No bullshit! it’s Carnifliate

Carnifliate

Carnifliate

Mladci in mladenka, ki se družijo in nam uničujejo sluh pod imenom Carnifliate, so pred kratkim posneli veseljaški prvenec Slaughterlust, in ker mi je le-ta z vsakim poslušanjem bolj pri srcu, smo se hitro dogovorili še za en pogovor(ček), v katerem so podrobneje predstavili band, sebe in drug drugega, seveda pa smo pokramljali še o tisoč pomembnih in nepomembnih stvareh.

Ker je pogovor potekal v izjemno sproščenem vzdušju, in smo kar nekajkrat govorili vsi hkrati, bo nekako podobno shizofren tudi tale članek, torej ne pričakujte standardnega intervjuja, ampak bolj obnovo pogovora, v katerem bom (upam) res zabavno klapo predstavil v pravi luči.

KRATKA ZGODOVINA ČASA

Na standardno vprašanje o začetkih banda, sem dobil sledečo kratko zgodovino časa in banda. Gregor Cestnik, v ansamblu zadolžen za mlatenje po bobnih, je svojo dolgoletno željo po udejstvovanju v bandu neuspešno poskušal uresničiti v Ljubljani, kjer je zaključeval študij germanistike. Vendar mu v naši beli prestolnici, kjer je folk vse preveč zapet in fokusiran na druge zadeve, ni uspelo najdi ustreznega kadra. Ima pa srečo, da je v Velenju situacija precej drugačna, ter da je že iz mladosti (kar se sliši precej neumno, glede na to, da so vsi člani banda po letih tam v prvi polovici dvajsetih, ampak se sliši bolje kot še iz osnovne šole) poznal dovolj perspektivnih glasbenikov, tako da je ob vrnitvi v domače loge lahko zbral ekipo. In sicer sta se njegovemu vabilu najprej odzvala (med intervjujem rahlo zadržana) basistka Lejla Kozlica, ter (samski!! fanice, navalite!) kitarist Žiga Ring. Povabljen je bil tudi drugi kitarist Uroš Polovšak, ki pa se vabilu ni mogel takoj odzvati, saj je okreval po nesreči na delovnem mestu. Skoraj bi si namreč odrezal mezinec na levi roki. Štor! No, ko je poškodbo saniral, je bilo instrumentalno ogrodje banda postavljeno. Kot zadnji se je bandu pridružil vokalist Tilen Kirbiš, ki se je predhodno udejstvoval v drugem lokalnem bandu, drugačne glasbene usmeritve, ki pa njegovega odhoda ni preživel. To je bilo tam pomladi leta 2014, in to je kratka zgodovina banda.

Seveda se na tem mestu spodobi, da podrobneje predstavimo tudi glasbeno zorenje vsakega člana posebej.

Ker imajo dame prednost najprej:

Lejla Kozlica, bas

Že v srednji šoli je delila band s Cestnikom (bobni), kjer so kakšno leto preigravali bolj kot ne samo coverje, vendar je bil band bolj kratke sape. Ker pa se v cover bandu ni najbolje počutila je glasbeno kariero obesila na klin, bas prodala in odšla novim izzivom nasproti. Na srečo je bil čez cca. 2 leti eden od teh izzivov tudi usodni telefonski klic … na drugi strani klica se je namreč znašel bivši član njenega bivšega banda (Grega Cestnik, da vas ne držim več v napetosti), imel pa je blazno kul predlog. Nekako takole je dejal: “Čuj, a nardimo death metal band?” Kljub temu, da mlada Lejla takrat death metala slišat ni mogla (imamo posnetek na katerem to izjavi!), poslušala je bolj umirjen metal (Metallica, Pantera, razni folk metal bandi …) se je povabilu odzvala, kupila nov bas in evo, it’s Carnifliate!

Grega Cestnik, bobni

V srednji šoli sta s sošolcem naredila band (ne taistega v katerem je bila tudi Lejla) in nadobudni Grega se je zagrebel za pozicijo bobnarja. Pa tudi mesto basista in kitarista je bilo že zasedeno … V igranju bobnov se je kalil pod mentorstvom lokalnega bobnarja Davorina Štorgelja, je pa zabavno, da takrat sploh ni poslušal metala, ampak praktično vse drugo.  Potem pa seveda naravna evolucija vsakega metalca: Metallica, folk metal, in nato death, grind, black metal in evo, ven pride grind ritem mašina.

Uroš Polovšak, ritem kitara

Seveda je v vsakem bandu nekdo, ki je (vsaj približno) hodil v glasbeno šolo. Uroš je namreč v drugem razredu osnovne šole začel obiskovati pouk kitare ter tudi dokončal nižjo glasbeno šolo. Ker pa se ni ravno najbolje razumel s svojo učiteljico kitare, bi se njegova glasbena kariera skorajda končala, preden se je sploh začela. Po krajšem udejstvovanju v osnovnošolskem rock bandu je kitaro namreč obesil na klin in je nekaj let sploh ni prijel v roke. Na srečo pa se je na začetku srednje šole srečal s svetom metala, pa čeprav najprej folk metala, vendar je bilo tudi to dovolj, da je kitaro spet prijel v roke. Ostalo je zgodovina … s Cestnikom sta se menila, menila, menila, da bi imela kakšen band, vse skupaj se je sicer vleklo kot čreva (kurja), vendar se je (kot piše že na začetku) Cestnik spomnil nanj, ko je sestavljal band in evo, tudi če si skoraj odrežeš mezinec na roki, lahko žgeš po kitari (in to dobro) v death/grind bandu.

Žiga Ring, kitara

Za njegovo glasbeno kariero pa je odgovorna njegova mama. V osnovni šola ga je namreč vpisala v privatne ure kitare, ki jih je obiskoval cca. 6 mesecev, nato pa se je odločil, da se bo igranja kitare naučil kar sam, tudi s pomočjo interneta. Glasbeno se je tudi razvijal v znani smer: punk, metal, trši metal, brutalnejši metal, grind. Je pa zanimivo dejstvo, da (po lastnih besedah) niti ni veliko igral kitare, dokler ga Cestnik ni povabil v band, kjer pa je našel nov zagon in sedaj ruži na polno!

Tilen Kirbiš, vokal

Leta 2010 (od oka) je začel prepevati v lokalnem bandu Chimera, kjer je vztrajal skoraj pet let, vendar se nekako ni našel v glasbi, ki so jo igrali (bolj Machine Head metal), dodatno pa ga je motila tudi nedejavnost band in hitrost (oz. pomanjkanje le-te) s katero so se stvari odvijale (5 let – 5 posnetkov, 0 albumov).  Cestnik ga je nato povabil v band in ga tudi kar precej časa vabil, saj se Tilen takoj ni videl kot frontman v death/grind bandu, sam ima namreč najraje bolj old-school metal. No, ko je končno prišel na vajo, pa se mu je zazdelo, da iz tega banda pa še nekaj bo, nabavil si je opremo, in evo, po moje eden boljših death/grind vokalistov v Sloveniji. Pa še zabaven frontman, ki se  odra in publike ne boji.

Povejmo še, kaj pomeni ime banda, ki so ga izbrali po dolgem iskanju in premišljevanju, tik pred prvim koncertom. Karnifliate načeloma v stari koroščini pomeni mučenje, rahlo so le spremenili »poangleščili« zapis, da je ven prišlo Carnifliate in evo, ime za band, ki ga nihče ne zna izgovorite, kaj šele napisati.

