Moonlight Sky – The Four

moonlight-sky-4(Celinka, 2016)                                                              

Predraga domovina, koliko lepih in kreativnih umov premoreš, koliko talenta! Letos so svoj primat talentiranih, navdihnjenih virtuozov s subtilnim smislom za kompozicije in ravnovesje bluesa, jazza, etna in še česa v svoji rustikalni, a tako lepo glajeni fuziji. Vzorci so se od prvenca pri Moonlight Sky spremenili do te mere, da danes, 16 let po prvem skupnem koraku, deluje bend celo bolj suvereno, bolj organsko popolno kot tedaj, ko sem v čisti erupciji čustev prvič začutil kal perfekcije, ki pa je tedaj, pred malce več kot decenijo, še morala zoreti. In je dozorela!

Četrti plošček The Four se vrača v bolj električne vode, s katerimi dokazujejo Miha Petric na vrhunsko obvladani kitari, Janez Moder na prefinjeno rekonceptualiziranem basu, agilni Žiga Kožar za bobni in Jan Sever na ravno prav jazzovsko začinjenih klaviaturah, da je bilo v sedemdesetih morda res veliko povedanega in studijsko sčaranega, a je v glasbenem predajanju še vedno dovolj prostora za nove prelive, senčenja in izražanje notranjih občutij. Že na prvi posluh je The Four absolutno bolj zrela, bolj kompleksna in bolj ritmično in melodično naraven izdelek kot predhodni album Changing Parameters. Fantje so si na pleča namensko naložili zahtevnejše ritme in melodika bruha iz sleherne pore albuma – tako v bolj energičnih erupcijah čiste strasti kot tudi v bolj subtilnih, senzualnih umiritvah bitja notranjega srca zasedbe, vse je pa je za mešalko mojstrsko ujel Matej Gobec in na nosilec zvoka prelil bistvo zasedbe Moonlight Sky.

Bend je globoko zapisan jazzovskim in etno koreninam, kar s slehernim dotikom strun lepo izpoveduje Mihova kitara, ki v marsičem drsi od popolnega akustičnega zvena Paca de Lucie, McLaughlina, v koncept pa poleg Vlatka Stefanoskega paše tudi Chick Corea in v sedemdesetih božansko navdihnjeni Al Di Meola. Od akustike do elektrike se iz slehernega takta albuma izpoveduje veliko več kot zgolj kitara. Tour de Vir z doorsovskimi moogi in basivnim, sočnim basom, kot bi mu stregel Jaco Pastorius je zgolj ogrevanje, saj kmalu v počasni sanjavi uvod posežejo igriva Petricova kitara in sočni Žigovi dotiki  open in činel. In že smo prvi dodani vrednosti albuma z gostujočim klarinetom Gorana Bojčevskega. Tekoča, prekleto zahtevna igra kemije benda se preliva s popolno ujetim ritmom in kreativno naglico v skoraj sedem minut trajajoči splet, kjer je vse smiselno in na svojem mestu, ničesar pa ni preveč! Šestka umirja strasti, svoj prostor izkazovanja nadstandardnosti pa v lepem funky jazz prehodih dobi izvrstni Žiga Kožar. Ne zaostaja nihče izmed izvrstnih sostvariteljev zračnega glasbenega doha zasedbe. Najdaljša, dobrih enajst minut dolga skladba Makedonska je mojstrovina v malem. Zrelost v teksturah zapisa pričara makedonske ravnice, jutranje meglice, izza katerih se prebuja makedonsko sonce, čeprav je to tokrat bolj špansko obarvano. Po Janov klavirski uvod nas od stanja zasanjanosti, melanholije pripelje do točke, na kateri se Mihov občutek za flamenko staplja z mojstrstvom Vlatka Stefanoskega. Ostala člana zasedbe sta namensko v estetsko postavljenem ozadju. Duša Balkana, duša sveta, duša glasbe kar puhtijo in sevajo iz taktov tudi v zadnji četrtini. Čas ni merilo progresivnosti, a fantje so progresivci zavoljo naboja notranjih emocij, ki so našle svoj kanal v goli glasbi, ki se izpoveduje bolje kot bi se s tisočerimi besedami. V finalu zamenja Miha akustiko za svoj ljubljeni Strat in doda tisto piko na i, zaradi katere so Moonlight Sky ukradli srce marsikomu že s prvencem. In nato premena paradigme.

Microcosm je igriva jazzy poslastica, na katero bi bil Al di Meola zlahka ponosen ter bi jo posvojil kot svojega otroka. Peresno lahka igra prstov po klaviaturah in sprehodi po vratu kitar, tekoči mojo za bobni dajo misliti, da je vse enostavno, a se ne bi mogli bolj motiti. Eksplicitna virtuoznost se stopnjuje na okusen način, povratek v retro imaginarij sedemdesetih z zvokom klaviatur in neskvarjenih organskih kitar jemljejo dih. Lahko bi rekli: »Fantje ga dobro ‘šprudlajo’!« a bi bilo to premalo okusno in preveč obsceno, izkazuje pa majhen delček resničnega karakterja plošče! In nato Nearest Inexpressible, ki je popolni odklop. Makedonska senzualnost se prelevi v temačni ambientalni etno grozeči svet, v katerem se izza prej slišanih meglic spleteta Bojanov klarinet ter ravno prav umazani saksofon Črta Remica. Klezmer na balkanski način! In to šele v dveh minutah desetminutne mojstrovine! Na polovici je čas spet za pomik v bolj jazzovsko prestavo. Vnovič smo na poti po makedonskih stranpoteh ritma in melodike, vmes pa je prekleto veliko tistih vplivov, ki z world musicom stisnejo celoten svet v stanje popolne simbioze, zlitja, multikulturnost in mnogoterost barvnih odtenkov pa postane nekaj naravnega, domala nujno zlo, nuja.

Light Hours se prelevi v vnovič tisto bolj igrivo jazzovsko zver, ki je pila iz tolmunov zasedb, kot so Mahavishnu Orcestra, le da so odmislile vpliv Indije, celo bolj pa je slišati tu metriko zasedbe Return To Forever, kjer je kraljeval izvrstni Chick Corea. In nato blues s trdno jazz potenco! Taino dokazuje domet izvrstnih solistov, ki pa znotraj Moonligh Sky ne izpadejo niti za trenutek umetno, postavljaško, hlinjeno, čeprav zahtevnosti v elementih preigravanja ne manjka. Popolni briljant eksplozivnih kitarskih ekskurzov po vratu, popolno drobljenje ritma z bobni, ravno prav strupeni in odrezavi bas, ki mu Janez pride do živega s slehernim obratom, nato pa te prekleto vrhunske klaviature, zaradi katerih lahko obliznete sleherni takt plošče in vam ne bo nikjer okusa skvarila postanost ali grenčica spoznanja, da je imitacij morda veliko, a vrhunski mojstri so si vzeli čas za harmonično preigravanje ter v levitvah našli svoj karakter v multiplih slojih super glasbe, ki je, povrh vsega, avtorska! Sklepna But I Love The Blues je poklon staremu izrazu, po katerem poznamo Moonlight Sky s prvenca. Senzualna igra nežne melodike, ki so jo z več distorzij čarali Smak, je tokrat bolj jazzovsko zasanjana, otožno obarvana v barve čiste ljubezni in ne krade plošči niti malo tistega čara, ki smo se ga doslej s poslušanjem že lahko navzeli.

Priznati moram, da sem postal po cikličnem poslušanju plošče The Four popolnoma prevzet z mnogoterostjo tekstur in okusov, ki vseeno izkazujejo nrav enosti benda Moonlight Sky, tako drugačnega od tistega benda, ki sem ga spoznal pred dobro decenijo, a v dobi svoje sedanje zrelosti toliko bolj vrednega zaljubljanja v ritem in tekočo melodiko, v eksplozivne ekspoziture, v suspenz, v glasbo, pisano z veliko začetnico. The Four je izvrsten izdelek, vreden oznake odličnega briljanta najlepšega sija in ostaja vsekakor na predvajalniku vsaj tako dolgo, kot je ostal prvenec, s katerim se je kemija zaljubljanja tako naravno začela. Sedaj se emocije in sentimenti le poglabljajo. Moonligh Sky, bravo!

Sandi Sadar Šoba

Povezani članki:

Značke: