Moonlight Sky: Vrnitev h kemiji četverca

db5d3682aNe bi se rad ponavljal, a res je nekaj posebnega v glasbeni kemiji, v glasbenem izrazu ljubljanske zasedbe Moonlight Sky, da se tisti, ki ljubimo glasbo v čisti formi, ne moremo naveličati virtuoznih preobratov ter mnogoterih form, s katerimi nam zasedba streže zadnjih šestnajst let. Na podiju ustvarjanja je dovolj prostora za blues, za rock, za jazz, za etno, pri stapljanju vsega skupaj pa kaljeni aranžerji, virtuozi na inštrumentih, ne dopuščajo, da bi jim ego ter prevzetnost dirigirala nadaljnje korake, temveč znajo prisluhniti zgolj diktatu srca in notranjim kreativnim vzgibom. Tako se je štiri leta po redefiniranju glasbene forme s ploščo Changing Parameters zasedba vrnila v novi podobi letos s četrto ploščo The Four. Osem novih vrhunskih kompozicij si je prislužilo krstno uprizoritev na odru ljubljanskega SiTi Teatra in fantje, ki ne prepuščajo nič zgolj naključjem ter polovičarstvu, so po dolgotrajnih tonskih vajah, na katerih so uravnotežili svoj koncertni glas do stanja brezhibnosti, pred koncertom velikodušno našli čas, da o novi plošči, o Moonlight Sky spregovorijo za naš medij. V zaodrju so pred mikrofon sedli vsi štirje, kitarist in idejni vodja zasedbe Miha Petric, sokreator ideje, basist Janez Moder, kot tudi nadarjena, v Sloveniji verjetno najbolj iskani in talentirani bobnar Žiga Kožar ter izvrstni klaviaturist ter novi član zasedbe Jan Sever.

V čast mi je, da se po več kot osmih letih, ko sem prvič slišal Moonlight Sky v živo na odru KUD-a ter tedaj spoznal svojo sedanjo ženo, dobimo zbrani za mizo ob predstavitvi vaše četrte plošče. Čestitke za izjemni plošček The Four. Kako je nastala prva zasnova in kako ste prvotno idejo izpeljevali ter izpeljali do končne lične forme, ki jo imamo sedaj v rokah?

Miha Petric: To je neko logično nadaljevanje tretjega CD-ja leta 2012 izdanega albuma Changing Parameters, kjer smo takrat odkrili svoj stari izraz, odkrili novi stil. Jaz sem zamenjal električno kitaro z akustično, Andraž Kržič, naš nekdanji pevec in klaviaturist, je odšel tedaj v Kanado in nato smo v formi tria sestavili novo mešanico, ki smo ji rekli fusion. Četrti CD The Four je nadaljevanje te zgodbe, le da se nam je pri ustvarjanju pridružil četrti član, pianist Jan Sever, veliko komadov pa je bilo spisanih že pred leti. Tri ali štiri ideje so se dolgo medile od leta 2013 ali 2014 dalje, zadnje leto pa smo imeli ogromno vaj, na katerih smo iz idej izvili ter ustvarili nove skladbe. Komadi so nastajali na vajah, na katerih smo se dobivali mi trije (Miha pokaže na basista Janeza Modra ter bobnarja Žigo Kožarja op.p.), kjer smo harmonsko usklajevali stvari in iskali tisti končni izraz, ki bi nas peljal dalje.

So skladbe spisane kot partiture, kot notni zapis ali gre bolj za tisti organsko skladanje, kjer vsak prinese svoj delež glasbe in jo intuitivno združite v celoto?

Janez Moder: Misliš partiture kot notni zapis? Ne, ker toliko vadimo, da si na koncu točno zapomniš kaj paše kam in ne potrebuješ notnega zapisa, da pa bi imel kdo že vnaprej kaj zapisanega – se tudi zgodi, a  v večini primerov preigravamo idejo od nekoga in se iz tega razvije ter rodi nov komad.

db5d3687aČetrta plošča je prinesla vrnitev k formi, ki jo poznamo od prej. Prejšnja plošča je pomenila za marsikoga preobrat, ki ni ravno »sedel«, a ne zaradi akustičnega prizvoka, ki ste ga tedaj kot bend prinesli na odre, temveč ste se oddaljili od naravnega, organskega fusion stila, ki je bil pri vas od začetka postavljen kot osnovna pot delovanja. Kako to, da si ti, Jan, prešel od vloge gostujočega glasbenika na prejšnji plošči do funkcije polnopravnega člana Moonlight Skyjev?

Jan Sever: Ja, na to vprašanje bom jaz težje odgovoril, kako je do tega prišlo. Mi smo se nekako spoznali prek drugih kanalov in smo si bili glasbeno simpatični, nakar je prišlo do ideje, da bi poskusili delati skupaj in nato je vse skupaj le raslo, raslo in raslo in smo tako družno tukaj, pri pričujoči četrti plošči.

Koncept se verjetno razlikuje in tako tudi kakšna je percepcija zasedbe Moonlight Sky pri slehernem članu. Vidva (Miha in Janez) sta tu od samega začetka leta 2000 dalje, ti Jan si zadnji prišlek v zasedbi, ti, Žiga, pa si v bendu od drugega ploščka I Am dalje član benda. Kakšna je vizija Moonlight Sky pri posameznem članu? Koliko se je spremenilo v zasedbi v zadnjih šestnajstih letih?

JM: Takrat smo bili popolnoma drug bend s tem, kar je sedaj tu. Avtor večine skladb je bil Andraž Kržič, ki je obvladoval klaviature in vokal. Sedaj, ko ga ni več z nami, se je zvok seveda spremenil. Z novimi člani se to seveda zgodi. Tretja plošča je prekinila s starimi tradicijami, bila je drugačna in sedaj to formo drugačnosti sprejemamo ter nadaljujemo s tem.

Osebno se mi The Four sicer ne zdi logično nadaljevanje Changin Parameters – verjetno stvar percepcije. Kaj pa vidva, Jan in Žiga? Ti, Jan, si kot zadnji član te štiričlanske soldateske prišel na krov. Kaj tebi pomeni Moonlight Sky kot glasbeniku, kot kreativcu?

JS: Kot glasbenik sem obiskoval njihove koncerte in sem kar hitro postal njihov fan ter bil blazno navdušen nad tem, kar so počeli, sicer se to od moje siceršnje glasbene prakse, sem klasični pianist, precej razlikuje in je velik odklon, a sem si od nekdaj želel in si želim početi takšne stvari in sem zelo vesel, da so me fantje sprejeli medse. O konceptu in šestnajstletnem pregledu, kot rečeno, ne morem govoriti, saj jih poznam zadnjih pet let. O šestnajstih letih težko govorim, lahko pa rečem, da mi je super početi to, kar počnemo in upam, da bomo nadaljevali na tej pozitivni smeri tudi naprej.

Obremenjenosti s klavirsko formo, ki jo je razvil Andraž, najbrž nisi čutil?

JS: Moram reči, da mi je, kar sem lahko slišal s plošč in video posnetkov, zelo všeč, kako se je loteval klaviatur. Tu je na mestu vse spoštovanje, absolutno, obremenjen pa nisem bil, moram priznati, saj ko sem jih spoznal, Andraža v zasedbi več ni bilo, tako da je njegovo delo v bendu zame predstavljalo predzgodovinsko obdobje, ki je bojda pri Moonlight Sky obstajalo, a o tem nič ne vem. Sam sem pri Moonlight Sky štartal iz tria iz čiste zavesti ter se poskusil inštalirat na formo tria na svoj način.

Ti, Žiga, pa si bil vezni člen, most med prazgodovino, prvimi začetki z Andražem ter nato med formo tria, nove renesanse zasedbe ter novim izrazom danes, ko ste vnovič štirivaljni motor, ki deluje kot srce benda ta hip.

Žiga Kožar: Meni je bilo vsako izmed teh obdobij simpatično, všečno, le da mi je Moonlight Sky v tej formi danes, po okusu najbližje in najboljše. Komadi so polni nove kemije.

Saj je slišati, da delujete kot organski naravni bend, ki ne pade pod formalizme sintetične forme, ki jo lahko progresivni bend razvija zgolj v studiu. Pri vas plošča deluje organsko, nehlinjeno, naravno. Neizumetničeno. Septembra ste šli v studio, danes pa imamo tu osem novih (ali starih) komadov, ki so se medili in se razvili v to finalno formo. Plošča je tu. Kakšni so nadaljnji koraki za Moonlight Sky? Danes bomo priča krstu, kaj pa sledi nadalje – kakšna širša promocija tudi izven meja Slovenije?

MP: To je nekako želja, a moramo to nekako še izpeljati. Junija dobimo rezidenco na Dunaju, kjer imamo plan organizirati koncerte. Načrt je tudi v tem, da nameravamo obresti festivale po Sloveniji, nanizati nekaj klubskih koncertov – nekaj jih že imamo, nekaj jih še bo. Je pa res, da za tovrstno zvrst glasbe pri nas ni toliko publike, da bi lahko polnili večje dvorane in da bi lahko prirejali takšne večje koncerte, ki si jih tudi sicer zelo želimo, zato je tujina dejansko najbolj primeren cilj za nadaljnje korake, da probamo predstaviti bend tudi poslušalstvu izven Slovenije. Tega doslej nismo počeli, ker zahteva to veliko organizacijske energije, angažmaja, dela. Doslej smo se veliko posvečali samo albumu, nismo počeli nič drugega in nismo organizirali nič kaj drugega. Ti nadaljnji koraki sedaj še sledijo.

Kako pa je po drugem izdelku za založbo Celinka z zaslombo matične založbe? Imate možnost biti z njihovo pomočjo dejansko manj obremenjeni z organizacijskimi posli, papirologijo, ekonomiko navezovanja stikov, iskanja kontaktov? Bend, to bi bilo idealno, bi v idealnem okolju delal le glasbo, ne pa vozil management ter se trošil tako.

MP: Celinka je izvrsten servis za vse glasbenike. Založbo tvorijo fajn ljudje, ki razumejo čutenje in vizijo glasbenikov, zato poskušajo avtorje čim manj obremenjevati s samo birokracijo pri izdajanju CD-ja.

Kako pa je to možno izvesti, saj je verjetno vse spet na vašem trudu in energiji? Založništvo ni več takšno, kot je bilo pred dvema ali tremi desetletji. Čaka vas torej veliko dela.

MP: V bistvu ja.

db5d3672aGlede na to, da se od glasbe na slovenskem, žal, ne da živeti, imate vsi tudi vsakodnevna dela.  Ti, Miha, tudi profesionalno ostajaš v glasbenih vodah, saj poučuješ kitaro in ustvarjaš glasbo za gledališče. Kaj pa ostali?

JS: Jaz sem profesionalno tudi pianist, a verjetno brez službe na konzervatoriju za glasbo bi sicer preživel, a bi bolj tanko piskal. Tako pri jazzerjih kot pri klasičnih glasbenikih nas je prek 90 % zaposlenih v nekih inštitucijah, orkestrih, glasbenih šolah, v big bandih in tako naprej. Sam sem eden izmed teh številnih, ki živi to dvojno življenje – glasbeno življenje glasbenika za preživetje kot uslužbenca in glasbenika kot užitkarja, ki ustvarja stvari za dušo.

ŽK: Jaz veliko igram v številnih zasedbah (nastopal je z raznimi zasedbami v Sloveniji in tujini, med drugimi z imeni, kot so Peter Erskine, Stu Hamm, Jackie Marshall, Nataša Tasić, Grupa September, Imer Traja Brizani, Dejan Pečenko, Zdenka Kovačiček, Mike Sponza, Kornelije Kovač, Soul Activation&Rok Golob, Big band RTV Slo, Simfonični orkester RTV, Sabrina Hebiri, Maja Keuc, Tedi Spalato, Neisha, Jadranka Juras, Maja, Trkaj, Janez Zmazek Žan, Boris Bele, The Stroj … op.p.), sicer pa poučujem na Rock Akademiji, kjer sva z Miho sodelavca. Sva sošolca. (smeh)

Imate pa tudi sicer veliko stranskih projektov, bendov. Kako je možno ločiti ideje za Moonlight Sky od tistih, ki so rezervirane za druge zasedbe? Kako te multiple vloge usklajujete z delom v Moonlight Sky? Kaj ima prednost?

JM: Ne vem. Če bi imeli vsak teden koncerte, potem bi imel fokus le na eni stvari. Igram veliko z drugimi glasbeniki, a vseeno še vedno ni to tako preokupirajoče, da ne bi mogel deliti vlog in si razdeliti svojega delovnega urnika na fer deleže, kot denimo v kakšnem bendu, kjer se več igra in nastopa. Zaenkrat se to da nekako kombinirat in če imaš več bendov, se stvari ne prekrivajo.

MP: Mi se veliko dobivamo sekcijsko in le redko smo na kupu vsi štirje. Ali se dobim za Janezom ali z Žigo, se dobimo vsi trije ali pač imamo čas in smo na vajah vsi štirje. Dobivamo se dostikrat, a vsakič v drugačni postavi in kombinacijah in takrat, ko imamo čas. To pomeni nekako tri ali štiri vaje na teden, kar je bil princip zadnjega meseca, v različni zasedbi in to je za naše razmere veliko. V tem času smo se dobili tako, da smo iz tega redkega časa, ki je bil na voljo, iztisnili kar največ. Pri nas to funkcionira bolj ob večerih.

JS: Ja, večeri. Moram poudarit, da je sreča, da ima Miha ….

… družino?

JS: Ne, no … (smeh) To imamo verjetno vsi srečo, kar se tega tiče. Težko je ob teh zaposlitvah delati zgolj na entuziazmu in na želji, da bi se stvar naredila. Časa v principu ni, a z neko voljo in željo, da bi se nekaj delalo in nekaj naredilo seveda v 24-ih urah najdemo nekako prostor še za petindvajseto in se delo naredi.

Noro in to je to, kar pri vas lahko iskreno občudujemo, da je ob tem skopo odmerjenem času dovolj časa, da se ustvari perfekcija ali nekaj blizu temu. Da vas pri pripravi na odhod na oder ne zadržim preveč – vse dobro na vaši nadaljnji poti in res nam je lahko v veliko čast, da imamo v Slovenije tako kakovostne glasbenike s tako jekleno voljo. Veliko novega elana, srčnosti in moči mesečine ter vsega tega, kar Moonlight Sky predstavljajo zadnjih nekaj let!

JS, ŽK, JM & MP: Hvala tebi.

Sandi Sadar Šoba
Foto: Nina Ferkolj

Povezani članki:

Značke: