The Tiger Lillies: Zgodbe iz kabareja človeške ničevosti

The Tiger Lilies

The Tiger Lilies

14. 5. 2016
Ljubljana / Kino Šiška

Svet je oder in ljudje bizarne figure, ki se umeščajo v kozmični balet naključij, spletov smeha in solz, po Shakespearu, invaziji kakovostnega rocka ter dance glasbe pa se Britanija očitno vse bolj sladko, a z debelim odmerkom grenkega cinizma ali direktnega osvetljevanja šarma življenja s temnimi žarometi gotskega, temačnega kabareja. Težkokategorni asi tega žanra so nedvomno The Tiger Lillies, avantgardni nekonformisti in provokatorji, ki so zvok harmonike združili s trpkim realizmom, vinjetami s podobami ljudi z obrobja, freakov družbe, kurb, odvisnikov, grešnikov, pijancev, psihopatov in ostalih najraje spregledanih kreatur teatra človeštva z imenom Les Miserables. Pretresljivi temačni realizem, presunljivost in senzualni občutek za okusne prestope iz polja zmerne provokacije v polje poglobljenega poistovetenja z materijo so s svojim zloveščim ciklizmom vračanj in ponovitev v nikoli isti podobi očarali svet ter med drugim tudi slovensko glasbeno srenjo, tako je bil povratek na kraj sladkega zločina po štirih letih dober razlog, da se v majski koledar z rdečo podčrta sobotater si zagotovi karte za prisotnost v pododrju ljubljanske katedrale Kina Šiška.

Ne, nisem samooklicani poznavalec šansonov, ki do obisti poznajo in poosebljajo esenco dark kabareja, tudi ne fan, ki bi poznal vseh 27 albumov razvpitih Britancev od A do Ž, sem pa vedno naklonjen dobremu performansu s hrbtenico na pravem mestu in dobrim, zdravim ugrizom, ki prodre direktno do centra srca, očitno pa je bila podobnih misli tudi kar konkretna množica eminence, ki je dodobra napolnila drobovje Kina Šiška. Sedeči štart je razbremenil pritisk v nogah, obenem pa na poseben način razburkal ušesne vode ter napolnil možgane s sugestivnimi podobami zloveščih klovnov, ki ne hranijo sočne poetike za pozne urice, temveč režejo v srž večera s črno britvijo zloveščega zabavljaštva brez rezerv od prvega prihoda na oder ter intenziven različice skladbe Rollup dalje. Na desni strani za miniaturne bobne sede novo ritmično srce zasedbe, mladi in nadarjeni Jonas Golland, na levi strani odra poleg theremina s pokončnim elektrificiranim kontrabasom postavljeni Adrian Stout s predirnim pogledom prečesava in ogreva nič hudega slutečo ljubljansko publiko, osrednji center, žarišče dogodja pa z miniaturno harmoniko zasede zlovešči poet, znan pod nadimkom Criminal Castrato, sugestivni klovn z morilskim občutkom za kalibriranje morbide, perverzije in življenjske sočnosti, gospod Martyn Jacques. Mož, ki je rano otroštvo preživel v stanovanju nad bordelom v londonskem Sohu, se je navzel podob prodajalk ljubezni, v svoje tekste mojstrsko vpletel podobe ljudi, ki s svojo potencirano temačnostjo, nevarno obscenostjo, deviantnostjo in naturalistično skrajnim realizmom priplešejo pred oči kot regiment osebkov iz Zolajeve Beznice, povzemajo pa srž človeškega bistva tega izgubljenega časa. Kar naša domorodna Patty Diphusa prinaša v dometu Boštjana Gombača, so Tiger Lillies v skoraj treh decenijah dela pripeljali do popolnosti.

Strašljivo lepi falzet pričara podobe zakotnih ulic s pridihom viktorijanske dobe, poleg fin de scieclovske temačnosti pa se v kontekst tako naravno vplete občutje pariškega klubskega podzemlja, v katerem je kraljevala velika dama majhnega in krhkega telesa, nesrečnega življenja, a neskončne karizme ter prodornega glasu, velika Edith Piaf. S poudarkom na novi odrski predstavi, mjuziklu Songs From The Gutter – The Life Of Edith Piaf, dajo Tiger Lillies prav slednji poseben poklon ter posebno mesto. Ko se z veščim izmenjevanjem inštrumentov v Martynovih rokah znajde doma narejeni ukulele, nato pa sede še za klavir, se splete gosta koprena kakovostnega kabareja z dramo, suspenzom, bogato liriko in intenzivnostjo glasbenega občutja, pa čeprav le na dveh ali treh akordih. Muzikalični minimalizem je efektiven in da, less is more! Surovi in neusmiljeni črni humor s posluhom za obešenjaštvo, obsceno in brez milosti obračuna s sodobnim časom, družbo, daje poklon tistemu majhnemu, uničenemu človeku, ki dobi svoj spomenik v skoraj štiridesetih studijskih delih, ne da bi nasedal modernim normativom, klišejem ali pogrošnemu podrejanju tržnim imperativom. In to resonira globoko, pa čeprav iz zvočnikov zadoni prav posebna, s šansonom sicer prežeta, a v srce globoko segajoča predelava legendarne La Vie En Rose ali Non, je ne regrette rien (sicer v angleški različici in z več dvoumnega, ciničnega in trpkega priokusa kakovostnega avantgardnega odrskega kabareja, burleske s primesmi pouličnega teatra in vaudevilla). The Tiger Lillies delujejo po principu minimalij, a na vso moč. Dobra odrska kemija šprica iz sleherne pore dobro uigranega trojčka tudi takrat, ko se publiki servira tišino, zgolj pomenljive poglede ali sočne dovtipe.

The Tiger Lillies so pripovedovalci, ki izza priprtih oči spletejo podobe sveta brez olepšav in šminke. Verizem per excellence je bridek kot britev Sweenyja Todda. Les Amants d’un Jour nas prepričljivo pretihotapi izza kulis cenene beznice in nam da vpogled v misli in življenja zgaranih zapitkov, prodajalk ljubezni, ki za groš prodajajo iluzijo bližine in strasti urbanim odtujencem. Gutter pričara karnevalsko veselo občutje, medtem ko se siromaki v boju za obstanek na robu krute eksistence razblinjajo in izgorevajo v nič. Žalostinka s pretresljivim krešendom Autumn Leaves ugrizne v srce in usuje pest soli na odprte srčne rane. Another Glass Of Wine zapije še zadnje atome treznosti, intenzivno sosledje doživetij pa pušča v spominu zgolj samo fragmente sicer lepega, a nikakor sladkobnega soničnega maratona. The Tiger Lillies servirajo evergreene, kot so Banging In the Nails (Jezusa pribijejo z žeblji na križ z lepim sladkim diaboličnim zabavljaštvom, zaradi katerega so prav zlahka uradni bend v Peklu; in da, bobnarji so prav zlahka zabavni člen na odru, kar z razpolovitvijo jabolka s činelo lepo prikaže impozantni pantomimik Jonas razbije skoraj neizogibno odrsko statiko), ki ga s pojočo žago tako prekleto lepo podkrepi bluesovska burleska skladbe Living Hell. The Tiger Lillies so v intenzivnem provokativnem, a vseeno omikanem dialogu s publiko voljni uslišati glasu ljudstva, tako Ljubljana sliši še Snip Snip, eden boljših trenutkov koncerta pa je tudi krasna pripoved o obešenjakovem pričakovanju velikega konca na vešalih s skladbo Johnnyja Casha 25 Minutes To Go.

Dvourna seansa kakovostnega kabareja v dveh delih+, odrske groteske s subtilno gejevskimi podtoni, a predvsem superiorne avantgardne in krvavemu podkožju človeštva naklonjene lirike je zgodba o šoku, o tremendumu, o fascinansu, zaradi katerega je šanson dandanes prav zlahka vse prej kot preživeta forma, teater pa nujna sestavina kakovostnega vživljanja v bit človeka 21. stoletja, pa čeprav uzrtega prek zamegljenih, morda malce popačenih zrcal, ki si jih pravi umetniki drznejo provokativno nastaviti v vpogled množicam, ki si laskajo, da so vsega vajene. The Tiger Lillies niso bend za vsak dan in niso bend, ki bi pritegnil prav vsakogar. Lahko jim očitate bizarnost, na trenutke morda celo pogrošno klovnstvo in bizarnost, ne morete pa jim odrekati statusa kakovosti. So bend, ki se je v 27-ih letih kalil, prelival srčno kri, spisal verze trpke presunljive življenjskosti z gosto srčno krvjo ter potom, svoj status ikon pa skoval s trdim in neizprosnim odrskim delom, ki prepriča in dvigne na noge tudi velikokrat snobovsko, zadržano ljubljansko publiko. Nagrajeni s stoječo ovacijo so mojstri brechtovske manipulacije dokazali, da je šansonjerstvo še kako dobrodošlo na tej strani Alp, za dober koncert pa ni potrebno vse staviti na mogočno osvetljavo, cenene parole in decibele preproduciranega zvoka. Včasih so prodornejši le trije akordi, ki z mastno liriko zlezejo pod kožo in prebujajo željo po, upajmo, skorajšnji reprizi izvrstnosti vnovič na odrih naše majhne, a na trenutke z dobro glasbo blagoslovljene domovine.

Tekst: Sandi Sadar Šoba
Foto: Polona Eržen / Kino Šiška

Povezani članki: