Carnaval – Miss Universe

(Kapa Records, 2016)                    

Slovenski stoner s primesmi grungea je dobil eno boljših in bolj artikuliranih potrditev v albumski obliki v zadnjih nekaj letih. Ne, nisem negativen do slovenske produkcije, a v večini primerov je vse, kar obeta presežke hitro polno razočaranja. Z ozirom na to, da pa so veterani slovenske zadimljene alternative, ljubljanski Carnaval, vse prej kot bend, ki bi kradel čas, tratil energijo za brezvezarije, temveč kakovostno in kleno pooseblja in ponotranja dušo tiste glasbe, ki so jo zaljubljeni v zvok Kyussov, Queens Of The Stone Age, Branta Bjorka in ostalih kreativcev puščave poimenovali ljubkovalno desert rock, prelili v lepe kelihe decentno brušenega brezkompromisnega zvoka, to pa počnejo že od leta 2004 dalje. Ne sicer več pod imenom Pinnochio Pinchball, a vseeno povezano in brez premora.

Miss Universe je že četrto studijsko dejanje zasedbe, ki si je za predmet obdelave vnovič vzela čas za tistega majhnega nebodigatreba homo sapiensa, ki na planetu imenovanem Zemlja išče svoj globlji smisel, si drzne laskati, da je upravičeno na samem vrhu evolucijske lestvice in fura svoj eksistencialni safer v nove dimenzije in v novo tisočletje nič bolj zrelo kot v času koliščarjev, le z več mašili in tehničnimi pomagali. Pa pustimo prehitre sodbe – Miss Universe je, najprej, plošča, na katero boste zastrigli z ušesi že na prvi posluh! Kemija raskavih, ravno prav atonalnih kitar v rokah asov Viča in Ažota, ki obenem prav po vzorcu Josha Hommea zlorabi sanjavi grungerski melos ter namesto v samopomilovanje pade v trip navidez nekonformistične opozicije dejavnosti, a dinamike pri Carnaval ne manjka! Dodatna aduta sicer namensko razfukane produkcije sta tudi ritmični del z Matom za bobni in Saccotom na raskavem fuzz basu. Miss Universe je torej seksi briljant, a se vprašajmo, ali je karatni pridih na prvo žogo tudi realen in resnično znak kakovosti?

Udarni štart z New Shoes Of Mine odpre registre z basom, bobni in namensko našpičenimi, surovimi, umazanimi sludgerskimi distorzijami. Novi par čevljev ali že slišani kliše, ki smo se ga navzeli v devetdesetih? Kaj bi sodili, če je stonerski psihedelični vajb puščave tudi v Ljubljani tako tekoč in zasnovan domala do pikice tako, kot smo ga lahko konceptualno povzeli že pri masivu bendov z juga Kolpe, še precej več s koncev Švedske (še pomnite izvrtnse Lowriderje?) ter, seveda z nizom titanov z druge strani Atlantika. So Carnaval generični? Morda, a na okusen in dobro premišljen, lepo tkan način. Nadaljevanje s sanjavo skladbo Seven v ničemer ne zaostaja za Stonebride formo. Masivni rifi, dobra igra z vokalnimi linijami, magični simplicizem tega, kar se na Songs For The Deaf ali Rated pri QOTSA zapoveduje kot imperativ kakovosti stonerja po ukinitvi Kyussov. Kaj hočemo, gospod Homme je evangelist novega puščavskega izraza, vsi ostali so lahko le posnemovalci, imitatorji, eni boljši, drugi slabši. Carnaval so v tej igri mimikrije, posnemanja, dobro preučili formule in lepo naštudirali formo, produkciji pa, žal, namenili premalo pozornosti. Lo-Fi eksces lepote se nadaljuje neprekinjeno dalje s skladbo Moon Shuffle. Sanjavi Ažotov vokal in psihedelični blues trip leze lepo skozi pore kot gosti dim najboljše domačice, le da je križanje sevov devetdewsetih precej bolj retrogradno in usmerjeno tudi v daljna sedemdeseta ter v sfere napsihiranega ter z drogami lepo razodetega dometa bluesa, ki je degeneriral v precej bolj sproščeno, bolj zasvoljivo in bolj fraktalno razdrobljeno formo.

V dimu iskrenosti in resnice se zgodi malce več improvizacije, malce več recimo temu free jazza, psihedelije, darkerskega tripa s skladbo Round Nose Cat. Piskajoči uvod s fuzz kitaro, nato počasni doomovski udar bobnov, basa, asimetrija ritma z našpičenim udarom ostalega inštrumentalija pa se izšteva tako, kot so to v dobrih starih časih počeli 2227, le da so Carnaval bolj konvencionalni, manj kričavi, manj jezni. Jazzcore a na THC osnovi! Apologetičnosti ni, polovičarstva tudi ne, Carnaval pa z divjo aritmijo krasne kreative nabirajo zalet ter pike na tej strani ekrana! Virtuzno zasvojljivi izbruh briljance, v kateri se sliši saksofon, ki mi načrtno kradejo dušo, to je nedvomno eden izmed vrhuncev sicer korektne plošče, dragi moji! Bluebird ga drobi na nižjih obratih, a s tisto prekleto sladko melanholično dozo svetobolja, zaradi katere se tisti, ki smo rasli v dobi grungea s slišanim in čutenim zlahka poistovetimo! Več provokativne note in QOTSA podtona servira Space Bar, ki stavi na preprosto igro oktav, dve mastni nesramni kitari, udarne, a žal premalo producirane bobne ter tisti bas, ki je bil velikokrat doslej po nepotrebnem namensko degradiran v zvočni sliki. Žal so pri tem tudi Carnaval ubrali precej nedefinirano smer, kjer se subverzivnost garaže in stonerja po nepotrebnem enači s slabo ali po nepotrebnem slabše definiranim zvokom. Zmanjka šusa in tistih nekaj odtenkov teme ter dima, ki bi vas lahko sonično objel ter dvignil na višji plato, čeprav je glasba fenomenalna!

Po instrumentalni katarzi sledi povratek v vokalne vode s Silver Starlight. Akustični domala pop spušča zastorje in umirja za hip sentimente, da s skladbo Rocket zahrumijo malce bolj zlovešče vesoljsle frekvence, šum vesolja, nemir v srcu in mislih, statika, iz katere se v celoto prikradejo izvrstni Clutch. Izvrstno! V Sloveniji imamo substitut za marylandsko raskavost, čeprav, bodimo iskreni, je gospod Fallon le en sam. Imitacija se kmalu spusti na tiste stare tire ustaljenega stonerja, o katerem smo govorili že prej, za konec pa se pirotehnika emocij strne v skoraj deset minut eksplicitne glasbene simfonike kakovostnega rocka. Burning Sun je kot sklep eno lepših dejanj plošče. Imperativ kakovosti sicer prežeme celoto in v manj kot tričetrt ure trajajoči igri dima, puščavskih sipin in prividov se Miss Universe sklene v koherentno celoto z repom in glavo.

Carnaval so posneli z Miss Universe verjetno svojo najboljšo ploščo doslej, a verjamem, da je prostora za izboljšave še dovolj. Pustimo ob strani udarnost Red Fangov, psihogeno nalezljivost Hommeove soldateske (ali soldatesk) in dejstvo, da Ljubljana ni imela puščave v peščeni obliki, premore pa obilje puščavnikov v mislih, dušah in dejanjih. Miss Universe je evangelij za prav te izgubljence na brezpotjih sveta, ki se nemo, brez komentarja in brez sodb vrti s človekom že zadnjih 150 tisoč let. Carnaval so spletli enkratno ploščo, ki zleze v podkožje, je pa v vsem skupaj tudi precej generike, ki jo prav zlahka sperejo kakšni starejši briljanti preteklosti, a vseeno – Carnaval so ustvarili nekaj, čemur se je vsekakor vredno posvetiti in čemur je potrebno priznati kakovost, muzikaličnost in tisto dozo estetike, zaradi katere bom vsaj sam z veseljem čakal tudi na nadaljnja razodetja, prostovoljno pa pristopam k tistemu delu sladokusne črede, ki med kakovostnejšo krmo za ušesa po novem prišteva tudi ljubljanski bend, ki sliši na ime Carnaval!

Sandi Sadar Šoba

Povezani članki:

Značke: