljano ter v koncertni plac Orto Bar in, takoj poudarimo, je bil koncert spet neko posebno doživetje, ki postavlja na preizkušnjo vse pretekle definicije artizma v tistem najbolj neposrednem, surovem in pretiranem smislu dvoumnosti.

OK, pri Zmelkoow je dovoljeno in pričakovano vse, a na dozo starih sentišev in dementnih gerontofilnih nonotov za mešalkami se človek ni mogel niti v snu pripraviti, če ni poprej blodil po diskotekah na Obali že v zlatih osemdesetih. DJ Nono je zakladnica obskurne psihedelije in real socializma z vso potrebno (in nepotrebno) ikonografijo srpa in kladiva, ki je bil večini obiskovalcev, kateri so z leti segli v kvečjem pozna osemdeseta leta prejšnjega stoletja, tuj in oddaljen, a ima vsak akt svoj pomen, sestavljanka zlate norosti pa pri Zmelkoow deluje naravno tudi v tem smislu. Po dobri uri prek začrtane ure začetka se dogodje le sklene in s sempli, debelimi špegli na nosu in srpom ter kladivu DJ Nona, samooklicanega Ramba z brzostrelko ter gramofonom sledi nekaj bolj živega, bolj konkretnega in dolgo pričakovanega. Nastopil je čas za Zmelkoow.

Vidno dobre volje ter naklonjeni kontroliranim ekscesom na odru zasedejo svoja mesta malce bolj zaraščeni Žare na basu, za bobne sede Aleš, po z blontno lasuljo ozaljšanem Zegoloffu pred saksom, mandolino, klaviaturami in kitaro se na levo stran odra za klaviature postavi najmlajša in najbrhkejša članica zasedbe Anuša, kot zadnji pa oborožen s hudomušnim nasmehom in SG-jem primašira na oder še Goga. Predstava se lahko, po malce zmede in mahanju, prisiljenem poslavljanju DJ Nona, ki mu ob vseh divjih pripravah ne uspe za dodatna dva komada usposobiti ozvočenja, začne. In namen je zabava za vse solde. Bend deluje sproščeno, a rahlo razglašena kitara ne dela v prvem dejanju prehudega soničnega razdejanja. Bend zveni naoljeno in ravno prav brezskrbno, lep sprejem gosto postavljene publike pa napove, da se nahaja v dvorani veliko takih, ki so si za koncert z razlogom oblekli najbolj pražnje Zmelkoow memorabilije. V prvi vrsti so tako Zmelkoow feni, uvoženi, najverjetneje, kar z Obale, ostale vrste pa polnijo vedno bolj židane volje in alkohola prežeti mladci in mladenke. »Danes smo tu zato, da vas podučimo stvar ali dve o divergentnem marketingu, katerega pionirji smo prav mi,« se na publiko vešče obrne dobrovoljni Goga, ki ve, da je potrebno kakovostno in dobro predstaviti prav nove adute benda. Dokaz vitalnosti benda je prav zadnja, že deseta plošča benda, album Pionirji divergentnega marketinga. In ta je bolj rockerska, bolj organska in bolj zabavljaška. Bend sicer dobrovoljno izseva dobro odrsko kemijo, kjer stari veterani lepo funkcionirajo tudi z novimi člani, z multiglasbenikoma Anušo, ki poleg klaviatur poseže po flavti in bobnih, nič manj pa po vsestranskosti ne zaostaja Zegeloff, vseeno pa precej pretenciozni potenci novih mišic ne manjka prostora za izboljšave.

Predvsem v smeri boljše uglašenosti kitar. »Uglašene zvenijo, baje, še bolje,« pove Goga, a je iz uglasitve v uglasitev disonanca vse večja. Po zabavljaškem AC/DC ritmu in spevnosti Mame koke, o piščetu in njegovi izkušnji z mehkimi drogami se dviguje temperaturo še z enajstimi drugimi aduti nove plošče. Napohana in psihedelična zabavljaška Zlata ribica, o norosti, ljubezni na čik pavzi in Bogu na mali potrebi se razpoje Ogledalo, v kontekst lepo pade Polna luna, ki trka tudi izven dometa luninih men. Ravno prav simpatično fauš in ravno prav zadeto se začnejo horde zabave željnih prerivati v prvih vrstah. »Kot stampedo dijakov in študentov leta ’95 na Rožniku,« je pomisel, ki na nespoštovanje osebnega prostora pod odrom polni male sive celice, na odru pa se pripravlja obrat vstran, s prvim žrebom Kinder Surprise Sekcije s kinder jajčki napove Goga. »To so komadi, ki jih z razlogom nismo igrali že vsaj 15 let. Povlečeš en jajček, izbereš komad, ste si pa sami krivi, če vam kdo po žrebu na glavi razbije pirovsko flašo!« In iz te malhe se ta večer vlečejo komadi iz naftalina. Kdo se je zbral?, skladba s prvenca iz leta 1994 je rockerski komad o črnih špeglih, grdih očeh, najlonkah in alkotu. Važno, da imaš v srcu plamen, v glavi kamen, dragi človek! Preprosto in efektivno ga žgejo Goga, Žare in Aleš, Anuša in Zegeloff pa se sabljata s tamburini. Kul! Da ne bo vse samo v barvi novotarij se Zmelkoow posvetijo brskanju po zakladnici starih hitov. Čau sonček, kod si hodil doslej, se vprašamo z nostalgičnim prevrtavanjem ur v isto leto 1994. Na ta mrzli januarski večer ga ne bi odganjali, priznam! In ko je Ljubo doma, mi pri Ljubotu, se v kontekst lepo vpleta tista tako dolgo pogrešana Bit, Densi Mayalona menja prestave, da je čas za povratek Batmana, a je vmes dovolj časa za kakovostna polnila z aktualnejšimi novitetami.

DJ Hrabri, nov odrski alter ego, nabija na rog plesne ritme in obdela precej abotno, a na Zmelkoow način in z res smešnim brejk densu podobni robotiki glavnega mastermajnda Goge komad Nočem bit DJ. Pussy Revolucija se poigra z vsemi potrošniškimi instant revolucionarji, ki pozabijo na prevratništvo, ko se začnejo januarske razprodaje. Jebiga, svet je v krizi, Zmelkoow pa si vzamejo v zobe vse na enak način – s plesni bebop ritmom, humorjem in Che Guevarami kot tudi brendom brez globlje esence, ki so fakt časa, v katerem se marinira naša draga Slovenija. Nato se vprašajo s sinkopami in clashovsko ritmiko Kaj nam fali. Morda malce več sledenja imperativu uglaševalcev, ker mandoline, violine, flavte in klaviature na skladbah, kot je bila ta dan zmasakrirana lepa skladba Zavese plešejo, ne morejo parirati precej razglašeni kitari, ki se s pomočjo mešalke vse bolj poudarja in bode v ušesa, a to večine v dvorani, kakopak, ne moti. Vmes se na ravno prav degenerirani način izpove Resnica o Titaniku, odpoje pesem na rovaš Konca sveta. Nove stvari imajo naboj, a še več ga premorejo stari hiti! Klub ljudi z resnimi problemi je vedno dobrodošel, Napačen planet pove zgodbo marsikoga, tudi mene in mojih dragih istomislečih prijateljev. Kekčeva nebesa se z izposojo Led Zeppelinov približajo tudi publiki, ki ne zmore poseči po originalu iz sedemdesetih (in Zmelkoow, iskreno, s Kekčevo pesmijo ne skvarijo izvirnika, temveč nam dodajo neko nam lastno, recimo temu avtohtono ruralno slovensko podnoto). Kot presenečenje je v kontekst lepo vmeščen hit s plošče Čiko, Pajo in Pako z Rolling Stones vajbom Jaz se vrtim, ki mu glas posodi nadarjena Anuša. Lepo, drugače, ženstveno, a z jajci! Dan D bi se lahko podpisali pod Sentiš, ker zveni tako kot Tokac na malce drugačnih obratih. Zadeti Herbicidi, nato kurje obarvani Yo! z vsemi batnimi obročki, jetrci, bakalarjem in zaprisegami, da se ne bomo več strigli in streljali kremšnit, srečneži iz publike tvegajo nato svojo glavo s Šamponom univerzalom in Lady Bello, nato pa se naplešemo ob ska razbijačini Poredni gostje, ki jih v dvorani med vsemi nosorogi, dobrovoljnim govedom in kurami ne manjka, tako letijo, kot na koncertu Hladnega Piva, na oder pirovski izstrelki, ki pa vajba v dvorani ne kvarijo večini, manjšina pa se raje, v imenu boljšega zdravja in sluha, umaknemo raje malce v zadnje vrste. Čeprav se v množici nahaja tisti Sergio iz Trsta, o katerem smo se poučevali na Čiku, Paju in Paku, čeprav z Gravitacijo potrjujemo dejstvo, da več kot spijemo, boljše zgledamo.

Več kot dve uri intenzivnega koncertnega maratona priča, da so Zmelkoow bend v dobri atletski formi in da znajo iz svoje bisage petindvajsetih let potegniti še kaj več kot le par mondenih hitov. Bolj stari, bolj nori, bolj Zmelkoow – kakovost pa se lepo maskira z res lično fasado naive in humorja za množice, čeprav menim, da večina ne dojema vedno vsega dometa cinizma in ironije, ki se skriva v esenci benda. Vsekakor je z desetim albumom dovolj povodov za štafeto norosti, pardon, retrospektive mladosti, a so pri določenem delu klientele lahko zadržki predvsem v tem, da privlačijo bendi, kot so Zmelkoow, kot magnet tisti del slabše vzgojene koncertne populacije, ki zamenjuje koncertno dobrodušnost z ekscesi na vaških veselicah. Vse gre vkup v imenu divergentnega marketinga, s katerim se bend trži in izseva kreativo, narodu pa so važni le kruh, vino (ali kateri drugi prinašalci maliganov) ter igre. Globlji pomeni, inteligenca in klena vsebina so tako množici lahko spregledljivi, sam pa se bendu za dolga leta dobrega dela in pravo odrsko kemijo lepo zahvaljujem ter napovedujem, da nadaljnje konzumacije vsekakor pridejo v poštev, a upam, z več zvočne ubranosti ter boljšimi soplesalci pod odrom.

Tekst: Sandi Sadar Šoba
Foto: Nina Ferkolj

Povezani članki:

Značke: