LizZard in Meduzalem ali moč magičnega števila tri

LizZard

LizZard

21. 4. 2016
Ljubljana / Channel Zero

Dobre stvari so vredne repriz in glasne obnovitve, po popolni dominaciji pred nastopom bolj uveljavljenih in opevanih zvezdnikov Soen pa so mi francoski eksperimentalci z občutkom za toolovsko ritmično matematiko, bend LizZard, tako močno prirasli k srcu, da je bil obisk koncerta njihove samostojne turneje v podporo predlani izdane plošče Majestic ne samo ena izmed obveznosti, temveč naravna nuja. Na dan, ko je svet zapustil velikan svetovne glasbe, virtuoz Prince, se je karavana iz Limogesa ustavila v prostoru, zraven katerega so grmeli zvoki Borknagarjev in Kampfarjev, tako je bilo res dobro vprašanje, ali bo nastop v ljubljanskem klubu Channel Zero bolj javna vaja za par zanesenjakov ali pa se bo zgodilo kaj bolj presenetljivega, kar bi kakovostnemu power triu, ki že od leta 2006 pridno nabira odrske izkušnje ter širi katehezo dobre glasbe med vse številčnejše oboževalce, iskreno privoščil. Mastna sopara četrtkovega večera je na Metelkovi le privabila četo ljubiteljev moderne progresive, po odprtju vrat pa se je notranjost CH0 le začela polniti z upanjem, da bo do koncertnega dogodja meseca aprila le prišlo.

Kot dobri kakovostni igri s čuti pristoji, je bila potrebna tudi intenzivna predigra. Tokrat je odrski prostor pripadel primorskemu trojcu MeduzaleM. Finalisti lanskega Klubskega maratona so bend, ki po desetih letih obstoja in številnih transformacijah zvoka ter števila transformira sporočilo prapočela  benda. Res neznanka mojim ušesom, a primorska enolončnica številnih vplivov je več kot pasala. Blaž Kocina za bobni, Rok Soczka Mandac za mikrofonom ter s kitaro in Matjaž Karlovčec za basom niso tipični slovenski alternativci in lovci za standardi. Bližje jazz coreu in eksperimentalnemu noise post rocku kot ukalupljenemu nizanju kitic ter refrenov so nosilci bolj avantgardnih podtonov. Z efekti nasičena kitara, mastni bas in organski, kot z mišicami tempirani metronom servirajo po natripanemu Jintu substrat svojih dosedanjih del. Dead Soul Poetry je bil nadgrajen z albumom The Art Of Suspended Judgement. Metrika običajnega je ubita v kali, unikatna igra s formo in manj razumljivimi vokali pa se že z uvodnimi ploski skladbe Grindermann zasidra globoko v slušne vode kot neposredni, nesramni, nepolirani alter. Sočne kitare zvenijo kot psihedelična igra devetdesetih, bas se z dubovskimi ritmi vnaša naravno, nepredvidljivo, predvsem pa velja pohvaliti organske in lepo izvedene ritmične vstavke mogočnega bobnanja. Kompaktni udar sonično nasičenega poigravanja z nesramno dobrim avantgardnim rockom v marsičem spomni na bolj surovo različico At The Drive In ali naspidiranih Mars Volta, punkedelični mindfu(n)k pa se s plesnim pritrkavanjem atonalne lepote PopVampa kot nesramna samba vtira v večer kot brutalna interpretacija izročila 2227. Jazz core na Mr. Bungle tripu se z maratonskim izlivom kreative, s skladbo Grmada src nepredvidljivo obrne v smer psihotičnega ritmiziranja brez zapletanja v djentovsko zastajanje. MeduzaleM so agilni, prevetreni, napolnjeni s kinetično igro istrskega prepiha. Ni fejkanja in rezerv. Spastick Fuck je nalezljiv kot infekcija z virusom, ki udomačuje shizofrenost leve in desne možganske poloble. Vse je naravno in normalno, a v celotni zvočni pretiranosti je žal le premalo slišanih vokalnih niti, sporočila. Glasba funkcionira izvrstno ter več kot le všečno. Psihedelični Tea From Mars je melodični balzam na ušesa za vse, ki so potrebovali malce sprostitve, zmanjšanih obratov. Kolaž dubovskih ritmov, gromovniškega alterja, psihedeličnih fraktalov kitar ter meditativne epske širine, ki se odreka formi časa ter v imenu polnega izraza podaljšuje glasbeno pripoved senzualno čez mejo sedmih minut, veliki atonalni finale, kot bi doomovsko nastrojeni Black Sabbath posegli po Pink Floydih in namesto mavričnega tripa za konec pustili hud odmerek psihoze, pa se za piko na i pusti skladbi Post Cock 2. Temačni, zlovešči suspenz ritmičnega jazziranja, minimalnih kitarskih form in kontemplativnega basa se v četrturnem maratonu senzualnega zgoščevanja razvije v temačni rockovski udar zvokov, primernih za žalostinko velikemu Princeu, pogrebni marš pa se na koncu fenomenalno sklene v gravitacijskem krču, s katerim se istrski trojec približa točki slovesa ter brutalno zarohni prek robov črne luknje globoko v center mojega hudo nadraženega srca, ki od sedaj ljubi grmečo sintezo medu in hrupnih meduz. Jebeš mainstream elito in enožanrska dolgočasja! Ti mladci iz Ankarana so obet nečesa boljšega. MeduzaleM so protistrup za muzikalični dolgčas z radijskih valov, mater!

V hitrem tempu se oder pripravi za prihod glavnih zvezd večera, benda, ki je bil pravi razlog za tokratnji obisk CH0. Bolj poznani in bolj ušesom prijazni pa so bili povratniki LizZard. Bend, ki ga tvorijo izvrstna Katy Elwell za bobni, William Knox na basu ter vsestransko nadarjeni melodik Mathieu Ricou na kitari in mikrofonu, so bili eno slajših odkritij lanskega leta! Mešanica meynardizmov v formi Tool matematike in A Perfect Circle igrivosti si dovoli iti vedno korak dalje, v progresivno podstat pa vabi elementale tako spevnega sveta gospoda Wilsona (pa je res slišati v celoti tudi nekaj Porcupine Treejev, Rushov in celo cantrellovske senzualnosti!) je receptura, ki me je lani pretresla do obisti ter v male možgane ter srce globoko vžgala ime Lizzard. Lep, prijeten izlet v miselni svet vsemogočnosti ritma, unikatne metrike avantgardnega sodobnega rocka in sonične potentnosti se začne z djentovskim drobljenem ritma. Aion! Seksi komad s plošče Majestic postavi nivo kakovosti. Zvočno uravnoteženi splet sočne in prav distonzirane kitare, mastnega basa ter prekleto udranih bobnov, ki ječijo pod udarci izjemne Katy, predvsem pa ta sladki, jasni, a tako mogočni glas iz Mathieujevega grla ne stavi na decibele, temveč na kakovost. Udarni valovi popolne sonične katarze ne odsevajo niti malo oklevanja, rezerv, utrujenosti ali naveličanosti nad dobro utečenim materialom, ki se tako naravno nadgrajuje s skladbo Bound. Adut, s katerim utišajo Lizzard vse tiste skeptike, ki dajejo popolno prednost zgolj gospodu Keenanu in kompaniji, je v tem, da si Lizzard ne umišljajo, da so izumili toplo vodo, a svoje delo v skromnosti in izjemni zavezi žmohtnemu muziciranju tako lepo izpolnjujejo, da je gostejše podleganje publike v Ch0 res tisto, kar naredi dober koncert še bolj izjemen. Naravno nadaljevanje orkestracije okusno kalibriranih kitarskih efektov ter sanjave metrike se nadaljuje s surovejšim djentiranjem skladbe The Roots Within (Majestic). Prežet z občutjem lateralnega, globoko resonantnega, se lahko vsak ljubitelj dobre glasbe zamaknjeno nasmehne ter čuti srečo zaradi maziljenja s pravo glasbo. Abyss z mini albuma Venus zveni vsemu času navkljub tako prekleto uročljivo. Senzualne kitare, francoska lirika in tako minimalistično lepo poigravanje s formo zaziblje v stanje toolovske tresavice, ko moraš enostavno zapreti oči in odmisliti fizičnost. Umetelni niz se nadaljuje z izletom na album Out Of Reach. Basovsko brneča matematična odštevanka skladbe Skyline se povezuje z Loose Ends. Grmeči bobni in nato distorziranje na potenco, a brez pretiravanja in nepotrebne navlake, nato pa je čas za lepo poigravanje z loopi na skladbi Vigilent. Kitara se ujame v zvočno zanko tako naravno in neizumetničeno, power trio pa na eleganten način postane orkestrsko polnejši za dimenzijo, ki jo kitara, bas in bobni sami po sebi ne bi mogli servirati brez nasnemavanja. Seksi nadaljevanje z meni najvšečnejšim soničnim bumom skladbe The Orbiter pa odtrga glavo ter jo zaluča v progresivno potovanje toolovskega planeta trenutne osame, po katerem se zlovešči Twisted Machine vali kot ešalon za obračunavanje s povprečnostjo, bedo in svetoboljem. Da vemo, od kod prihajamo in kam gremo, nam Mathieu izjemoma servira Reminder, ki ga bend običajno ne vpleta v set, prav okusno ponesrečeni finale s skladbo Tear Down The Sky (Mathieu se strga struna na telecasterju, zakar je primoran v roke vzeti svoj Les Paul) pa francoski praporščaki avantgardno zvenečega proga sklenejo z rahlo nagrungano skladbo Falling In Zero.

Lep finale daje vedeti, da so dali Francozi od sebe več kot 100 procentno. Okusni splet kakovostnega muziciranja, minimalne odrske poze ter res pristnega komuniciranja s publiko, ki jo LizZard iskreno spoštujejo, daje vedeti, da se bo zgodba leta v stratosfero popolnosti še nadaljevala. Po trdem turnejskem ciklu se bo aliansa treh namreč spet spravila k pisanju novih materialov in kot je bilo obljubljeno, se skorajšnji povratek na mesto soničnega zaljubljanja v usodne ritme ter melodične teksture obeta z domala popolno gotovostjo. Prav tako bi rad izpostavil izjemnost benda, ki pa se bo še metamorfozno izpopolnil do stopnje, da bo Slovenija zgolj začetni podij za dvig na višji plato. Meduzalem so bend, ki obeta še veliko več od zavojevanja slovenskega klubovja, tako da tako da fantom res iskreno želim veliko kreativnosti, elana ter moči za nadaljnje odrekanje klišejem v imenu dobre glasbe, pisane z veliko začetnico. Moč, stabilnost in glasba s poanto je tako tudi tokrat izhajala iz minimalizma števila tri – tako v domorodnem kot uvoženem primeru. Nekaj je na magičnosti tega števila, pa čeprav se razodeva na dan, ko se poslavljamo od imen, ki so klesala zgodbo glasbe z bolj resonantnim in medijsko odmevnejšim sprejemom. Velikokrat se genialnost in lepoto najde na mestih, kjer ste to najmanj pričakovali, zato je vredno včasih prešpricati velika imena v sosednjih sobanah ter obiskati tudi kakšen manjši, a bolj pristen koncert.

Tekst: Sandi Sadar Šoba
Foto: Branka Resnik

Povezani članki:

Značke: ,