SLAUGHTERLUST TER POT DO NJEGA

Sedaj, ko band imamo, pa se začne resno delo! Dobili so plac za vaje, kjer jim je velikodušno pomagala kar občina, tako da so si lahko v zapuščeni hiši na obrobju mesta, skupaj še z nekaj bandi (ampak vsak v svojem prostoru) uredili svoj plac. Brezplačno. Kot vsak skrben gospodar skrbijo, da je hiša primerna za vaje, pa v končni fazi bi bila primerna tudi za življenje. In lahko so se začele vaje. Preposlušali so shitload enga metala in grinda, naštudirali par coverjev, seveda pa so se na vajah začele pojavljati tudi ideje in zametki lastnih komadov. Člani banda o tem obdobju pripovedujejo z velikim veseljem, ter še večjo dozo smeha o zabavnih spominih. Skozi njihovo pripovedovanje in smeh se dejansko vidi, kako je band zorel v pravo klapo in pozitiven medsebojni vpliv članov je rezultiral tudi v nepričakovani smeri razvoja njihove glasbe. Ko so namreč začeli pripravljati svoj material, so se vsi strinjali, da bi radi delali glasbo za žur, ob kateri se bodo zabavali, če pa se bo z njimi zabavala tudi publika na koncertih, pa še toliko bolje. In najbolj naravno se jim je zazdelo, da bi kaj takega dosegli, če začnejo preigravati zvrst, ki jo na splošno poznamo kot grind.  Kaj to pomeni, pa vsi vemo: šus in smeh! Besedila pišejo v angleščini (morda ne ravno v pravilni angleščini, ampak se lahko tolažimo z dejstvom, da pičijo grind, tako da besedil itak nihče ne razume). Temeljijo pa na osebnih izkušnjah, prebranih knjigah in ogledanih filmih, tako da kakšne velike filozofije tukaj pač ni, so pa večinoma o vseh možnih psihičnih in fizičnih oblika mučenja, če že ime banda pomeni mučenje. Ne pozabite: grind. Vsak član banda prispeva svoj delež pri pisanju, čeprav ne vsak pri vsakem komadu, tako da so komadi odraz dela celotnega banda.

Ko imaš komade in za sabo nekaj vaj pa je seveda že čas za predstavitev publiki. Zabavne anekdote, ki jih člani pripovedujejo o koncertnih začetkih že pokažejo, da so se tega podviga lotili kot celota in razne manjše felerje, ki si jih je kakšen od članov banda privoščil (recimo zamujanje na tonsko vajo pred prvim koncertom ali pa že sprejeto dejstvo, da pevec pred skoraj vsakim koncertom zboli; iz tira jih ne vrže niti to, da se ponavadi med njihovimi open-air nastopi ulije dež, ali da je včasih med publiko mama kakšnega od članov), so le izkoristili za bolj profesionalen pristop do takih zadev. Na povabila organizatorjev, ki so jih od začetka seveda morali sami kontaktirati (kar se nekaterim drugim bandov na začetku delovanja zdi precej čudno), so prekoncertirali Slovenijo po dolgem in po čez, navezali kontakte z drugimi bandi, sčasoma da so začela prihajati tudi vabila organizatorjev na koncerte, kar je bil nedvomno pokazatelj, da delajo v pravo smer. So pa hkrati na svoji koži občutili tudi splošno znano resnico, in sicer, da dlje stran od Ljubljane kot se igra, bolj sproščen in od prve minute koncerta naprej pripravljen za žur, je folk. Po lastnih besedah so najbolj zadovoljni z odzivom publike v Prekmurju, jih je pa na nedavnem koncertu v Postojni pozitivno presenetila številčna zastopanost ženskega spola med publiko. In to v prvih vrstah!

Naslednji logični korak: album. Bolj za šalo, kot resno so se prijavili na Natečaj bo tečaj in tudi na lastno presenečenje zmagali v lokalnem predizboru, ter tudi v finalu. Res je, ne zmaga vsak dan na natečaju, ki ni žanrsko omejen, metal band. Zmaga pa je s seboj prinesla tudi nove težave. Ker je bila prva nagrada snemanje videospota, so se takoj zavedali, da potrebujejo tudi kvalitetne posnetke, ki pa jih še niso imeli … Ampak, lokalna scena je vedno prilagodljiva in pripravljena pomagati, tako da so jim namesto snemanja spota ponudili snemanje albuma. To pa je priložnost, ki je noben band ne sme spustiti iz rok. Materiala so imeli za slabih dvajset minut, tako da so pohiteli s pisanjem novih komadov. Pametno pa so se odločili, da ne bodo preveč hiteli in pisali komadov na silo, kar je sicer privedlo do tega, da je preostanek banda že snemal inštrumentalne dele komadov, medtem, ko je pevec še pilil besedila za komade. Pa se to na plati ne pozna, komada Gorest in Enjoyed self-mutilation, ki sta bila napisana za plato, spadata v mozaik glasbe Carnifliate kot da sta tam že od nekdaj. Tako smo dobili album Slaughterlust, ki ga lahko po moje, pa čeprav se je leto 2016 šele dobro začelo, že razglasimo za enega najboljših domačih metal albumov leta. Pišejo pa se tudi že novi komadi, ki bodo kmalu začeli sekati na koncertih.  Prav tako pa pravijo, da bi marsikateri komad na albumu posneli drugače, če bi le imeli dovolj časa, tako da nas morda na koncertih presenetijo z rahlo drugačnimi izvedbami že znanih poskočnic.

KAKO NAPREJ?

Sedaj smo pa tam, kjer ni muh. Band je opazil, da Slovenija za njih počasi postaja premajhna, in čeprav v bodoče nikakor ne mislijo opustiti koncertiranja na domačih odrih, so se odločili, da jim bo prioriteta tujina. Edino prav in njihovo odločitev močno podpiram! Navezujejo se že stiki s festivali primernih glasbenih usmeritev v tujini in najbrž ne bomo presenečeni, če se dobo znašli med line-upom kakšnega od tujih festivalov, ki jih tudi slovenski metalci vsak leto množično obiskujemo.

Na tej točki bi sicer tale opis intervjuja (ne vem, kako naj ga drugače imenujem) lahko zaključil, ampak ker je bilo druženje res zabavno, je edino prav, da poskusim band predstaviti še kot ekipo energičnih posameznikov in ene posameznice, ki se zaveda, da je band sicer veliko, ni pa vse. Vsak od njih ima seveda tudi zasebno življenje, ki dopolnjuje udejstvovanje v bandu. Večina banda hodi še na faks in hkrati tudi honorarno dela, tako da lahko pokrivajo tudi stroške, ki jih resno delo v bandu prinaša, saj mladi bandi na začetku pač igrajo za potne stroške in kakšen kebab, če ga sploh dobijo.

Zabavno je tudi dojemanje glasbe znotraj samega banda, saj se ne čutijo dolžne, da bi se z njo poklanjali kakšnem od bandov, katerih diskografije so preposlušali. Ne želijo niti kopirati drugih bandov, kar povedo v en glas in je tudi popolnoma normalno, ampak igrati glasbo, ki jo čutijo ter jih hkrati zabava, in energijo, ki jo vlagajo v glasbo ter nastope prenesti tudi na publiko. Po moje jim to zelo dobro uspeva. Interne fore, ki so jih vaje polne, uporabljajo tudi na koncertih, kjer se band na odru ponavadi maksimalno zabava, publika pa naj jim sledi če želi. Pozna se tudi, da se v svojem domačem okolju dobro počutijo, da jih bližnji podpirajo pri njihovem početju, ter nenazadnje, da živijo v mestu, kjer vsi poznajo vse, tako da je mešanje subkultur stvar vsakdana, in ta pozitivni mikrokozmos, ki jih obdaja, se zrcali tudi skozi njihovo glasbo.

Ko pa za zaključek pogovora z veseljem odpičijo še par komadov, ter nato goste pogostijo z narezkom, veš, da si se družil z bandom, ki se maksimalno zajebava, vendar hkrati do svoje glasbe pristopa maksimalno resno in si res lahko le želiš, da jim bo uspelo tudi v tujini (v kar sploh ne dvomim, če bodo le vztrajali na svoji poti), ter da jih bomo na domačih odrih še redno videvali, in to čimvečkrat v terminih, ki si jih dobri bandi zaslužijo, ne vedno od sedmih zvečer.

Carnifliate, še na mnoga leta mučenja in veliko čupabilnih komadov!

Bragi bralci, če slučajno Slaughterlust še ni del vaše zbirke albumov, ste dripci!

Tekst: Rok Erjavec
Foto: Branka Resnik

Povezani članki:

Značke: