Nikki Louder – Trout

Nikki Louder(Moonlee Records, 2015)

Vse se vrti v ciklih in cikli se sklepajo – to je misel, s katero se je po le dveh letih čakanja sklenil še en kreativni cikel kamniškega ustvarjalnega trusta Nikki Louder, ki se pod okriljem založbe Moonlee počuti očitno nadvse dobro. Le dve leti je dolg cikel, v katerem se iz protozametkov popolnega hrupa da iz basa, bobnov, kitare in vokalov iztisniti material, ki ga lahko imenujemo četrti polnokrvni pogojno noiserski produkt v podzavest slovenske alternative že dobro vpisanega imena Nikki Louder. Po izjemnem tretjem celovečercu Golden Men me je bilo, priznam, kar nekako strah ugrizniti v ponujeni grižljaj novega ustvarjanja. Če so z Our World Died Yesterday ubili upe v to, da lahko sanjamo o tem, da je v svetu še kaj sončnega in optimističnega, je Golden Men zajadral v bizarno glasni, a tako ubrano rušilni svet »zlate dobe«. Kar je bilo tokrat na mizi je bila provokacija z jebeno ribo, postrvijo natančneje, in če začne riba kje najprej smrdeti, je to pri glavi.

V časih, ko že vsi smatramo, da ne drži nič več in da se ne ve, kdo pije in kdo plača, se brata Cerar (baje nič v sorodstvu s prvim možem za krmilom naše države) za bobni in basom udružijo vnovič z Blažem Severjem na kitari in vokalih ter izkričijo svoje negodovanje s sistemom, to pa iztisnejo iz sebe na en mah, brez prekomerne predigre, v maniri robatih garažnih mačotov. Princip delovanja tokrat je tako izrazito retrozvočen, da v kopici vsega, predvsem pa dobro kalibriranega hrupa, dejansko ne preseneča nič – niti dejstvo, da trio deluje tako ubrano, organsko, kohezivno, da je vse, tudi en osemdelni gigantski jam session, ena velika kompaktna sestavljanka dobro ujemajočih se delcev, ki že v začetku stremijo k popolni, globalno lepo vidni sliki. Bend je postal manj hrupen in bolj prečiščen. Iz filtrov svoje kreative so umaknili statiko in preobilje piskov ter v manj kot polurnem koitusu spletli direktno stanco standardov tega, kaj Nikki žlouder v svoji čisti formi so.

Don’t Believe Your Own Bullshit je piskajoče škripajoči uvod, ki mu sledi Courage. »Iz nedrja našega naroda smo izcedili vsa jajca in pogum. Slovenci, priznajte, da ste pusiji«, na sebi lasten način najavijo kamniški poeti punka z noise potenco. Feline Blues je toliko bolj sludgersko, stonersko, na trenutke tako prekleto grungersko zveneči tretji akt plošče. Privid Melvinsov in Buzza si poda roko s tem, kar je Cobain naredil na vrhunskem prvencu Bleach. Vse teče kar preveč podmazano. Manjka zatikanja in masivnega zvočnega zidu, ki melje vse pred seboj. So Nikki Louder pristali na normativ večje poslušljivosti in trendizma? Temu bi lahko pritrdili, če bi bili še vedno v devetdesetih, a so ta leta že dve deceniji za nami, trendizma pa v tej čisti formi garaže ni moč iskati. CV izlije svoj srd na korporativnost, zasičenost s kimavostjo, mehkozobo brezosebnostjo, medosebnim vakuumom, besedno poigravanje pa naniza kar par dobrih prispodob in trpečih opisov tega, kje smo in kam gremo. Bas in kitara ter igrivi bobni pa pletejo kar prikupno kopreno zelo poslušljivega hrupa. So Nikki Louder zato tokrat hlinili kreativni orgazem in sloni teža vsebine tokrat na itenerariju nepomembnega in iluzornega, lažnivega? Hja, kaj pa je dandanes sploh še res in kaj ne? Dva akorda in stopnjevana jeza, tesnoba, močno asociativni niz besed z oddaljenimi pomeni, ki se vas v stanju otopelosti morda niti ne zmorejo dotakniti več v fazi vaše popolne zombifikacije. Para Cargo posega v medeno pošastno počasnost minevanja. Življenje v leru producira benigni, a za zdravo pamet nevarni strup v strupnikih, hrupni konglomerat vse bolj nabritega punkerskega revolta pa tera hitre obrate metamorfoznih stanj duha dalje s svetlobno hitrostjo. Shareholder vam izstavi menico za vse vaše udinjanje sistemu. Vsi smo, jebiga, del kolesja, nihče pa nima jajc, da bi v pogonski tank nasul peska. Tudi Nikki Louder zato zvenijo gladko, celo lepozvočno, obsceno čisto in lepo glajeno na sebi lasten testosteronski način. Riba, dragi moji, smrdi pri glavi in slednjo z naslovno skladbo Trout servirajo Kamničani s pretenciozno retro post punkovsko polivko mastnih kontur krasnih maestrov hrupa Helmet ter še s čim zgoraj omenjenim. Suspenz preglasitve sveta s hrupom zamenja bolj ubrano muziciranje, nato pa se vse povrne spet v sfere začetkov ustvarjanja – na čase, ko je bil naš svet še svež kadaver in ko so se fantje opravičili Alanu – tudi s finalom skladbe Salsa Ass.

Kjer se celota sklepa in dotika generičnih trenutkov prvinskega vrojevanja, spomina na prvi krik pretresenosti z bivanjem samim, z eksistencialno hladnostjo, se rojevajo nove predispozicije za nadaljnje delo ter skrbno samoanalizo. Nikki Louder, da ne bo pomote, niso polovičarji in Trout ni nepotreben akt v diskografiji tega izjemnega garažnega fenomena Gorenjske. Trout je dokaz, da se v celoti hrupa in natrganosti, nasilja, skriva senzualna duša, ki hrepeni po lepem, po nežnosti, obenem pa ostaja zvesta svojemu izrazoslovju. Hreščeče konture in kričeči vokal, kontemplativno hipnotični trije toni masivnega basa ter sugestivni bobni pletejo hipnotično kopreno psihedelije novega milenija. Ta psihedelija ni sanjava in pasivna, temveč je nasilna v introvertnem obračunavanju s seboj do stopnje, ko postane introvert nevaren okolici. Trout je zato prekleto okusen kratek medmet, ki terja ponovitve in skrbno umeščanje v mozaik doslej povedanih zgodb.

Po svoje so Nikki Louder tokrat malce predolgo obstali v svoji coni ugodja ter varnosti. Trout je tako na trenutke premalo drzen, premalo odločen in premalo decibelen. Sicer pa je vse v kontekstu, ki je tokrat malce bolj shematski in manj radikalen. Vse je v minimalijah organsko preprostega preigravanja z absoluti, večjimi resnicami, s formo garaže. Ali gre za nadgradnjo doslej izkričanega opusa bi ta hip težko sodil, je pa res, da so si z retro izletom v bolj znane sfere kaotičnega prislužili možnost, da jim lažje prisluhnejo tudi tisti, ki jim je bil noise doslej neposlušljiv in iščejo več opornih točk za varno prestopanje mej (ne)dovoljenega, kjerkoli že te so.

Sandi Sadar Šoba

Povezani članki:

Značke: