Clutch: O koncertu leta, popolnosti rocka s potenco ter zvočni diskriminaciji

14045993_1369413913087501_1573611680601429161_n21. 8. 2016
Zagreb / Tvornica Kulture

Težko je ljubiti glasbo, biti s peresom vpleten v kolesje glasbenega novinarstva in navkljub odhodu na koncert za lastno dušo in telo ne dotakniti tipkovnice ter ohraniti v besedi pri življenju misel na koncert, ki bo vsaj v mojem zvezku dogodij letošnjega leta označen kot koncert leta 2016. Sicer niso Tool, Pearl Jami, Doorsi ali Pink Floydi, a so marylandski genijalci rifa in organskega, polnega, resonantnega rocka z dušo in esenco, zasedba Clutch, najbližje tistemu popolnemu aksiomu tega kako bi moral rock predstavljati in poosebljati. Po dolgih decenijah željnega pričakovanja in vsakič našim koncem precej odmaknjenim koncertnim spustom na tla Evrope se je Fallonova konjenica letos le napovedala v neposredni soseščini, tako je bila pot v Zagreb več kot obvezna. V manj kot tednu dni razprodane vstopnice za Močvaro so botrovale k temu, da so organizatorji koncert premestili v Tvornico Kulture, prostor, ki v svojem maksimumu prejme cirka 1500 obiskovalcev, kmalu pa tudi za ta dogodek ni bilo moč dobiti  prostega vstopa, kar je napovedovala spektakel v brezzračju, a komu mar?

Na tisto deževno nedeljo so pred vrati zagrebškega koncertnega hrama željno postajali bolj ali manj bradati oboževalci nehipsterskih ritmov ter njihove testosterona željne spremljevalke, kmalu po osmi uri pa se je začela velika dvorana Tvornice polniti. Kot prvi so na oder stopili zagrebški stone sludgerji Cojones. Že na prvi posluh na Kyusse oprta zvočna šablona masivne kitare na fuzz efektu, močni bobni ter bas ter spevni Bojanov vokal so od prvega akorda skladbe Providence iskali pravo razmerje med navidez popolnim odrskim zvokom ter neuravnoteženim balansom zvoka v dvorani. Vseeno so bile prve bojne linije pod odrom dodobra zasedene s strani tistih, ki so prišli podati podporo agilnemu četvercu, precej pa je bilo takih, ki smo se z zvočnimi aduti benda srečali prvič. Za jesen napovedani plošček Bend To Transcend odseva desetletje nadgradenj in truda, po menjavah bobnarjev pa so Bojan na kitari in vokalu, Nenad na solo kitari ter Gordan na basu izgradili lastni sonični izraz, ki na trenutke premalo vokalno odločno odstopa od niza stonerskih stereotipov. Organski občutek bi bil morda polnejši z malce bolj ubranim delom moža za mešalno mizo, a ta večer so bili fantje pripravljeni požreti tudi kakšen večji kompromis, saj je bil nastop namenjen res dobri reklami pred pravimi odjemalci tovrstne glasbe. Atonalni izliv ravno prav razglašene skladbe Prozac se nadaljuje z generično, a dobro kitarsko začinjeno Indiko, ki kompenzira manjko efektov z decibeli. Sugestivna odrska igra mladcev ne kaže sledi živčnosti ali treme, samozavest nastopa pa nekako ni segla v zadnje vrste v dvorani, saj je bila odrska kemija porušena z zvočno asimetrijo groteskno popačenega zvoka. Močna asociacija na zgodnja devetdeseta ter dominacijo Kyussov se z zvočnim ter komercialnejše zvenečim Rockerjem odpoveduje anonimnosti ter preizkuša bolj mainstreamu ter splošnemu okusu rockerskih množic prilagojenemu kroju zvoka. Izvrstni rifi in dober groove dajejo slutiti, da bo zagrebška jesen v klubih sočna in nikakor ne pozerska, po Resonate pa se v igro asociacij s psihedelijo skladbe Opium prikradejo povsem nesluteni in prej neslišani elementali Kula Shakerjev (ali pa se je z mojimi ušesi dodobra poigrala grozljivo ozvočena ter še ne polno napolnjena dvorana). Videno ni bilo slabo, slišano bi bilo lahko bolje!

Po strateški dopolnitvi kupic s pivom ter hitrem postanku v toaletah je sledilo precej bolje ozvočeno nadaljevanje z ljubljenci zagrebške publike, z groove rock zasedbo She Loves Pablo. Četverec je letos postregel s svojim prvencem Try Mandarin, ki izseva povsem drugačne, precej bolj definirane podtone, bolj kot karkoli pa masivne, s preprostim, a učinkovitim rifom nasičene kitare, bas in bobni pa se hranijo z masivnim sočnim truščem dobro kalibriranega hibrida Foo Fightersev ter s strani mainstream rocka odigranimi sludgerskimi vzorci. Metallica z jajci in boljšim bobnarjem ter Anselmom na vokalu? Close but no cigare! She Loves Pablo svoj spust v Tvornicu začnejo s skladbo Over It All, ki preveri razpoloženje ter pododrsko poznavanje plošče Mother Of All. Domagoj na kitari se vživi v vlogo suverenega odrskega oratorja, Dimitrije na drugi kitari, Hrvoje na basu in Andro za bobni pa kurijo kalorije v s potom nasičeni dvorani brez rezerv in brezveznih kalkulacij. Po balkanu dehteča tonalnost skladbe I Am Motor preide v manj distorzirani clutchovski groove skladbe Burnin’ My Soul s predhodnje plošče Burn And Lavitate, za poskus resonance madarinščine pa se publiki suvereno predstavi tudi grungersko nasičeni Next Of Kin, na katerem svoj ščepec organske izvirnosti doda Nenad Gajić na drugem mikrofonu. Prvovrstni težkokategorni rock s potenco! Rubber Band s spevnostjo mehča gosto esenco znoja, distorzij in testosterona, nato pa vnovič umazanija sludgea z ravno prav ognjenim You Won’t Go To Heaven When I Eat Your Ghost. Domagoj ima doma očitno pripravljen oltar čaščenja svetega Phila, jebiga, in prav je tako! Po Try Mandarin se suvereni nastop z jajci in pravo dozo odrskega besa zaključi z odlično izvedeno skladbo Gamblin’, ob pogledu na sicer malce boljšo zvočno sliko ter več odrskih luči pa se vnovič vprašam, ali ni mož za mešalko stereotipno diskriminatoren do predskupin, da bi glavna jed večera zvenela bolje?

Dvorana je utripala od pričakovanja, razbeljeno brezzračje pa se je ob preverjanju zvoka ter luči ter dominanci ogromne kulise s sliko naslovnice albuma Psychic Warfare bližala vrhuncu. Nabito polna dvorana je pokala po šivih, skoraj do minute natančno, četrt na deseto uro pa se je vse začelo razpletati na način, kot smo si ga zgolj želeli! Zatemnjene luči, na oder pa ob zvokih intra suvereno stopijo legende marylandskega rocka, velikani klubske subverzive, Clutch! Tim Sult si navidez nonšalantno oprta Les Paul, Dan Maines oprta bas, za bobne pa sede izvrstni Jean-Pul Gaster. Ni Clutchev brez karizme bradača z raskavim, božanskim glasom, Neila Fallona. S prvenca servirana The House That Peterbilt zaorje ledino kot umazani plug. Sočna kitara, dobro ozvočena ritem sekcija ter neusmiljeno grleni Fallon se predstavijo v pravi luči kot bend, na katerega je bilo vredno čakati dolga leta. Umazani blues, rock, umazani rifi in popolna atmosfera, ki publiko že od prvega trenutka dalje popelje v stanje zamaknjenosti. Z Jam Rooma servirano retorično vprašanje Who Wants To Rock seka na polno. Super, da ni vsa pozornost na zadnjih dveh ploščah, temveč se dokazuje, da šteje celotna evolucija, vsak plošček. S spoštovanjem do izročila se pristni udarni val zgodovine nadaljuje s Pure Rock Fury. Umazano drveči desettonski priklopnik sočnega rocka udarja v publiko neusmiljeno in brez sladkobesednega preseravanja! Del te geneze trdne vere v rock’n’roll bradači dopolnijo s strateško izvrstno uvrščenim aktualnim komadom Noble Savage. Pot lije po čelu in bradi Neila in kompanije, publika pa se prepusti samodejnemu mosh pitu, ki vzdrhti ob spominu na Planet teme z bolj raskavo različico klasike Escape From The Prison Planet, z zadetkarsko klasiko Spacegrass pa se publika pripravi na nujni imperativ skladbe Regulator. Neil s svojo kitaro ter dobro našpičenim ter provokativnim nastopom o svetu z izgubljenem smislu. Clutch ta izgubljeni smisel vračajo z vsakim taktom – še posebno z izvrstnimi podtoni albuma Blast Tyrant. Cypress Groove je plesno ogrevanje za sedaj popolno uležanega Earth Rockerja ter Crucial Velocity.

Niti grama odvečnosti ali mašil. Samo organski naval dobre glasbe, ki poteši in je bila to nedeljo boljša od najboljšega seksa (ali tam tam)! Ta večer je bil nekaj posebnega, saj so Clutch Zagrebu podarili Immortal, ki ga na tej turneji niso igrali prav pogosto. Pure Rock Fury direktno v žile in prijetno razboleli sluhovod se sladko prelevi v Earthrockerjev DC Sound Attack. Neil vzame iz skledice orglice ter se frontalno zoperstavi vsem modnim zapovedim in brezhrbteničnim bednikom glasbene industrije s svojo vizijo rocka, ki vetri iz založbe Wathermaker Music kot ciklon dobrega kljubovanja imperativom brezvezne mondenosti. In to je razlog, da je sleherna publika na kolenih, hipnotizirana zavoljo pravih urokov. Na X-Ray Vision Fallon bend predstavi po zodiakalnih znamenjih, konglomerat dvojčka za bobni, ribe na basu, ovna na kitari in škorpijona za mikrofonom pa telekineza, dinamit, rentgenski vid in podobne moči dajo vedeti, da je psihološko vojskovanje resnično in da to, kar smo dobili doslej, ni privid, temveč posladek, ki mu dolgo časa ne bo para. Firebirds odrohnijo veliko prezgodaj, saj se sluti konec sicer popolnega koncerta. Son Of Virginia daje vedeti, da smo tokrat Clutchev deležni zaradi dobre promocije zadnje plošče Psychic Warfare in ni obisk Balkana stvar trenutnega navdiha, Gravel Road z bluegrass pridihom pa se redni del koncerta sklene ter iz pljuč dodatkov več kot lačne publike izvabi grmeči klic za še.

Po skandiranju se vrata v zaodrje le odprejo in vidno zadovoljni Fallon s kompanjoni zasede svoj odrski oltar ter zgodbi doda navdihnjeni sentiš z resonantnimi in kromiranimi jajci A Quick Death In Texas. Svoj hommage v večeru poraščenih obrazov dobijo tudi ZZ Top: »I prayed for courage, I prayed for love / I prayed for guidance from the heavens above / I prayed to know divine protections / But now I’m praying for a quick death in Texas / Hey hey / Please forgive me, Mr. Gibbons«. Klimaks večera je bil sklep s skladbo Electric Worry, na katerega Clutchi vešče privesijo izvrstni One Eye Dollar s plošče From Beale Street To Oblivion. Po zadnjem pozdravu publiki ter metu palčk v prve vrste se bend poslovi in luči prižgejo. Bolje od tega tokrat ne bi moglo biti!

Ali pač? Publika je bila prikrajšana za malo morje nujno slišanih skladb, ki jih tokrat nismo dobili na meniju. Denimo Mob Goes Wild, Burning Beards ali 50.000 Unstoppable Watts. Sem prepožrešen in bi me po tem, če bi dobil še to, lahko samo še pobralo? Vsekakor smo bili v izvrstno zastavljenem večeru z rafinirano igro čutov deležni kakovostne predstave, pri kateri se moč rocka ne meri  s pojavnostjo na malih ekranih, temveč z decibeli dobro uravnotežene strasti, glasbenega znanja, obrtništvo rifa ter liricizma življenjsko polnih verzov pa je pri Clutch žee zdavnaj preraslo iz klišejskih standardov v stanje popolnega artističnega razsvetljenja. Hrvaška je prejela dar, ki ga mora publika dolgo časa nositi v srcu ter na ustnicah kot dogodek, ki bi moral polniti anale leta 2016 v rubriki koncert leta, ki ga niste smeli zapustiti, če se smatrate za rockerje s smislom za dobro glasbo. Veliko ostalega je namreč sranje s police za fast food potešitev lakote, Clutch pa so se v svoji prepoteni, masivni različici izkazali za gurmanski briljant, ki ga velja še kdaj prečekirati in užiti. Morda tudi na naši strani meje, a le če bodo imeli domorodni organizatorji jajca narediti korak v smeri drznejših kalkulacij ter se ne bodo obremenjevali s tem, ali so o bendu pisali v mainstream medijih ter ga vrteli na oguljenih valovih slovenskih radijskih postaj. Hrvaški organizatorji so ta korak storili in jim je bil bogato poplačan. Tudi s tem, da so do zadnjega kotička napolnili Tvornico, obiskovalci pa so brezzračju savne v potu in odrgninah strastne pododrske častitve zapustili prizorišče s trudnim, a širokim nasmehom na ustih. Nekatere stvari se ne da meriti finančno, za vse ostalo je tu Mastercard …

Sandi Sadar Šoba

Povezani članki: