Moonlight Sky: Čarobni sij usodnega zaljubljanja v lepoto Popolnosti

db5d4031a30. 11. 2016
Ljubljana / SiTi Teater BTC

Talent in kakovost progresivne godbe se bo po novem morala meriti z novimi vatli. Po predstavitvi četrtega ploščka ljubljanske zasedbe Moonlight Sky so namreč kriteriji, s katerimi lahko govorimo o izpopolnjeni godbi ter kakovostni glasbi s pravo srčno potenco, vsaj v mojih ušesih in očeh, postavljeni višje kot so bili par dni nazaj in ne, oznaka »domače« ne pomeni nižje kakovosti ter manj tistega pristnega leska, ki smo ga bili pri tujih zvezdnikih vajeni, od domačih veleumov pa si kaj takega domala nismo dovolili niti pričakovati, kaj šele od njih zahtevati, pa bi, očitno, lahko in morali! Najprej da pomirim strasti, a po dih jemajoči promociji aktualnega albuma The Four je jasno, da je v naših logih še veliko kreativnega naboja, ki si z drznostjo in dobro glasbo drzne presegati stare paradigme ter zastavljati svoje cilje višje od ziheraške sivine, katero bi lahko četverec lahko po recepturi prvenca v nedogled recikliral ter prodajal kot avtohtono delo, ki mu ni kaj dodajati. Moonlight Sky si drznejo preizkušati meje dovoljenega in gredo vedno korak dalje od povprečja preteklosti.

Najprej gola dejstva: zasedba ima s šestnajstimi leti obstoja za pasom že štiri plošče, ki se medsebojno razlikujejo v marsičem, le v iskreni tendenci h glasbenosti so si dosledno podobne. Četverec leta 2016 tvorijo nadarjeni glasbeniki, kreativci, avtorji dobre glasbe in nosilci resnih ter resničnih talentov, snovalec projekta in nedvomno eden boljših kitarskih virtuozov nove dobe Miha Petric, senzualni basist z jazzovskim feelingom Janez Moder, nadarjeni in udarni Žiga Kožar za bobni ter akademsko izobraženi, a z občutkom za progresivno poigravanje s formo predihani klaviaturist Jan Sever. Drugo dejstvo, ki govori zase je to, da je bend šele pred dobrim mesecem in pol zaključil studijsko snemanje plošče, jo v tem času sklesal do perfekcije ter jo ponudil vesoljnemu svetu pod okriljem založbe Celinka, sedaj pa so več kot nared za zavojevanje sveta! Koncert v ljubljanskem SiTi Teatru to le podkrepljuje in dokazuje, da Moonlight Sky ne hrepenijo po nedosegljivem ter da ne gre zgolj za garažne mokre sanje, ki so pri izpolnitvi ciljev na odru prekratke zaradi pregovorno dovoljene slovenske šlamparije in polovičarstva. Pred konkretno napolnjeno dvorano se je namreč sinoči odvil koncert, o katerem se bo, verjemite, še slišalo.

db5d3930aMalce po osmi uri zvečer so se zatemnile luči in po uvodnem nagovoru publike s strani naratorja z zgodbo o moči Lune, ki je prebudila neke nove, prej skrite strasti, je na oder stopila soldateska četverca, prijela za inštrumente ter že s prvimi akordi progresivne igre s čuti Tour De Vir pokazala svoje adute v pravi luči. Janezov precizni sprehod prstov po vratu bas kitare, Žigovi senzualni udarci po opnah in činelah, jazzovsko pritrkavanje, kateremu se okusno, s pridihom Doorsov pridruži Jan, nato pa na polno odpiranje registrov s hitroprstim, navidez peresno lahkim, a brezhibno perfekcionističnem dodatku kitarskih prijemov na ravno  prav naelektreni in zabeljeni elektro akustični kitari. Zasedba diha izjemni občutek za melodiko in ritem, v popolni sinhronosti dinamike, melodike in erotike popolne glasbe pa fantje upravičeno, z vsemi taktičnimi prijemi in dokazi, da je njihova moč v malenkostih, ki niso zgolj same sebi namen, požanjejo prvi aplavz vidno prevzete publike v dvorani. Nič manj prvinskega, organskega priokusa in perfektnega ravnovesja ne ponudi nadaljevanje. Taino je gibka, dinamična, poskočna igra, v kateri se jazz fuzija staplja s tistim Di Meolovim hektičnim občutkom za stopnjevanje, za nevarnost, za energičnost. Po ritmičnem prelomu z bobni ter okusnim snare shotom se izpostavi druga, manj eksplozivna, a bolj senzualna in zahtevnejša plat zasedbe. Jan vrhunsko polni vrzeli s klavirskimi solažami, nato umazani funky dodatek pedantnega Petrica in popolni prehod v bolj progresivne vode eksperimentalnih sedemdesetih. Moonlight Sky so s samba ritmom, latino dušo in bolj možatim in bolj všečnim občutkom za prevešanje tekstur iz jazza v rock pravi koncertni akrobati emocij, v svoji glasbeni petrijevki pa so dobro premešali vplive legendarnih bendov iz zlate dobe proga, ne da bi izpadli klišejski in ponavljajoči, dolgočasni.

V celoti pa je veliko vardarske duše, ki se ji bend ne more in obenem tudi noče odpovedati. Makedonska po emocionalnem molovskem uvodu izpod prstov »glasbenega primarija« za klaviaturami, kot je z lepim uvodom Jana Severa napovedal vidno dobrovoljni Miha Petric. Epska mojstrovina pričara otožni podton Balkana, v kontekst nemoteče privabi z močno klavirsko interpretacijo, privid makedonskega jutranjega sonca, v katerega z akustično klasično kitaro zatopljen v mikrokozmos stapljanja lepo vstopi Miha, čutno podprt z Žigovimi pritrkljaji in Janezovim minimalizmom z basom. McLaughlinov in De Luciin priokus se meša z makedonsko metriko v suspenzu in epsko dolgih enajst minut postane čas, v katerem hrepenimo po otvoritvah registrov, ki jih v izteku fantje odprejo. Spretna menjava kitar in Mihov veliki finale na okusno aranžiranem solu, ki ni sam sebi namen in ne, kljub hitrim sprehodom prstov po vratnih poljih, ni nikjer sledu samovšečnosti velikih Onanov preteklosti, katerih ego je bil večji od vesolja. Moonlight Sky so skromni, a vredni vse pohvale. V kontekst lepo pade Microcosm, ki dvigne tempo ter temperaturo v dvorani z izzivalno balkansko jazz fuzijo, na kateri prepričajo vnovič Janove umazane moog klaviature, ki spomnijo na zlata sedemdeseta. Vse funkcionira kot dobro utečen, masiven in dobro podmazan stroj, ki ne dopušča in ne odpušča napak. Nearest To Inexpressible strne celoten briljant v zahteven desetkaratni posladek za ušesa, na katerem pa se pozornost z odra seli dramatično na balkon SiTi Teatra. Izjemni Goran Bojčevski je z efekti tako lepo nasitil svoj klarinet, da odmev makedonske pustinje, sevdaha, klezmerska otožna duša in v pravem trenutku dodani suspenz z masivnimi pihi izvablja iz klarineta mastne, medene, težke podtone, ki niso zabavljaški, so pa namenjeni maziljenju duše in iskanju centra, težišče vse čutne, razboljene eksistence. Intenzivna, podaljšana igra, ki jo publika predčasno nagradi z aplavzom, se vnovič preseli na oder, kjer svojo kemijo, svoje stapljanje, kompaktno preigravanje z ritmičnimi ornamenti umetelno nadaljujejo Moonlight Sky. Manj naporna in bolj optimistična Šestka ter nato malce bolj latino igra z vzorci Chicka Coree, a ohranja digniteto in ne gre za plagiat. Nato pa nastopi čas za hommage starim časom. Miha vzame v svoje roke dolgo zapostavljeni zapostavljeni Stratocaster. But I Like Blues je povratek teksturam s prvenca, na katerem je bilo veliko eklektične preprostosti čistega muziciranja. Prefinjena igra s potenciometri na kitari, iz katere izvablja dolgoprsti senzualist prelepe tone krhkosti, bolečine, melanholije, ki pa se ob pravem času predrami in pokaže ognjene zobe strastnosti, bolj agilnega temperamenta.

db5d3784aPrav tu nastopi prelom in prehod na drugo dejanje koncertnega diptiha. Miha povabi na oder nadarjeno pevko zasedbe Perpetuum Jazzile, Makedonko sladkega glasu, Marto Kostursko. Nadarjena pevka, ki že deset let kakovostno dopolnjuje vrste našega verjetno najbolj znanega pevskega zbora, obenem pa tudi zelo kakovostne etno zasedbe Ethnusiasm. Eden Baknež v duetu ravno prav temperamentne Mihove kitare lepo poudari sladki, zvonki glas ekspresivne pevke izvrstne, z emocijami prežete izvrstne ter čarobne Marte. Žalostinka o nesrečni ljubezni pretrese in se zagrize do kosti. Da sum bistra voda privabi na oder še Janeza z basom, tradicionalna makedonska skladba pa dobi malce bolj moderno, rahlo jazzy preobleko, ko se v zgodbo doda še ostali del Moonlight Sky ustroja. Kalajdžisko Oro, izvrstni dokaz mišične moči Vlatka Stefanovskega postane izpod prstov in rok Moonlight Sky vnovič prerojen, celo bolj izrazit, na 7/8 Oru makedonskega kitarskega asa pa se zasedbi pridruži vnovič izjemni Goran, ki prevzame s klarinetom naloge solista. Seksi igra ritma, prelomi, ravno prav umazani prehodi dokažejo, da so fantje v vihravih vodah Vardarja bolj doma kot v svetu podalpskih viž in preproščine. Strast brizga iz sleherne pore, vedno znova pa vzame dih dejstvo, da imajo Moonlight Sky v zasedbe najboljše glasbenike v naši domovini – izvrstnega kitarista, nadstandardnega klaviaturista in basista, bobnar pa je itak razred zase. Žiga je več kot le bobnar. Mož za bobni je srce, metronom in temperamentni dirigent tiste dinamike, po kateri lahko priznamo, da imamo v Sloveniji ekvivalent Billyju Cobhamu. Stefanovski je očitno dovolj močen adut za sklep koncerta, saj Moonlight Sky vzamejo v obdelavo prav njegovo temperamentno flamenko različico tradicionalne skladbe Jovano Jovanke, na kateri pritegnejo vsi sodelujoči členi izjemnega večera. Goranov lepi klarinet, nazadnje še mlada in nadarjena Marta, ki je prevzela svet s svojo interpretacijo tradicionalne skladbe že s Perpetuumi, a je v izvedbi z Moonlighti še več seksapila, lepote, manj popa in manj komercialnega podtona. In slednje je publika prepoznala ter pozdravila z gromkim aplavzom ter stoječimi ovacijami. Dodajati še karkoli bi bilo odvečno in nepotrebno!

V kolikor je bil kdo v intenzivnem večeru glasbenih emocij ter res vrhunske glasbe za karkoli prikrajšan, ne vem, ali je bil polno prisoten na koncertu, saj večeru popolnih impresij ni moč oporekati niti z eno samo besedo ali enim samim stavom. Moonlight Sky so dokazali, da je transfuzija nove, sveže krvi vnesla v zasedbo nov elan in povečala domet že tako kakovostne glasbene baterije. Bend funkcionira perfektno in nov plošček The Four ni v ničemer preproducirana iluzija, ki bi jo fantje ne mogli pričarati dosledno, celo bolje, v živo. Lunin sij je dobil nov odtenek, ki očara in prevzema. Z zrelostjo, perfekcijo in senzualnim občutkom za razmerja je dušno plimovanje upravičeno na maksimumu, Triglav pa ni bil nikoli tako blizu Vardarju kot ravno zdaj, a to v ničemer ne moti. In prav na tem mestu bi izrekel iskreno vero v to, da se lahko pot v svet odpira s kakovostnim delom. Če kdo, si Moonlight Sky zaslužijo svojo pot v svet popolnoma upravičeno, Slovenija pa je lahko na metropolite z ušesi in prsti ter srci na pravih mestih lahko upravičeno ponosna in da, Slovenija ima talent, ki bi ga lahko bolj kakovostno izvažali tudi dlje kot zgolj do Avstrije!

Tekst: Sandi Sadar Šoba
Foto: Nina Ferkolj

Povezani članki:

Značke: