Nakajima – Bring Me The Head Of A Chocolate Bunny

nakajima(samozaložba, 2016)

Velenje dogaja! Po dolgem času se iz zavetja Šaleške doline ponovno oglašajo piski in poki kreativnih zvonov dobro prevetrene garaže, je pa res, da tokrat ne gre za novotarijo, temveč za nov impulz življenja v telesu zasedbe, ki se je nekoč imenovala Wreck. Milenijski noise HC konstrukt, ki je med letom 2000 in 2005 družil člane zasedb Platfuzz, It’s Not For Sale in Wasserdicht je letos pod japonskim imenom Nakajima (v japonščini pomeni tako prvorojenec kot tudi srednji otok (ali sredinec)) dokazal, da določene odpisane stvari še niso zrele za na kup spominov na preteklost, temveč da kadavri kdaj tudi vnovič brcajo in dajo od sebe še kaj več kot medlo sapo nostalgičnega neki-neki. Nakajima so bend, ki je vnovič našel moč, energijo in idejni kompas ter posnel prvenec Bring Me The Head Of A Chocolate Bunny.

Zajebancija na temo Alice v čudežni deželi, posmeh velikonočnim traparijam ali resen dokaz revolucionarnosti prodorne garaže? EP daje slišati, da je HC poznih osemdesetih, zgodnjih devetdesetih dobil le več zrele patine, da je alternativni rock z garažno alegorijo na temo rock’n’rolla v fuziji s punkersko držo še vedno živ. Ali je tudi v skladu s časom je nepomembno, saj je bil HC od nekdaj na tem, da ne podlega komercialnim standardom in ne počepne pred bizarnim okusom množic, ki ne morejo in ne smejo biti kriterij ustvarjanja. Peterec skladb na ploščku izseva novega duha, ki kljubuje letom in pozabi, celotni enolončnici revolta pa vseeno nekaj začimb le manjka. Bend, ki ga tvorijo kitarist Siniša Hranjec (mar gre za brata Šank Rockerja Zvoneta Hranjeca in je moč kitaro dati v družinski grb družine Hranjec?), basist Uroš Potočnik, bobnar Matic Kadliček (čeprav na plošči slišite bobnanje nekdanjega Wreckovca, Mandragorca in še kaj Janeza Marina …) in pevec Dejan Požegar, servira punk HC na prvo žogo. Po evolucijskem preobratu kataklizme 21. stoletja s sanjavim uvodom se potopite v hipu v bolj oster konglomerat Killing Jokeov, Fugazijev, Black Flagov ter mehkejših SOIA s skladbo Highway To Har Megida. Precej generični rifi, bobni in sicer kakovosten, a še za odtenek premalo oster vokal v produkcijskem poliranju sicer prejmejo pravo formo, ravnotežje, manjka pa tisto nekaj, zaradi česar bi nemudoma zastrigli z ušesi in priznali, da je tokratno delo revolucionarno.

Nakajima ne odkrivajo mlačne vode, servirajo pa nadaljnje argumente. Emotional Wasteland potegne na malo morje punk HC bendov devetdesetih. Sentimentalni suspenz hitrosti na rovaš bolj odrezanih kitic, bolj rockerski kot punkerski fetišizem distorzij, ki pa so artikulirane na dokaj previden in predvidljiv način. John Hitlerado se poigrava z idejo totalitarizma demokracije, žrtvovanja za državo, z novim svetovnim redom, a manjka preboj na višji plato, zaradi katerega se v mojem predvajalniku prej najdejo Scuffy Dogs kot sodobni mehki in previdni revolucionarji garaž. If Mary aborted? se poskusi v metriki blasfemije ter hitropotezne provokacije vernih z idejo o tem, kaj bi se zgodilo, če bi Marija abortirala božjega sina. Rešiti nas itak ne more več nič, tudi odrešeniki, ki bi jih porajale device ne. OK, precej sivo povprečje smo izkusili doslej, pričakujem vrhunec. A kaj, ko je plošča že pri koncu s skladbo CyberGod Inc. Preboja na višji plato ni zaznati, saj so Nakajima preveč previdni in premalo prodorni, da bi penetrirali suvereno v center duševnega dogodja. Ekskurz s klaviaturami, sinti, Jesus Lizard na krovu dodaja sicer sebi lastno in sebi zadostno noto napetosti, a je v generični formi premalo izziva za čute in intelekt, da bi lahko govoril o presežku. Tudi skriti komad v domorodnem izrazoslovju in napovedi revolucije v maniri pošastno upočasnjenih Scuffy Dogs tega, žal, ne popravi.

Proznati moram, da sem od velenjske garaže pričakoval več hrbtenice, več zob in več agilnosti, kar pa je s sicer orwelovskim pridihom prežeti plošček Bring Me The Head Of A Chocolate Bunny povzročil, pa je to, da se za popravljanje pravovernega punkerskega okusa v ustih ta hip vrtijo Niet, Scuffy Dogs in Racija. Nakajima so z željo, da bi prepričali tudi tiste hipsterje, ki so jim pravi punk HC komadi in šus preveč naporni, prehitri in preveč neposredni, nekako zgrešili poanto ali pa jo preproducirana in preveč spolirana plošča ne uspe zajeti v tisti pravi meri, morda pa je slabih 19 minut prvega studijskega prikaza potence in dometa zasedbe premalo, da bi se zgodilo vse tisto, kar se mora zgoditi. Več sreče, odločnosti in šusa naslednjič, pjebi!

Sandi Sadar Šoba

Povezani članki:

Značke: