Cosmo Daivat – I Am Co.Da

co.da(samozaložba, 2016)

Pet let od prvega spoznavanja z ljubljansko interpretacijo sodobne alternative in bend Co.Da, sedaj s polnim imenom Cosmo Daivat je po dveh EP predigrah povil svoj prvenec z naslovom I Am Co.Da. V tem času se je bend kataliziral, poiskal svoj izraz, notranji glas, s katerim bi se veljalo predstaviti slovenski in svetovni glasbeni srenji, spisal štirinajst avtorskih skladb ter se odločil oklevajoče nihanje med stanje alternativne subverzivnosti ter mainstreamovske všečnosti dokončno prekiniti z dejanjem, ki bo definiralo nadaljnje dogajanja. Priznajmo si, da je malo slovenskih garažnih sanjačev, ki ostajajo zvesti nespolirani nerazumljivosti in ne bi radi nikoli slišali svojih briljantov na radijskih postajah, ki prek svojih sit spustijo res le poredko izdelke z več decibeli ter kritično ostrino. I Am Co.Da je izdelek, ki poskuša prevesiti vse sebi v prid.

Po tem, ko so se v Sloveniji zgodili The Tide (ter manj opevani antipod brez predpone), Siddharta, Mit in še kaj, je polje, paravan uhojene alternativnosti dobro znan in zamejen. Že po prvem posluhu celote je videti, da so Cosmo Daivat s prefinjeno previdnostjo bend, ki se tega dobro zaveda. Prvenec je v bistvu skupek prvega EP-ja Dawn Of The Black ter nadaljevanja Force That Threads The Water, premešanka obeh pa priliva tudi sveže krvi v celoto. Začenši s skladbo The Raw Beast (Metamorphosis). Zanimiva kombinacija mehkih, spevnih soenovskih vokalov ter balkansko, dugmaško nabrušenega kitarskega stakata dobro sproduciranih in poliranih kitar Edina Biščiča ter Mateja Krča tke na korektni ritmično podlagi bobnov Aleša Hrastnika ter basa Uroša podlago za precej neškodljive, nenevarne osrednjetočne niti zgodbe o Cosmo Daivatu. Prečiščeni splet se nadaljuje s skladbo Sovereigns, ki je na EP-ju zvenela, če pomnim prav, bolj surovo, polno in resonantno. Notranji boj, tesnobnost, konflikti so preveč artikulirani, da bi protagonistični lepoti zmogel nemudoma podleči. Nekaj moti. Malce več teme prinese Men Of Sun. Nova skladba se spominja temačnejše podstati začetnih korakov benda, a prek filtrov komercialno nastavljenih sit se na koncu izliva sicer kompaktna godba, ki pa je oropana topline organskega, v svojem čiščenju nečistoč pa je zmanjkal tisti element patine, zaradi katere so na enem bregu branilci Seattla, na drugi pa jezdeci drugega, precej bolj zlizanega post-grunge vala. Cosmo Daivat je obenem dovzeten tudi do vplivov SOAD, a ti se dandanes ne dajo tržiti, zato je tu spet odmerek pomirjeval, ki brzdajo steklo, nevarno zver v prsih. Medmet, balast Preluda se pričakovano nadaljuje v skladbo Stone z drugega, predlani izdanega EP-ja. Siddhartovsko nabita produkcija ne prikrije malce suhoparne izgovorjave, s katero Damjan Šašanski ne more skriti geografskega porekla svojih glasilk. Ljubezenska zgodba o prelomih, odhodih, slovesih se melodično lepo stopnjuje, ne zgodi pa se preboj tistega organskega krika, ki bi ga izkričali iz grla. Force That Threads The Water se nadalje dodaja kot dobro uigrani ostri briljant, ki bi mu sam sicer dodal več umazanih vokalov, v dobro naoljeni ustroj pa vsul prgišče manj brušenih ostružkov. Stvar okusa, kakopak.

Gabriel se z arensko močjo kitar in bobnov predaja ritmu divinacije, razsvetljenja, razprtih registrov spet malce preveč na rezervah slonečega Gabriela. Manjka šus, jeza, švic in občutje nevarnega. Kot bi se bend šparal za nekaj presenetljivo šokantnega v nadaljevanju. Čemu rezerve? These Cold Roses korektno nadgrajuje večglasno mehkobo albuma s sanjavostjo sentimentov na pomirjevalih. Distorzije kitar so galantne, lepo umeščene, zvok lepo uravnovešen, a v celoti nekaj manjka. Strast, element presenečenja? Tudi Prologue in nato Vulgar Fashion Of Violence z izvrstnega prvenca s svojo lepo teksturo tekočih seksi kitar, dinamiko, ki ji niti dandanes ne morem pripisovati drugega kot briljantnost, ne popravi priokusa, da je bil na delu preveč Ratio in je bila zlovešča Emocija postavljena v drugi plan. Germanska produkcijska pedantnost ne prenese nenadejanih presežkov na monitorjih. Vse mora biti v mejah dovoljenega. Tudi ko se izpoveduje stanje prvinskosti, usodnega, kot zgodba o Adamu novega milenija, modernem človeku, ki se je odpovedal organskosti in postal umetelni konstrukt forme, etiket, reklamnih sloganov in ne organskih potreb po lastni izraznosti svojega lastnega življenja. Vse zremo skozi leče nekogar drugega in poslušamo prek slušnih vodov nekoga drugega. We Are The Prime bi bil z manj blišča in polirne mase prav seksi komad. Denimo če bi se produkcijsko zgledoval po izdelku zasedbe Kill Kenny? No, morda. Orkestra Influenza ne predstavlja hujšega presenečenja, čeprav je lepa vokalizacija pustila jedke sledi všečnosti že med poslušanjem skladbe na dobro kalibriranem prvem EP-ju. Seksi kerozin nove skladbe Vigilantes Of The Black Sun za hip predrami iz stanja pasivnosti. Spev o rešiteljih, maščevalcih tega zblojenega sveta, spet preveč previdnosti in korektnosti. Kot tudi s finalom Fist To The Sun, ki sklepa celoto s pesmijo o tem, da se je Cosmo Daivat osvobodil starih navad, slekel staro kožo in postal nov, boljši človek.

Žal je zadnja levitev odnesla tudi tisto nekaj upanja, da bo plošča I Am Co.Da prinesla tisti odmerek dolgo pričakovane potence, ki sem jo s prvim EP-jem iskreno napovedoval, a se je nekaj v prevodih in nadaljnjih interpretacijah izgubilo. V imenu komercialnega potenciala, všečnosti povprečnemu okusu neambicioznega ljubitelja rocka, karkoli to danes sploh še pomeni. Cosmo Daivat je sicer še vedno bend, v katerega nisem nehal verjeti. Verjamem, da je bend sposoben v nadaljevanju nečesar resonantnejšega, manj brzdanega, bolj iskrenega in manj poliranega. Prav v slednjem se skriva namreč recept, zaradi katerega bo ime Co.Da lahko sinonim za rešitev slovenske alternative, saj rešitev ni moč iskati v podrejanju imperativov izgubljene identitete garaže, ki je stremela za bliščem mainstreama, kasirala pa bedo povprečnosti, hitrega pozabljanja in dojemanja z rezervo, brez presežnikov in mlačnih besed hvale. V kolikor je bil cilj zgolj korektni prikaz sredinskega rocka brez želje po statusu posebnega, revolucionarnega, je, to moramo vseeno le priznati, naloga opravljena z odliko, mislim pa, da Co.Da niso nikoli želeli biti le še en v nizu enakih in podobno zvenečih bendov, temveč so obetali nekaj več (ali se pač motim?).

Sandi Sadar Šoba

Povezani članki:

Značke: