Batushka in Arkona v Cvetličarni ali Bežimo, Poljaki gredo!

11. 1. 2017
Ljubljana / Cvetličarna

 Po dolgem času spet en metal koncert v Cvetličarni in prav fino je bilo!

Folka ni bilo malo, pa spet ni bilo pretirane gužve, pivo se je dalo dobiti v cca. 30 sekundah, ogrevana kadilnica pa skrbi, da bo kadilce pobralo od raka in ne zaradi pljučnice. Kaj še rabiš?

Pa gremo kar pogledat, kaj se je dogajalo. Lokalnih predskupin tokrat ni bilo, zato so uradni predvozači, staroste black metala na Poljskem, že od leta 1993 delujoči Arkona, začeli igrati že ob 21.30, hkrati pa so dobili še nekaj dodatnega igralnega časa, tako da so po nas sekali praktično celo uro. Arkona torej že praktično četrt stoletja žgejo pravi, primitivni, zlobni, hitri black metal, ki pa mu ne manjka niti bolj epskih, (malo) počasnejših delov, v katerih se lahko sliši tudi kakšen klaviaturski vložek. V sedanji postavi je le en originalni član, vendar fantom uigranosti ne manjka. Kot že rečeno, se njihov black metal giblje med podivjanim (najlepši primer je kar celoten album Nocturnal Arkonian Hordes (2002)) in epskim (recimo njihov trenutno zadnji album Lunaris (2016)), zato je ena ura njihove glasbe kar precejšen zalogaj za prežvečit. Konstantni blast-beati, brneče, trgajoče kitare, rohneči bas in black-metal kričanje pritisnejo poslušalca ob tla oziroma ga zabrišejo direkt v najbližji zid, tako da je včasih treba konkretno zajeti sapo. Bandu se pozna, da izhaja iz časov drugega vala black metala, ki je, predvsem iz skandinavskih držav, začel svoj pohod tam v začetku 90-ih let prejšnjega stoletja, tako da je surovi zvok, ki bruha iz zvočnikov, v okviru posameznih komadov, precej imun na spremembe ritma (res, fantje, kakšen komad bi bil lahko vsaj za tretjino krajši in bolj razgiban), tako da če niste totalen fan žanra, greste med njihov špilom ziher vsaj enkrat na čik pavzo in za šank po novo dozo osvežitve. Pa vendarle, konkreten in korektno odigran koncert. Band več kot dovolj dobro obvlada tudi black metal poziranje in komunikacijo (oz. pomanjkanje le-te) s publiko, tako da, če bodo nadaljevali v tej smeri (no, glede na to, da se je »kot pijan’c plota« držijo že skozi celotno kariero, se kakšnih hudih deviacij najbrž ni bati) jih zagotovo čaka še veliko turnej in koncertov, kjer bo publika po njihovih nastopih zadovoljna in zadovoljena, in tako je bilo tudi tokrat!

Zvezde večera, skrivnostni (kao) Rusi, ki živijo in delajo na Poljskem, eden najbolj »nahypanih« black metal bandov v tem trenutku, Batushka, pa so kljub zgodnejšemu začetku koncerta svojo mašo začeli z akademske petnajst. Zakaj mašo? Ne me jebat, pod katerim kamnom pa živite, da ne veste, kaj zganjajo Batushka? No, in točno to, kar zganjajo na (zaenkrat) prvencu in edincu Litourgiya, izdanem tik pred koncem leta 2015, zganjajo tudi na odru. Maša je pač maša, pa čeprav je pravoslavno (rusko, da ne bo pomote) in black metalsko obarvana. Band v meniških oblačilih, na odru toliko svečnikov in sveč, da človek iskreno upa, da so vsi na odru trezni, sicer se zna kaj hitro zgoditi požar, celotna mašna slika pa še  podkrepljena z dodatnimi vokalisti, tako da presenečenj res ne more biti. Album vsi poznamo. Je posrečena kombinacija všečnega black metala, temelječega na (skoraj) veselih, catchy riffih in monotonega bobnanja, ki ga le včasih prekine kakšen blast beat ter kombinacije black metal »petja«, divjih in clean vokalov, ter cerkvenega, zborovskega petja, ki pač spada k vsaki maši, pa čeprav je črna. In to je, v bistvu, to. Pri meni osebno Litourgiya ne dosega tako visokih ocen, kot pri večini drugih, s katerimi sem se kdaj pogovarjal o Batushki oz. praktično enoglasnih ocen z 9 ali več (na lestvicah do 10), ki jih album prejema praktično na vsakem metalskem portalu ali v vsaki reviji. Don’d get me wrong! Plata mi je všeč, je dokaj reden gost mojega CD-playerja (sploh če je treba utišati kakšno sodelavko, ki trpi za akutno besedno drisko), vseeno pa mislim, da je lahko tako enoglasno navdušenje, kot ga prejema prej breme, kot spodbuda za naprej. Osebno dam albumu oceno 8 (kar sploh ni slabo), bodo pa Batushka najbrž v bodoče kar precej na gosto »scali kri«, če bodo hoteli z naslednjimi izdajami preseči (predvsem v smislu navdušenja med folkom) svoj prvenec. Pustimo se presenetiti …

Jao, zašel s teme 110% …

Torej, Cvetličarna lepo polna (placa pri šankih pa še vedno dovolj!), v zraku vonj po kadilu in svečah, kitare primerno nizko uglašene, folk standardno statičen (black metal pa to) in pičimo, lepo od začetka do konca. Maša pač ima svoja pravila, ki se jih je treba tudi v živo držat, tako da so igrali celo plato lepo od začetka do konca. Pridige (popevke) si sledijo praktično brez pavze, komunikacije s publiko ni (razen občasnega blagoslavljanja (predvidevam, da je bilo tisto blagoslavljanje, v cerkvenih zadeva sem namreč precej nepodkovan)), tako da se ve, kdaj se gre lahko na čik ali na pivo … in potem domov, zjutraj je šiht.

Zanimiv koncert. Zanimiva plata. Zanimiv band, ki pa ga čaka še precej dela, če bo hotel (p)ostati res velik.

Korekten špil dveh zanimivih bandov, vendar brez presežkov. Prepričan sem, da nihče iz publike koncerta ni zapuščal razočaran, se pa pojavljal vprašanje, koliko časa se bomo tega koncerta še spominjali.

Tekst: Rok Erjavec
Foto: Branka Resnik

Povezani članki:

Značke: ,