Herder & Black Tusk: Javna vaja za peščico navdušenih

dsc_009422. 11. 2016
Ljubljana /Orto bar

Dragi moji, živimo v dobi razvajenosti, prevelike sitosti, množice pa ne koprnijo očitno za ničemer več! Se spomnim časov, ko je bil sleherni koncert v bližini mojega doma domala sveti dogodek in tudi na domačih garažnih zasedbah se je pod odri našlo kaj več kot le trije zanesenjaki (razen v primeru resnično slabih in neuglašenih glasbenikov, ki so si znali izboriti prazne dvorane ter jih do finalnega slovesa tudi ohranili v takšnem stanju – o imenih ne bomo govorili …). Danes pa je nastopil čas, ko je koncertnega dogodja očitno preveč in tudi kakovost glasbenikov in glasbe nista več merilo po katerem bi lahko sodili, kako obiskan bo koncert zasedbe. Morda vam je mar, morda ne, a zadnjič so se v Ljubljani v drugo po parih letih ustavili koncertni garači Black Tusk ter s seboj pripeljali izvrstno predskupino, a je bil Orto bar v torek vnovič priča ignoranci, lenobi samooklicane alter publike »true« subverzivcev, ki so večer raje preždeli v zavetju svojih sob in se naslajali s samozadostnostjo lastne sfejkane izumetničene samopomembnosti, na rovaš tega pa ste, dragi moji, zamudili koncert, po katerem se vam lahko le kolca!

dsc_0021

Kot prvi so zgornji oder Orto bara pred enoglavo množico akreditiranih prisotnih, organizatorjev ter natakarjev svoj prikaz izjemne dobre volje, glasbenega izraza ter kakovostnega muziciranja začeli nizozemski sludge stone doomerji Herder. V bran tretjemu celovečercu, plošči Fergean, je peterec stopil tako, kot bi nastopali pred nabito polno dvorano. The Foul Year je sicer skladba s prvenca in za ogrevanje so Herder z masivnim, dobro kalibriranim udarom umazanega Crowbar sludgea v Ortu preverili trdnost odra z bolj počasnimi ritmi. Umazani groove izvrstnih kitar v rokah Jeroena Vrienlinka in JB van der Wala hunkcionira naravno in preteče. Marcov bas in Tomovi svinjsko umazani grmeči bobni so več kot obetavna kulisa, pred katero prednjači dobra in opazna prezenca izvrstnega Cheja Sneltinga za vokali.

Tip, ki je izvrstno deloval tudi v zasedbi Born From Pain, je v Herder idealen za prebujanje množic. Trdi in prekleto mišičavi sludge stoner se nadaljuje s skladbo Fernweh, na katerem se pred masiv kitar, basa in peklenskih bobnov postavi umazani, raskavi, mogočni vokal, katerim se privid ameriških močvirnatih sladkarij seli tudi na nizozemska polja. Izvrstna odrska kemija, nadstandardna uigranost in čeprav že slišani, a vseeno tako sladki standardi ritmične igre z živci, pa ta strupeni udar dobrih rifov dajo vedeti, da se na odru Orta odvija boj na vse ali nič. Škoda da le pred peščico, ki jo v počasnem teku dopolni celo četverec radovednežev, ki so nekako našli pot do Orta, Che pa je prav vse povprašal po imenu in lepo povabil k zabavi na tem intimnem žuru dobre volje in brezkompromisnega muziciranja. Grmeči Gods prilijejo na ogenj še malo prvinskega HC cross overja na resonantnem pospešenem sludge doomu, ki premore ritem in leze čez vse pore do malih možganov ter se tam lepi na korteks z vsemi lepotami svojega strupenega izraza.

S kratkometražnega ploščka Doomed zarežijo ostri rifi skladbe raskave in prekleto perfektnega komada Stab, po katerem Feet Eager To Run To Evil le zajadra v umazani, grmeči doom. Sladka kanonada pošastne demonične umazanije se lepo ubeseduje v tem, da vsi prodajamo dušo peklenščku, da bi imeli lahko gram sreče, se utrgali osami in našli svoj prostor pripadnosti. Herder ga trejo v potokih lastnega potu in volunterske perfekcije dalje ter Ljubljani predstavijo nove, sveže argumente, zavoljo katerih so en obetavnejših bendov na horizontih novodobnega sludgea in stonerja. Kar jim gre priznati, je to, da so potentni, da imajo prezenco, da je kemija na odru, navkljub prazni dvorani, profesionalna, s ščepcem cinizma nad dejstvom, da je Ljubljana le za las prekosila Rim, kjer je bend nastopal le pred šestimi ljudmi pa lahko priznam, da so fantje izvrstni. S priokusom Crowbarov, Raging Speedhornov in Pisschristov so eden boljših branikov kakovostnega metala s pridihom decibelne peklenskosti, po kateri pritegnem z veseljem stopnjevanju angleškega pridevnika hard na harder in herder!

dsc_0134

Dejstvo je, da so Nizozemci svoje posle za mešalko prepustili našemu toncu, ki domet Orta dobro pozna, zato je bil zvok popoln in dih jemajoč. Manj lepote je bilo v nadaljevanju z zvezdniki večera, trojcem Black Tusk. Black Tusk so garači iz Georgije, ki grmijo svoj umazani rustikalni Venom metal že od leta 2005 dalje. Ameriški veterani pa so po dolgih letih kakovostnega grmenja in dokazovanja pred prav dvema letoma bili postavljeni pred krvavo dejstvo, ali je nadaljnja pot sploh možna. V hudi motoristični nesreči je umrl dolgoletni basist in ustanovni član Jonathan Althon, v duhu prijateljstva pa kitarist Andrew Fidler in karizmatični bobnar James May skoraj ne bi našla moči za korak naprej, ki pa se je le zgodil. Tretji pol je v zasedbi zasedel dolgoletni prijatelj in kaljeni glasbenik, nekdanji basist zasedbe Kylesa in Black Label Society, Corey Barhorst. Opasani z aktualno ploščo Pillars Of Ash so Black Tusk prišli v prazni Orto in v enaki maniri kot predskupina rušili stereotipno predstavo o tem, da se pred prazno dvorano ne da igrati na polno.

Sicer precej bolj visokotonski, depilacijski podton slabšega, pretiranega ozvočenja, je serviral to, kar so svoj čas znali servirati Venom, Mötörhead in vse ostale tričlanske zasedbe, ki ne znajo šminkirati, temveč ga raje žgejo na polno. Pregrehe se začenjajo s skladbo Embrace The Madness. Bolni bobni, ki ga žgejo kot v kakšnem skrajnem HC punk bendu, zraven pa strupene čebelice thrasherskega explorerja ter kričavi glas Andrewa Fidlerja, na desni pa mrko, a prekleto sofisticirano sprehajanje prstov po vratu bas kitare v rokah visokoraslega Coreya. Bolno! Resetiranje večera z umazanim grooveom satanskega Bring Me Darkness ne popušča strupenega, kužnega in všečnega pritiska prstov na goltance in ostala mehka tkiva. Vse hrešči in ušesa krvavijo od pretiranih decibelov, a Black Tusk so v svojem svetu kaosa in heretične igre. God’s On Vacation je HC kričeča herezija z zadnje plošče Pillars Of Ash, pri kateri slabo slišanim Andrewovim vokalom grmeče in prodorno pritegne izvrstni James. Katarza in klistiranje z napalmom se precej bolj melodično in pankersko razživi s skladbo Born Of Strife. Šus in brezkompromisnost se z upočasnjeno Mass Devotion postavi zgolj v bolj doomersko umazane vode. Hreščeči izlet v bolj sanjave vode se s thrasherskim nadaljevanjem izvrstno, a tokrat zvočno zmasakrirano skladbo Crossroads And Thunder maščuje vsem nesrečnim naključjem, zaradi katerih bo ta evropska turneja nedvomno ostala Black Tuskom v srcu kot turneja mešanih emocij.  Še par adutov z zadnje plošče, vmes strupeni Enemy Of Reason s plošče Tend No Wounds, za konec pa ostanki zadnje, aktualne, očitno spregledane plošče, ki brani barve umazane, ikonoklastične in organske garaže. »Fight hard or die trying,« je misel, ki se prikrade v misli, seveda dodatkov Ljubljana ta večer ni zaslužila in po štiridesetih minutah odrskega garanja v potokih potu Black Tusk zapustijo molče in brez velikih emocionalnih izlivov na dušo pihajočih obscenosti.

Vsemu navkljub, dragi moji, je bila Ljubljana deležna kakovostnega koncerta, prikaza subverzivne moči mišic in jezne lirike. Super večer je bil, a bi bil lahko še boljši, saj je res vprašanje, če po debaklu izpred parih let, ko je do koncerta Black Tuskov našla pot kopica šestnajstih, tokrat le dvanajstih zanesenjakov, sploh še kdaj ugledamo bend, ki stavi na vse ali nič ter resnično živi tisti pravi, iskreni rock’n’roll, metal z dušo in brez kopice jebenih modnih dodatkov, ki si jih nase obešajo vsi samooklicani »true« metalci, ki znajo poslušati »pravo« glasbo. Očitno vse v imenu mode in hipsterstva, saj je večina teh »poznavalcev« tokrat zamudila koncert, po katerem se jim lahko, še enkrat, kolca. Dovolj bodi besed. Srečnim prisotnim sicer še danes piska v ušesih, a je bilo vredno bolečine in truda ter spopada z novembrsko meglo!

Tekst: Sandi Sadar Šoba
Foto: Branka Resnik

Povezani članki:

Značke: ,