Scumgrind Fest pošteno stresel Gromko!

Waco Jesus

Waco Jesus

Cel festival »drugačne glasbe« je v torek, 01. 03. 2016 stresel Gromko na Metelkovi in seveda vse nas, ki smo bili tam. Bandov je bilo za cel konvoj, pa jih tokrat ne bomo naštevali vnaprej, ampak gremo kar na obnovo hitro potekajočega festivalčića, ki obiskovalcem ni pustil dihati, ker je, seveda, edino prav!

Malo čez sedmo večerno uro so svoj nastop začeli nemški cybergrinderji VERDEVER (Ex- Suffelicious). Modeli očitno živijo v svojem svetu, hkrati pa so veliki žurerji, navdušeni izrazni plesalci in v končni fazi tudi glasbeniki. Recimo. Od nasneti martici in ritem-mašini so na odru poplesavali (vsi pobarvani črno in belo) dva kitarista in basist, svoj prostor pred odrom pa je kar takoj zavzel pevec. O glasbi ne gre izgubljati besed, veseljaški grind, brutalni metalski vložki, plesni intermezzo v vsakem komadu, bolani prašičji kriki vokalista in, nenazadnje, brutalni growl, ki ga taki grinti človek ne bi pripisal. Band je bil očitno zadovoljen z nastopom, pevcu so se občasno pod odrom pridružili še ostali člani banda, nazdravljali so s publiko, ki pa je bila še bolj redko posejana, jih je pa gledala in poslušala z neprikritim odobravanjem in nedeljenimi simpatijami, tako da so bili fantje res pravi, veseljaški uvod v večer in vsekakor razlog, da si človek odpre novo pivo! Ko boste na plakatih za bodoče koncerte opazili ime Verdever jih pojdite vsekakor gledat!

V bolj brutalne vode pa nas je po res kratki pavzi zapeljal ameriški dvojec KROTCHRIPPER. Fanta sta se odločila, da ritem sekcije ne potrebujeta, tako da je po nas padel pravi brutalni grind v režiji distorzirane kitare in živalskega growla, cepljenega z pig screamom. Kljub temu, da fantoma nasneta matrica jemlje osebnejši pristop z glasbi, pa sta konkretno razčupala že kar lepo gručico obiskovalcev koncerta in v pol ure pokazala, da sta samo dva človeka včasih več kot dovolj, da se človek po napornem dnevu sprosti, se zaziblje ob grmenju, ki prihaja iz zvočnikov in si, jebiga, odpre še eno pivo. Lep, kratek, udaren in zabaven nastop!

Prvi, ki so imeli na odru tudi bobnarja, pa so bili A THREAT TO THE ENEMY iz Teksasa. Fantje ne ovinkarijo, ampak pičijo moderni, ameriški death metal, ki melodičn(ejš)e dele komadov nadgradi z mogočnim bobnanjem (čeprav bobnar deluje, kot da ima za bobni še več kot dovolj časa) in kitarami, ki grizejo meso s telesa. Kitaram sicer niso čisto tuje niti bolj tehnične, prave death metalske solaže, vokalist pa s svojim močnim growlom poskrbi, da se človek neha bati za prihodnost death metala. Malo bo sicer še treba delati na raznolikosti komadov, vendar pa gredo fantje vsekakor v pravo smer.

In še eno prestavi višje so večer brcnili CLITEATER. Nizozemski goregrinderji, ki imajo težave s pisanjem komadov daljših od dveh minut, so uprizorili pravi veselico, saj so si podajali izjemno všečno kombinacijo zagrindano rohnečih kitar, topotajočega bobnanja, ki skrbi za plesni ritem in brutalnega vokala, ki obvlada vse prvine pravega grind kruljenja in ostalega, kar spada zraven. Publika je seveda sledila fešti, ob tako obsežni diskografiji, kot jo Cliteeater imajo (6 albumov, 2 splita, demo), pa imajo seveda na zalogi tudi več kot dovolj poskočnic, da pol ure nastopa prehitro mine, in ker bisa pač ni, treba se je namreč držati policijske ure, gre človek na pivo.

Zadnji nastopajoči, res brutal death metalci WACO JESUS, pa so poskrbeli, da se je folku pod odrom dokončno snelo. Ker je njihov metal do skrajnosti naspidiran, saj bobnar strelja izza bobnov, kot da je v Kočevskem Rogu leta 1942 (in to kljub temu, da je še bolj mlečnozob, predvsem pa nadomestni bobnar, saj se je stalni poškodoval dva dni pred začetkom turneje, torej je imel le dva dni časa, da je naštudiral komade), kitare sekajo roke, noge, glave, …, bas rohni kot stara lokomotiva, vsemu skupaj pa dirigira žival z mokrofonom v roki, ki suvereno zaseda svoj prostor pod odrom, skratka, muzika za žur, ga folk pač žura. Mosh pit je bil sicer od začetka bolj zadržan, čeprav je bilo čupanja in poplesavanja več kot dovolj. So se pa stvari hitri popravile na prigovarjanje pevca, ki je mladce v prvih vrstah spodbujal h mosh-pitanju in crowd-surfingu, kar bi se sicer kmalu končalo s smrtjo organizatorja koncerta in njegovo razbito glavo, ampak so se stvari dobro iztekle. Člani publike so pevcu tudi pomagali odpeti dele komadov in dobra volja ni popustila do konca koncerta. Res neverjetno, kako je lahko glasba, ki se definira kot brutal death metal tako vesela, že skoraj plesna. Aja, da ne pozabim, na njihovi naslednji plošči bo tudi komad z naslovom: »Get your pussies out of your bag!«. Vas zanima zakaj? E. jebiga, če bi prišli na koncert, bi vedeli.

Skratka, vesel koncert! Koncert, za katerega obisk da človek brez težav zadnje evre, in le upamo lahko, da bomo v prihodnje imeli čimveč priložnosti za obiske takih veselic!

 

Rok Erjavec

Povezani članki: