Helen Money & Russian Circles: Popolna harmonija zena in čistih emocij

dsc_020518. 11. 2016
Ljubljana / Orto bar

November bo zaznamovan z odtenki lepo senčenih koncentričnih krogov repeticije in senzualnega diskurza. Stvari se nekako vračajo v krogih, v ciklih, kar pa je dobro, pa je vredno tudi večkrat užiti in vtisniti v možganski korteks kot dogodje, ki nas lahko vsaj za hip odlepi od sivine anemičnega bivanja. Moj trenutek neapologetske katarze se je zgodil v Orto baru, na dan, ko so v hladnem sivem deževju ljudje v dveh vrstah čakali na svoj košček kakovostnega dramila. Eni v vrsti za punkersko brezskrbnost z bendi na listi Drunk In Public, drugi pa smo malce po deveti uri čakali na čiščenje z bolj temnimi elementali glasbe na spodnjem nadstropju, na odru ob kadilnici. Kljub temačnemu mordorskemu depresivnemu vremenu in občutju, da je v teh časih lahko res marsikaj odvečno, se je spodnja dvorana začela kaj kmalu polniti z obiskovalci z vseh koncev Slovenije in Sloveniji sosednjih držav. Alternativna provinienca tega koncerta morda res ni vpisala na svoj koledarček, a več sto obiskovalcev je vedelo, po kaj so prišli ta večer v Orto. Po zadnjem stiku s Slovenijo so postali ameriški nosilci post rockerskega prapora avntgardne instrumentalne progresive, skupina Russian Circles že stalnica na naših odrih, a nekatere stvari bi bilo vredno užiti pogosteje. Čikaški trojec je letos v ciklu kreative izdal svoj šesti album Guidance, ki ostaja zvest neapologetskim ambientalijam, ritmu in čarobnim odmerkom glasbe, ki smo se je dovzetnejši dosmrtno navlekli s Pelican, Isis, Neurosis in še s čim, a so Russian Circles razvili prav poseben, sebi lasten izraz, ki stavi na transcendenco čitov ter z masivi teme riše svoje koncentrične kroge epske veličine, grandioznosti in izvenserijske večplastnosti. Nekateri bi temu rekli eklektika, drugi brezbesedni aksiom popolnega čutenja.dsc_0045

Kot prva je ljubljansko publiko v stanje transa zamaknila gotsko mogočna umetnica Alison Chesley a.k.a. Helen Money, ki je Slovenijo virtuozno pretresla že kot ogrevalni akt japonskih Mono pred letom dni. Klasično izobražena kalifornijska čelistka dokazuje, da je eksplozivnost na odru možno izvesti iz enega samega človeka. Mojstrsko zlorabljeno čelo zazveni prek multiefektov in ozvočenja kot orkester dobro kalibriranih kitar, izza distorzijskega masiva pa se v dvorano vdihujejo melanholični, otožni toni zadnje plošče Become Zero kot  bi Helen iskala ravnovesje med uničenjem in lepoto minevanja s tisto bolj akademsko priučeno akademsko noto. Soundtrack milenijskega nihilizma poka od intenzivnosti, s katero se do konca navita intenzivnost skladbe Facing Sun prelije s stopnjevanim in z radiofonijo posiljenim čelom v suspenz osamelih akustičnih odjekov, nato pa se v zgodbo, s pritiskom na gumb, v celoto vpletejo brutalni in metalurško dodelani bobni. Beautiful Friends. Strast, brezkompromisnost in temačna zloveščost izvenserijsko. Pridih toolovske ritmike in sentimenta žanje pozitivne odzive publike, ki jo intenzivna mišična igra navidez krhke alaternativke na odru prevzame, čeprav ne komunicira veliko z občinstvom in le malokdaj nameni pogled v pododrje. Koncertna turneja z Russian Circles je bila dolga in intenzivna. Ljubljana je eden izmed zadnjih krajev na turnejskem zemljevidu in vidno utrujena, a brezkompromisna čelistka brani svoj razpoznavni niz ambientalnih post metalskih posladkov do zadnjega diha. Every Confidence prerase v zborovsko petje vil, Helen pa zaorje v ledino z Upsetterjem in vnovič preizkusi ritmiko nasnetih bobnov s skladbo Rift. Mogočni niz čutnih impresij izpričuje močno žensko. Avantgardna igra metala in klasike se topi v nekaj novega, močnega, sugestivnega, Helen Money pa z odštevanjem trenutkov gradi močen konstrukt resonantnega zvoka, ki malo manj z decibeli, tokrat malce več z ambientalnimi fraktali odstrinja plasti človečnosti, pod valom zadnje tančice pa se iz zgodbe, s skladbo Become Zero, z odra čutno izvzame tudi Helen Money ter prepusti Ljubljano na milost in nemilost čikaškemu trojcu Russian Circles.dsc_0131

Kljub statusu in prestižu ene izmed tistih zasedb, ki predstavljanja domala ne potrebuje, si fantje iz zasedbe Russian Circles inštrumente postavijo sami, po zadnjih tonskih probah pa se v manj kot pol ure z zatemnitvijo začne intenzivna igra s čuti. Na desno stran odra se postavi vizualni brat dvojček Mikaela Aekerfeldta, Mike Sullivan, si oprta svoj Gibson SG in preveri še v zadnje svoj masivni pedal board, na levi se z basom in kitaro poigrava bradati Brian Cook, po precej nežnem uvodu z meditativno skladbo Asa z zadnje plošče Guidance pa se začne gonja za popolnim zvokom ter malce več decibeli in ritmike. Vorel. Za bobne sede izvrstni Dave Turncrantz ter ogreje svoj snare boben. Eksplozija donečega ritma ter sladkih piskov kitar rohni epsko, sesuva predstavo o tem, da bomo v Sloveniji deležni vedno preigravanja z rezervo, ker smo periferija civilizirane Evrope. O ne! Russian Circles prevežejo ventrikularne vode ter v nevralne vode izstrelijo visoke odmerke čiste in uigrane muzikaličnosti, ki poka po šivih. Kemija trojca je fenomenalna, še vedno pa prevzame dejstvo, da se vse, kar v masivu slišimo v Ljubljani, simultano čara na odru. Krasna sinteza muzikaličnosti, idej in poznavanja tehnike izvabijo nasmeh sreče na ustnice že s prvimi takti. Brutalno. Neusmiljeno. Brez rezerv. S povratkom na ploščo Memorial se iz zvočnikov grmeče servira Deficit, ki mu fantje zvočno vlijejo novo dušo, nove podtone in veliko več potence kot v preteklosti (in tudi tedaj ni bilo slabo, mater!). Še malce starejšega materiala se izvije v nadaljevanju. Povratek na Empros z grmečim briljantom 309 vnese v večer za hipec pridih nordijske progresivne metalurgije. Obrati ritma, ki mu dirigira Dave, predvsem pa masivni magnetizem sočnih kitar v rokah obeh magov na straneh odra – vse prebuja iskreno željo po eksploziji čustev, v nabito polni dvorani pa katarzo z obrati vratnih vretenc išče nemalokateri zaljubljenec v konture post-žanrstva. Aktualna Afrika vnese malce pomiritve strasti, po kateri se v Ljubljano iz leta 2008 in albuma Station prikrade Harper Lewis. Bobni in bas ter minimalne kitare. Popolni mindfunk, popolna senzualnost in kontrola emocionalnih vzvodov moči. Russian Circles čarajo vešče brezhibno nadalje. 1777 z Memoriala zakoplje visokooktansko dalje v globine atmosferične resonance. Seksi nevrotičnost odtujenih kitar, sladke harmonije in ta lepo tekoči post-rockerski bobnarski drive pletejo močne podobe izza zastrtih oči. Množice niso pomembne. Pomemben je zgolj ta trenutek zena in sladke samote na svoji strani kozmosa. Po tem kozmičnem maziljenju pa malce razburkanih čustev in globinskega pretresa s skladbo Calla, na katero se tako krasno in sladko lepi bolj optimistični diskurz skladbe Mladek. Svetli podtoni Mikeovega preigravanja s prsti po vratu kitare, nato pa bolj tekoči in tekoče leteči pritegljaj Brianove kitare in Daveovih bobnov. Nato dobro zasnovan čas za umik z odra in, seveda, absolutno, grmeči klic za povratek na oder, ki mu Russian Circles dajo poseben čar. Trenutek sreče in tolažbe se namreč sklene z vrhunsko različico skladbe Youngblood. Močni rifi in intenzivni, masivni, perfektni zvok, po katerem v ušesih piska in doni, a kljub večdnevni naglušnosti ni potrebno obžalovati nič!

Russian Circles so dokazali, da so posebneži, ki vedo, kakšen je njihov posel. Perfekcija zvoka, emocij in odrske kemije da slutiti, da je bil to nedvomno eden boljših koncertnih trenutkov letošnjega leta, morda celo koncert leta v segmentu post žanrov. Nedvomno so čikaški wunderkindi s trdim in kakovostnim delom našli tisto notranje ravnovesje, ki je nuja, da se stvari lahko odvijajo lepo tudi nadalje. Slovenija je le eden izmed krajev na zemljevidu soničnih zavojevanj, ki ga lahko štejejo v svoj dominion. Prav tako si lahko svoj košček te pogače vzame tudi izvrstna Helen Money, saj je skupek vsega prispeval k temu, da smo bili na ta deževni petek deležni očiščenja, katarze, mentalne razelektritve, s katerimi je bivanje ščepec lažje, srce in ušesa pa deležna glasbe v prave pomenu besede. In prav tega bi potrebovali več, ne zgolj aktov muh enodnevnic, ki ustvarjajo v skladu s trenutnimi trendi in ustvarjalnimi smernicami, ne pa v sozvočju z lastnim notranjim glasom. Pri tem velja izreči veliko priznanje za kakovostni nabor in izbiro tokratnega jagodnega izbora harmonij tudi organizatorjem, ki so bolj kot trendovskim imenom, ki bi morda lahko polnila še večje dvorane, dali prednost diskurzu atmosferike emocij, ki se lahko prek prstov izražajo še kakovostneje kot z iskanjem rim in popolnih verzov. Hvala vam za vse!

Tekst: Sandi Sadar Šoba
Foto: Branka Resnik

Povezani članki: