Shearwater: Po krivem spregledani briljant eklektičnega indieja

er23. 6. 2016
Ljubljana / Kino Šiška

Ali je svetovna indie scena v kreativni krizi? Po tem, ko so nekateri obetavni debitanti, ki so veliko obetali (se spomnite Fair To Midland?) zaradi bankrota in izčrpanosti ugasnili svoj kreativni pogon, drugi pa so postali ponavljajoče se orodje že slišanega in videnega, nekaterim le uspeva nadgrajevati že prej korektno in kakovostno delo. Po obisku četrtkovega koncerta ameriške zasedbe Shearwater bi bilo možno sklepati, da so čezoceanski kreativni tokovi sveži, prodorni in da Ameriki ta hip, razen morda malce več razsodnosti in zdrave skromnosti, ne manjka nič, saj se je očitno dodobra aktivirala vnovič tudi založba, ki je v devetdesetih letih s svojim imenom in pečatom na izdelkih jamčila za kakovostno dobro glasbo s pravo potenco. Seattle ne bi naredil svojega, če ne bi bilo založbe Sub Pop, ki je pod svojim okriljem servirala lačnemu svetu odmerek dobre glasbe z Nirvaninim prvencem, nato s Soundgardni in še čim, nakar je prišlo do zloma sistema, zloma založništva, zatona majhnih in objestnih mogotcev, ki so si v imenu kapitala lastili intelektualno delo bendov, katerim pa se je sčasoma krepko skvaril kreativni kompas, občutek za estetiko in poante pa je stihijsko zamenjala želja po ugajanju normam. Tem temnim tokovom se je v predmilenijskem času izmuznil kreativni otrok teksaškega podzemlja, darkerski indie pop folk ambientalni bend Shearwater. Vsej kakovosti navkljub skrbi predvsem dejstvo, da je dejavnik izjemnosti manj pomemben, dejavnik mobilizacije pa bolj kot z dobro glasbo pogojen z medijsko prodornostjo in marketinškimi prijemi, ki imajo z glasbo samo bore malo skupnega.

Že par let varovanci legendarne seattlske založbe so se v Ljubljano tokrat namenili drugič. Štiri leta po promociji izvrstne plošče Animal Joy v Menzi pri koritu so se namenili svoj diapazon sentimentalnega patosa in prodorne karizme preverjati v spodnji dvorani Kina Šiška. Na prekleto soparen dan se je dogajanje v dvorani začelo lenobno za akustičnim eksperimentom eklektičnega zvočnega eksperimenta zakoncev Emily Cross in Dana Dusynskija. Sanjava in neoprijemljiva igra simfonije pretencioznega minimalizma, sanjavosti ter shematične zvočne mešanice precej enoličnih vokalov, prazne kitare in elektronskih dodatkov se zliva pod imenom Cross Record. Selitev iz urbanega Chicaga v teksaško zakotje z idiličnim imenom Dripping Springs je botrovala precej hipnotičnim podtonom plošče Wabi-Sabi, ki pa v dvorano zvabi s piva le redke prišleke, saj se je večina odločila moči hraniti za bolj kontrastno oster in jasen splet bobnov, kitar, elektronike in bolj izrazitega kakovostnega muziciranja.

Malce po deveti uri se je začela dvorana intenzivneje polniti. Mali oder so polnili bobni, klaviature, Voxovi ojačevalci in svetlobni stebri, pred očmi publike pa so sami člani teksaške indie avantgarde pripravljali zadnje malenkosti za koncertno liturgijo nove plošče Jet Plane And Oxbow, na kateri koketirajo z rockom, s progresivnimi podtoni osemdesetih, z glamurjem in intelektualno kritiko sveta, kot bi si narative sposojali pri Petru Gabrielu, Bowieju, obenem pa v hibridno mešanico vlivali debele odmerke sebi lastne senzibilnosti ter magije, ki resonira iz zvočnikov s sladkim glasom in ravno prav nabrušeno karizmo Jonathana Meiburga. Dimna zavesa na odru, zatemnitev, nato pa se aktivirajo svetlobni stebri in med ambientom Vojne zvezd se iz zvočnikov izlivajo uvodni zvoki klaviaturskih ambientalij komada Prime. Na desni strani odra se s klaviaturami spopade subtilna Emily Lee, za katero se postavi s svojo kitaro Lucas Oswald, za bobne sede Josh Halpern, na desni strani pa se namesto Jamieja Stewarta, frontmana zasedbe Xiu Xiu ter Meiburgovega sozarotnika pri projektu Blue Water White Death postavi odločna, ostra in ritmično popolna basistka Sadie Powers. Bend funkcionira od prvega takta dalje tako, kot bi si med poslušanjem studijske popolne kemije lahko le želeli, a prostor tokrat le krade malce tiste izjemne kemije, ki so jo obiskovalci užili v polni Menzi, me opomnijo tisti, ki so bend v živo preverili in doživeli že pred štirimi leti. Kljub temu koncertni podobi ne manjka veliko. Popolni zvok, ki se z basovsko linijo intenzivne ornamentike komada Filaments prelevi v bolj plesno neposredno igro ritma in melodike (mar ni slišati pod povrhnjico goste metrike ščepec Neila Younga in v Meiburgovi igri lirike odsev skladbe Keep On Rockin’?). Intanzivno razstiranje kopren nove plošče se v nasičeni atmosferi dvorane redči s potom, ki v debelih sragah polzi tako z obiskovalcev kot tudi z intenzivnostjo naracije prežetega Jonathana. Verjameš slehernemu verzu in nimaš občutka, da bi bilo v dobro stkani glasbi čutiti en sam gram balasta, odvečnosti.

Direktni stik s publiko je prav tako pristen. »Sedaj pa pesem, ki me spomni na tisti občutek, ko po večmesečni odsotnosti in poti po turnejskih odrih prideš domov in ugotoviš, da ti je dom tuj, da si postal drug človek, tvoj prostor pripadnosti pa je oddaljen – A Long Time Away.« Plesna skladba z verzi o odtujevanju, osamljenosti, pogrešanju polzi skozi pore gladko in prodorno. Kot bi ga spisali Fair To Midland, se v igri asociacij v male možgane splazi glas sugestije. Prastari folkerski vstavek izvrstne skladbe Rooks pade v celoto kot pomnik preteklosti in ne tako daljnega leta 2008. Kljub vsemu se je bend prelevil, odvrgel plašč Caveovske ali celo Radioheadovske folkerske temačnosti ter postal bolj neposreden, kritičen, oster. »To pesem posvečamo svoji domovini, ki je na eni strani tako lepa, na drugi pa s svojo prezenco sili v stanje slabosti in samoodpovedovanjaQuiet Americans je proti establišmentu, proti pesimizmu praznine, vakuumu idej, spevnost pa v maniri Petra Gabriela pritiska na prave vzvode. Verjetno najmočnejši adut nove plošče resonira v drobovju Kina Šiška brezkompromisno, a kaj, ko je med prisotnimi tokrat veliko takih, ki benda še niso slišali, mu niso dali priložnost dokazati svoje genialnosti.

Tokrat je v precej izpraznjeni dvorani močnejša gravitacija odra in ne gravitacija brezzračja. Shearwater si tako zaslužijo popolno priznanje, da so znali iz prostora iztisniti maksimalno ter nadvladati situacijo. Trpka sladkost skladbe You As You Were spomni na odpovedovanju življenju, zdrsu v samoizničenje, katerega na koncu nadvlada volja po preživetju in eksistenci. Spevna nadvlada optimizma in moči življenja se nadaljuje z aktualijami nove plošče. Na ulice brez imen ter U2, a v maniri Bowiejevih Heroes odpeti Wildlife In America vnese malce suspenza, nato pa se s klavirsko odločnostjo Emily vplete v večer kot osrednja kreatorka podlage za vrnitev na ploščo Palo Santo. Kot bi se v prostor prikradli R.E.M. v svoji zlati dobi, le da Shearwater svojo igro asociacij predstavijo na način, kateremu velja izreči vse pohvale. Tudi po ambientalnemu zdrsu v sedanjost s Pale Kings, pa eklektičnimi Backchannels, s sentimenti tipičnih osemdesetih na skladbi Radio Silence ali sklepnim dejanjem rednega dela s skladbo Stray Light At Cloud Hill. Jonathan si natakne vnovič rokavico z laserskimi lučkami. Dvorana se zatemni, zgoščene ambientalije pa srepo zreči frontman per excellence podpira z igro luči, floydovskimi pomagali, le da so Meiburgovi pomagači progresivni in eklektični na sebi lasten način. Post rockerski indie se sidra globoko v sinapse malih možganov in domala nemogoče bi bilo karkoli dodati. Navkljub manj prodorni moči decibelov so Sharewater intenzivni in servirajo Ljubljani odmerek srčne glasbe, kateri ne zmanjka niti ščepec energičnosti. Kljub temu dobi Ljubljana prav posebni dodatek. V času po Bowiejevi smrti se je bend tolažil in za velikanom žaloval na poseben način – s preigravanjem znanih in manj znanih komadov kameleona vseh kameleonov. African Night Flight je atipično darilo publiki, ki ga Shearwater popestrijo z Look Back In Anger.

»Waiting so long, I’ve been waiting so long …« odmeva v malih možganih, pred očmi pa se nam je tokrat, navkljub manjku publike, navkljub manj čarobnemu ambientu, navkljub vročinski izčrpanosti, izvezla popolna vinjeta glasbe pisane z veliko začetnico. Shearwater so bend, ki si definitivno zasluži dobre odre in več pozornosti, a kaj, ko bi to nedvomno izpralo precej tega pristnega občutka, ki ga danes sevajo. So bend z mogočno voljo in izjemnim talentom. Medtem, ko so številni sopotniki na indie vlaku kreative sestopili z vlaka in za sedaj prenehali verjeti v čudeže, se Shearwater s svojim nostalgičnim arsenalom postmodernistične eklektike še vedno borijo za svoj kos priznanja. Za pogum in drznost si zaslužijo stoječe ovacije, še bolj pa si zaslužijo priznanje za doslej prikazano delo, ki se bo, upajmo, dograjevalo z nadaljnjimi briljanti. Bend zveni popolno, epsko, preveliko za oder, na katerem so tokrat suvereno in grandiozno stali tokrat kot ponosni branilci vere v pravo kakovostno rock, alternativno, indie glasbo. Prav zato mi je iskreno žal, da so bili deležni le prgišča pozornosti. Morda ne gre za bend, ki je doslej polnil plakatne panoje po mestu in ne, tudi na malih ekranih ga niste užili toliko, kot bi ga morali, a vseeno gre za bend, ki ga bomo, upam, morda v prihodnosti še kdaj užili, pa čeprav v intimnem vzdušju in ne v duhu masivne korporativne igre zavajanja. Shearwater ostajajo zaenkrat zvesti imperativu kakovosti, lastne pronicljivosti in prav zato so ta hip bend, ki vam za vaše solde nedvomno nudi iskreno vse in še več.

Tekst: Sandi Sadar Šoba
Foto: Branka Resnik

Povezani članki:

Značke: