Iron Maiden: Noč metalurške briljance v Tržaškem zalivu

foto: Simone Di Luca

foto: Simone Di Luca

26. 7. 2016
Trst / Piazza Unita d’Italia

Fatalizma polno leto 2016 prinaša vsemu navkljub tudi svetle trenutke, trenutke vere v bolj optimistični in bolj brezskrbni jutri. Po medijski objavi, da je Bruce Dickinson obolel za rakom na jeziku so bili strah in pesimizem na mestu. Bo lahko pel? Bo preživel? Velja sploh še upati v to, da bodo neumorne železne device nadaljevale z delom ter jih bomo lahko užili v njihovem živem, eruptivnem, nepozabnem odrskem elementu? Da leta 2010 izdana plošča Final Frontier ni labodji spev zasedbe je potrdil izid dvojnega megalomanskega, njihovega šestnajstega studijskega dela, plošče Book Of Souls, ki je napovedala svetovno turnejo po 35-ih državah sveta, štiri datume pred velikem finalom turneje pa se je koncertna karavana nameravala ustaviti na obali Tržaškega zaliva ter na odru glavnega trga Piazza Unita d’Italia razkazati svoje veteranske praporje izjemnosti, veličine ter zaslužene hvale. Zamuditi kaj takšnega bi bilo nesmiselno, zato je bila pot proti nevihtnih oblakov polni obali Jadrana več kot obvezna.

Že prihod na prizorišče je dal videti, da je po terorističnih napadih v Franciji in Nemčiji precej bolj dosleden tudi italijanski nadzor. Karabinjeri, varnostni pregledi pred vstopom na prizorišče glavnega trga, kjer se v zavetju starih meščanskih stavb bohoti ogromen oder. Z malce več sreče kot nepregledne kolone zagretih oboževalcev, ki so čakale na vstop pri levi strani odra je bil dostop z druge strani precej lažji in hitrejši, prvi korak večine pa je bil namenjen tako k stojnicam s konfekcijskimi dobrotami zvezd večera ali pa k strateško dobro postavljenim stojnicam s pregrešno dragim pivom ter drugimi osvežitvami. Množica se je začela zbirati pred odrom ter zasedati kar najugodnejše pozicije pod odrskimi deskami.

Nepotistično načelo izbire predskupin je pri metalskih titanih Iron Maiden zadnjih nekaj turnej ustaljena praksa. Če je publika spoznala brhko Harrisovo hči Lauren Harris z zasedbo Kingdom Of I, je letos prestižna vloga predskupine na celotni turneji The Book Of Souls pripadla londonski zasedbi The Raven Age, član katere je Harrisov sin George Harris. Ne ravno najbolj posrečena kombinacija trivialnih in oguljenih emocore klišejev je morda primerna za horde petnajstletnic, ne pa za dobrega, klenega metala željnih poslušalcev, ki so slišali že kaj več kot My Chemical Romance ali Bullet For My Valentine. Klišeji se nizajo že od intra dalje, po katerem s samozaverovanim nastopaštvom ter samozavestjo za izvoz stopita Dan Wright in George Harris s svojima kitarama, sledijo pa jim basist Matt Cox, za bobne sede Jai Patel, kot zadnji pa se s petelinjo pričesko na oder prikotali precej dobrovoljni Michael Burrough. Namesto šusa v žilo sledi maziljenje z jokavo melodiko, bednimi rifi ter precej nedomiselno ritmiko, iz okvirjev katerih zazvenijo Linkin Park kot težkokategorni asi. Upočasnjeni rifi, kot naftni madež nadležna spevnost na prvo žogo, nič jajc, obilo jajcanja. Mar ni emo že davno tega stegnil pete? Očitno ne. The Raven Age servirajo vse svoje adute, iz rokavov pa natresejo material iz predlani izdanega EP-ja The Raven Age, ki bo očitno pustil bolj malo sledi na metalskem nebu. Prav poseben chemtrail nepotistične protekture bo očitno ena redkih sledi, po kateri bomo lahko bend pomnili v bodoče. Bend z mlačnim in precej brezveznim odrskim nastopom tržaške publike ne premaknejo v stanje zamaknjenosti, res pa je, da imajo vsaka ušesa svojega malarja.

Ob deveti uri zvečer pa se je vse začelo zares! Zatemnjeni oder izvabi iz ust mase vzklike navdušenja, iz zvočnikov pa začnejo odmevati zvoki UFO predelave Doctor Doctor, ki so jo Maidni vzeli za svojo iztočnico tudi na turneji The Book Of Souls. Katarzično se prižgejo odrski plameni, po Morriconejevskem uvodu in bogati animaciji, med katero Ed Force One strmoglavi v osrčje Amazonije, kjer med majevskimi piramidami ždi prastari demon dvoma v razsvetljenje sodobnega človeka. If Eternety Should Fail eksplodira s spevnim nizom epskih kitar. Za z egiptovskimi motivi bogato okrašenimi bobne sede Nicko McBrain, med bliski dobro postavljenih odrskih luči pa se na kulise najavijo dinamični, neuničljivi Jenick Gers, umirjeni Dave Murray in Adrian Smith ter še vedno dinamični Steve Harris z basom, vse oči publike pa so uprte v glavnega oratorja večera, v Brucea Dickinsona. Vidno shujšani Bruce se svoje naloge povezovalca velera loti na resen in klen nalin. Čeprav mu na trenutke zmanjka vokalne moči, s katero je dominiral odrom v zadnjih treh decenijah, je lahko zgled slehernemu mlademu asu, med starodobnimi ostalinami pretekle in polpretekle glasbene zgodovine pa predstavi bistveno več kot vsa konkurenca. Bolj agilni Speed Of Light z Eddiejevo animacijo na straneh odra vnese nov elan v dobro naoljeno dogajanje na odru. Krasno pokrit oder, pozitiva pa šprica iz vseh por, še bolj pa takrat, ko Bruce najavi prvo klasiko, komad Children Of The Damned. Nekatere stvari so neminljive. Denimo rustikalna patina izjemne plošče The Number Of The Beast ter zlate dobe heavy metala, ko so Maidni postavljali standarde kakovosti s svojo agilnostjo, močjo, prodornostjo ter izjemnim muziciranjem. Stvari so ostale po principu nespremenjene, le akterji so se malce postarali, a še vedno kljubujejo zobu časa. Tears Of A Clown je posvečen tragediji sodobnega sveta in nesmislu nasilja v svetu, namesto nesmiselnega politiziranja in globokoumja pa Bruce in soborci servirajo to, kar najbolje znajo – bogat odrski spektakel, kakovostno glasbo ter pravo pašo za oči in ušesa. Bohotne vizualije, obredje, s katerim se vera v neuničljivost jeklene moči Maidnov le krepi. Jenick izvaja divje mete kitare, težke solaže pa izpadejo peresno lahke, ko se mu v bran stari slavi šestim strunam kakovostno postavijo ob bok Adrian in Dave. Adut več so dinamični skoki teflonskega Brucea, ki se preoblači, predvsem pa v skladu s svojimi najboljšimi zmožnostmi izceja zadnje atome moči iz svojih glasilk.

Po kanonadi ter salvah sicer na trenutke šibkejših besed skladbe The Red And Black se na oder sprehodi Eddie, ki mu Bruce na koncu iztrga srce ter ga hudomušno vrže publiki. Epsko! Poleg tega pa se ob ogledu McBrainove zadnjice, ki jo Bruce razkrije Trstu da čutiti, da so Maidni letom navkljub zabavljači z vse izrazitejšim podtonom hudomušne perverznosti (a v mejah sprejemljivega). Seveda pa svoj pečat nepozabnosti poleg bogatega kataloga skladb pusti tudi megalomanski odrski prikaz moči večjega proračuna, saj ni Maiden koncerta brez gigantskega Eddija, pirotehnike, bogate scenografije ter eksplozivno učinkovitih luči. Med Trooperjem zaplapolajo barve britanske zastave, Union Jack, predvsem pa dinamika evergreena izjemne plošče Piece Of Mind se odprejo grla večtisočglave množice, ki bendu je iz roke, po rifih Powerslavea pa je čas za malce novodobnejših zvokov.

Death Or Glory in naslovna skladba aktualne plošče, pred iztekom norega večera emocij pa se Maidni vrnejo v eone preteklosti. Na vislice pripravljeni Bruce teatralično odpoje klasiko Hallowed Be Thy Name, ki mu zveneče sledi epski hit s pridihom balade za množice Fear Of the Dark. Grla publike z vseh koncev Evrope pritegnejo refrenu in vnesejo na osrednji trg Trsta pravi sentiment veličine ter iskrenega poklona veteranom, ki si zaslužijo vse pohvale. Po štiklcu z albuma Iron Maiden Iron Maiden za dodatek že tako bogatemu večeru dodajo tri skladbe. Z demoniko prepojeni Number Of The Beast, med katerim se nad tržaški oder dvigne figura Satana v kozlovski podobi sledi skok na ploščo Brave New World z vsebinsko smiselno skladbo Blood Brothers. Z vero v metal eno, pri vseh enako rdeča kri pa zavre od adrenalina s skladbo Wasted Years. Nato pa zastor pade, luči se prižgejo, ob zvokih Monty Pythonove Always Look On The Bright Side Of The Life zamaknjenim daje vedeti, da je bilo tokrat za naše solde slišano in videno dejansko vse in da nadaljnjih dodatkov ne bo.

Izgubljeni v brezčasju, med katerim se pečat več kot treh decenij briljantnosti in trdega garanja zdi manj postarana kot bi se zdela s pogledom na koledarje. »So understand / Don’t waste your time always searching for those wasted years, / Face up, make your stand, / And realize you’re living in the golden years,« pojejo Maidni. Tokrat ne bomo obžalovali nič, saj smo bili s kakovostno dozo Maidnov deležni tega, po kar smo v Trst dejansko prišli – dobre predstave, epskega doživetja in glasbe, ki kljubuje zobu časa. Letom in težkim izzivom življenja (ter zdravja) navkljub je britanski metalurški izdelek številka ena dokazal, da imajo v pljučih še dovolj sape za kakovosten dvourni obračun s publiko. Manjkalo je bolj malo stvari (no, morda kakšen epski zdrs v nostalgijo s klasikami, kot so Run To The Hills, Aces High ali pa denimo kakšna skladba z albuma Seventh Son Of The Seventh Son …). Morda naslednjič, v naslednji epski bitki v imenu metala, do tedaj pa iskreno, z dvignjeno glavo in kančkom resonantne sreče zlahka družno primaknem svoj delček k iskrenemu; »Up the irons! Iron Maiden so bend, ki enostavno ne razočara!«

Sandi Sadar Šoba

Povezani članki:

Značke: