Lačni Franz – Ladja norcev

ladja norcev(Sedvex, 2016)

Nisem imun na izlive nostalgije, čeprav menim, da je nekaj perverznega v priokusu tega, da se stare, ponošene floskule, ki so iz subverzive postale mainstream, kljub svoji osnovni ostrini in kritičnosti do sistema kar sprejemljiva glasbena podlaga za v avtomobile in zelo primerna za ušesa povprečnega Slovenceljna, pa naj bo proletarc ali japi. Pri definiranju slovenskega rocka se ne morete galantno izogniti pomenu, zvenu in karizmi gospoda s počasnim tempom govora, gospoda Zorana Predina, ki so ga v osemdesetih ter v devetdesetih proslavili njegovi cinični, posebni stihi ter predvsem zvočna kulisa benda Lačni Franz. Ko se je pred decenijo in pol dokončno sklenila zgodba benda in so po odhodu stare zasedbe ter razhodu z ustanovnim članom Otom Rimelejem vsi bolje poučeni strinjali, da je Franz klinično mrtev ter da reanimacija nima smisla, smo nekateri sumili, da tako gladko in kar naenkrat ne bomo moglo pozabiti na bend, ki je nekoč s svojim kabarejskim indiejem provociral in izpovedoval svoj stav do sistemskih neumnosti ter sveta.

Vse se verjetno vrti tudi okoli financ, pa ne da je to nujno slabo, seveda pa se lahko obujanje starih spominov zgodi tudi zaradi hormonskega neravnovesja, druge ali tretje pubertete, še bolj pa zavoljo klica po tistih občutkih, ko kot veliko mlajši človek storiš nekaj in ima vse smisel, težo ter pušča prav posebno, trajno sled. Zoran Predin je v tem času po principu soborcev kot so Kreslin pa Lovšin zagnal svojo solistično kariero, v kateri pa je v nizu šlagerskih šarmiranj in stilskih zablod manjkala iskrica tiste dobro znane duše, ki ločuje milenijske izdelke od opusa dobro uležanega benda z jajci. Lačni Franz po letu 2015 je pomlajena zasedba, v kateri je stari praočak samo Zoran Predin, ostalo pa so mladci, ki so si zastavili kar težko nalogo polniti čevlje veteranske zasedbe.

Da sem direkten in da ne tajim predolgo dejstva: Ladja norcev je izdelek, ki imenu Lačni Franz ne dela krivice, saj po prvem konkretnem spustu ter preverjanju teže spisanega ugotovite nemudoma, da spoštuje nov bend vse stilske zapovedi starega benda. Mladostni faktor, transfuzija nove krvi v telo starega kadavra je bila očitno uspešna in Lačni Franz zveni, če namensko odmislimo preteklost in zgodbe o tem, kaj je bilo in kdo je kaj spisal, dobro kot je zvenel pred svojim razpadom. Tu so dobro uigrane, rahlo starikave kitare, ki jim tokrat streže Tine Čas, organski občutek živosti pa sloni še na klaviaturah Boštjana Artička, bobnih Luke Čadeža, basa Aneja Kočevarja. Pika na i je žametni glas navihanega stihoklepa s smislom za absurd, gospoda Predina. Deseterec pesmi, ki so se kalile od lani, je pravzaprav skupek starega, novega, prenovljenega, sposojenega, predrugačenega, vse pa je balzam za dušo težkokategornih nostalgikov.

Želeli ste, dobili ste! Uvodni vstop v svet novih zgodb je vkrcanje na palubo Ladje norcev z istoimensko naslovno skladbo. Precej previdno tkanje dobro znanih občutij ima poseben priokus po tem, da Lačni Franz posnema samega sebe, se loteva posla tako, da so dana v ponovno reciklažo stara kopita. Pričakoval biveč stihijske jeze do politike, sistemskih zablod, kar je sicer nekako le pridano uvodni skladbi, a je več politične korektnosti kot bi jo Franz nekdaj izpovedoval. Cmokfehtar se s trobojnostjo bratstva in enotnosti, svobode in socialne pravičnosti, z modro, belo in rdečo oklepa spomina na to, kar je nekoč bilo, pa smo v tem gnilem času kapitalistične razosebljenosti pozabili. Zastrupljeni pogledi pa si za ideal vzamejo kar francosko revolucijo. Je napočil čas, da se po podestu skotalijo glave krivcev? Imamo jajca za kaj takega? Pred dejanji je očitno čas za še malo intenzivne predigre. Na svoji strani je dobro znani sentiš iz starih časov. Ali je sanjava, modernizirana, bolj zvočno prečiščena podoba kvalitetnejša ali ne, je stvar osebne presoje. Vsekakor so produkcijski prijemi nove dobe bolj dirigirani in dobro uigrani, dobro naučeni, a prva izkušnja je le prva izkušnja. »Ostani tam, kjer si, na svoji strani nagajivega nasmeha,« je donelo davnega leta 1986, a tri decenije staranja so patino standarda plošče Na svoji strani le utrdile ter vžgale v podzavest. Vse ostalo so ponovitve, reprize, poskusi preseganja so torej nepotrebni in odvečni. Ali pač?

Naj zadnji ugasne luč je pesem razočaranja nad svetom, kjer tisti z bolj daljnoročnim zgodovinskim spominom ne more požreti zlahka nesmislov, zablod in zavajanj, ki jih požiramo sleherni dan prek medijev, ki jih z vsakim dihom ponotranjamo, svet gre pa kakovostno kozlu v rit. Ko bo odšel še zadnji, naj ugasne luč, da ne bomo videli ostankov vseh nakopičenih razbitih sanj, idealov, pričakovanj, hrepenenj. Lačni Franz naredijo iz tega zabaven koncertni komad, katerega se boste hitro navzeli ter pritegnili refrenu. Če že leta 1981 bog z Ikebane ni imel telefona, se tudi dandanes ne da stopiti enostavno v stik z njim, je danes Naš novi bog na istem. Ostrejša dikcija in ravnovesje inštrumentov izpoveduje stare ostre krike po odrešitvi. Bog nima telefona, zato nas ne zbudi, potrebujemo več kot le pištole iz mamine borše, da lahko prevrednotimo nove sive ideale. Ostri intermezzo se nadaljuje v šlagersko skladbico Filma je konec. Sarkastična baladica o slovesu starih idealov ter slovesu od starega sveta, ko gremo dosledno vsi po gobe vtira v celoto nekaj trpkega, grenkega, zadimljeno počasnega. Naslednji singelski adut, skladba Jebiveter junior, je štiklc za radijske valove o vseh levinjah, ki se levijo v kače. Malce zabavnega poigravanja o tem, da je biti jebiveter dandanes več kot le stav, poza. Morda gre za refleks preživetja, kjer se lažje preživi tempo sistemskega drobljenja in se pač ni vredno spraševati o globljih smislih in poslanstvih? Površinskost kot recept za ohranitev zdrave pameti, brezosebni floder kot izogib boju do zadnjega diha. Predin je še vedno bolj sentimentalist, zato Iste sanje sanjava lahko dojemate kot nostalgični rock komad za vse zaljubljene, obenem pa je to tudi hvalnica nostalgiji, tako kot je hvalnica veličini preteklosti vsak takt plošče. Legendarni praslovan se hrani na oguljeni veličini Franzovega največjega hita, a ga prepisuje na bolj igrivi, malce jazzovsko nabriti funky način. Prenovljeni libido skladbe je igriv, manj galanten, od izvirnika si izposoja dosledno samo refren, v usta pa polaga na način Mi2 brezkompromisno spleteno sarkastično iskanje prapočela, po katerem smo zajebali vse, kar se je zajebati dalo, če si dosledno izposodimo kar Predinove besede iz skladbe, ki bo nedvomno še vedno glavni adut koncertnih zavojevanj Lačnega Franza. Finalni hod plošče je v elektronskih ritmih »avtobalade« Aleluja dan temu, da se iz pepela starega lahko poraja nekaj novega, prerojenega.

Ne tako različen od svojega prapočela – to je tisto, kar Lačni Franz po Lačnem Franzu predstavlja leta 2016. Si sme telo, v katerem je ostalo od izvirnika le staro srce, od katerega je ostal v grlu le par dobro znanih in tako pogrešanih glasilk, sploh nositi ime nekdaj povsem drugačnega benda? Stvar presoje, je pa res, da bo Lačni Franz s svojim imenom na plakatu pod odrske deske zlahka zvabil tako tiste, ki so si v fazi odtegovanja zvokov preteklosti zaželeli spet malce »divjosti« in »nevarnosti«, kot tudi tiste, ki vsej varnosti mainstream rocka radi preverijo, ali je na odru poleg poze za par fičnikov res toliko kemije in iskrenosti, ki jo je nekoč na začetku svoje odrski kolos z istim imenom posedoval ter se tako upravičeno z zlatimi črkami vpisoval v almanah slovenskega rocka kot bend z jajci in potenco. Vse bo pokazal čas, s tem, da je Ladja norcev v svoji previdnosti, korektnosti in drži lahko prav dober razlog za nadaljevanje, v katerem bo, upam, več samoniklosti in lastnih kolektivnih jajc, da ne bo Lačni Franz le Zoran Predin ter kopica mladcev, katerih imena ste prav zlahka pozabili že ob omembi, da ne bo Lačni Franz le cover bend, ki preigrava lastne standarde.

Sandi Sadar Šoba

Povezani članki: