Haiku Garden – Waver

Haiku-garden-waver5.1mali(KAPA Records, 2016)

Kaj je v lahko v popu tako subverzivnega, da pripelje v stanje zamaknjenosti tudi zagovornike trših zvokov? Predvsem zvok bobnov, kitar in pridih ravno prav razglašenih kitar, s katerimi se lahko z milozvočji slavi tudi garažo. V zlati dobi alternativnega valovenja so Lo-Fi indie pop zvoki definirali pozna osemdeseta ter zgodnja devetdeseta, nakar se  je v iskanju ničesar novega zvok kitarskega sanjavega otoškega alter-popa, shoegazea, vnovič premaknil v sfere subverzive, a nikoli povsem izginil iz diapazona glasbenega dogodja. Del te novejše soldateske so tudi Ljubljančani Haiku Garden, ki so po dobrem letu obstoja povili svoj kratkometražni prvenec z naslovom Waver in, da, gre za posebno glasbeno razodetje, ki privija živčne končiče na ravno pravih mestih.

Kvartet, ki se označuje s postulati shoegazea in indie rocka, stavi vse na ravno prav začinjene rife, mikrokozmos ravno prav melanholičnega vzdušja pa v Pixies univerzum umešča The Smiths vokale za zastorjem ravno prav začinjenega in naefektiranega zvoka, ki se neposrednosti odpoveduje ter raje pade v polje manj definirane odsotnosti fizične ostrine. Presenetljivo, a motečih faktorjev ter mašil na plošči domala ni, razen če med slednje štejete minuto in pol dolgi sanjavi kitarski uvod s skladbo Arrival, na katero se tako sublimno in lepo lepi vse ostalo. Bolj poskočni Until Then pokaže pravi post-punkerski drunge psihedelični pop domet zasedbe. Kitarski zvoki z jasno izpostavljenostjo kontrirajo maskirani odsotnosti, v ozadje pomaknjenim liričnim mehkim morrisseyskim vokalnim linijam Luke Flegarja. Čisti kitarski liniji pritegne druga, bolj distorzirana kitara Klemna Tehovnika, precej preprosti Lo-Fi pop produkciji pa na način, ki ste se ga nalezli morda pri Pixiesih pritegnejo bas Matevža Bitenca in ravno prav zamolkli bobni Anžeta Kneza.

Melos dobro speljanega emotivnega alternativnega popa se še potencira s komadom Mercury. Neopsihedelični pozitivizem sladko trpkih kontur ne prepušča ničesar naključjem. Prekleto dobro tkana struktura melodike, ki se vtira v podkožje ter morda malce premalo slišan in čuten poetični liricizem osebnoizpovedne alienacije, ravno prav izpostavljenega svetobolja. Podobnost z očitanimi My Bloody Valentine ter The Violators zgolj naključna? Po mojem so fantje le predolgo marinirali svoje ideje v kopici glasbe, ki je izvabljala najboljše iz njihovih garažno razkritih glasbenih predispozicij. Bleached z bolj ostrim, malce bolj robatim poigravanjem z zvokom eksplozivnejših in prej omenjenih melanholikov Pixies (ne morem se znebiti v slehernem delčku plošče skritega prizvoka plošče Doolitle, seveda pa dopuščam možnost tudi temu, da gre samo za trenutek nepripravljenosti in samodejnega vklopa napačnih senzorjev ter asociativnih sinaps). Sklepno, peto dejanje kratkega izliva kreative predstavlja bolj sonično potentna skladba Rosetta. Filter asociacij se polni, melodični zvočni zid ravno prav nasičenega zvoka pa ne pušča praznin v ušesih, zaradi katerih bi lahko temu shoegaze pop izdelku očitali škrbavost, manjko organskega ali premalo odločnosti.

Waver je kakovostni izdelek, ki na korekten način vabi k temu, da bomo bendu nedvomno namensko še sledili ter ga ohranjali v vidnem polju, saj, kar je dobro, ne velja odmisliti in pozabiti. Pridih senc preteklosti se izceja pri sinhronem plesu četverca na všečen način. Haiku Garden so bend, ki daje slutiti tisto nekaj več, organsko povezanost in kreativni naboj, ki ga domorodna alternativa potrebuje. Glasbenega znanja in žanrske uravnoteženosti jim ne manjka, prav tako se znajo dobro ujeti tudi v studiu. Produkcijsko gledano je EP Waver plošček, ki bi ga lahko pripisoval bendu z daljšim delovnim stažem, vsekakor pa tudi še ne vem kako sposobni producent ne bi mogel iz konzol iztisniti nič konkretnega, če to ne bi v svojih prstih in medsebojni kemiji nosili mladci, o katerih, upam, bomo še slišali. Upam, da ne gre zgolj za enodejanko, kratki izliv potencialne briljance, za dobro podmazani sonični medmet lepo nanizanih asociacij, temveč za nekaj več. Upam, da s tem prvim korakom Haiku Garden napovedujejo vojno povprečnosti ter bo nadaljnje delo le še boljše, bolj kompaktno in enako, če ne bolj iskreno ter nezlagano. Ob doslej slišanem lahko rečem le: “Bravo fantje! Ste na pravi poti!

Sandi Sadar Šoba

Povezani članki:

Značke: