Oh my god, they killed Kenny with locomotive ali še se najde upanje za slovenski rock

Kill Kenny28. 1. 2016
Ljubljana / Orto bar

Slovenski rock’n’roll je od devetdesetih dalje postal vse bolj slišano dejstvo na slovenskih radijskih postajah, z ozirom na to, da pa se marsikaj opevanega, vrtečega in hvaljenega zelo hitro skvari ter iz prave opozicijske drže garažne borbe za pravice nekonformizma hitro postane zmehčan komercialni ajmoht, ki nima z dušo, parolami in smislom pravega organskega rock’n’rolla bore malo skupnega, se marsikatera zgodba z obetavnimi začetki izpoje in postane pozabljen spomin na mladce s potencialom, ki pa so se zavoljo premalo pozornosti in medijskega pojavljanja izgubili in šli krepko v maloro. Preveč je bilo slišati o muhah enodnevnicah, bendih, ki so v imenu ugajanja splošnemu okusu množic izgubili hrbtenico in postali odvečno polnilo rubrik rumenega tiska, ne da bi servirali karkoli potentnega, pa pustimo prvoborce komerciale, kot so bili Sausages, Big Foot Mama in še kdo ob strani. Milenijski problem je bil v tem, da so se okusi menjali prehitro, da bi jim lahko vsak tako hitro sledil, z mislijo na hipsterski val Kaiser Chiefsov, Franza Ferdinanda in podobnih pa sem se vsaj sam otresal poseganja po bendih, ki so estetsko sovpadali s hordami lepo počesanih fantov z lepimi nasmehi, a bolj skopo mero potentnih akordov ter pesmi tako na tuji, še bolj pa na tej strani meje, s tem pa nevede grešil, prehitro sodil ter zato izgubil korak s fenomenom, ki je po prvem navalu komercialnega potenciala ohranil pri življenju le redke, a prekleto dobre bende. Nehote so se, priznam, na tem spisku našli tudi Kill Kenny, energična novomeška skupina, ki sem jo obšel zaradi slavospevov založnikov z izgubljenim kompasom za dobro glasbo, pa preveč je bilo asociacij na South Park ter nesrečnega Kennyja, ki mi ni sedel ravno najbolj v kontekst dobre glasbe kot nekaj samoumevnega. Ko se je prvi prah polegel in sem si s časovno distanco dal možnost ter posegel po pred parimi leti izdani plošči Josh je postalo jasno, da sem bil na zgubi jaz.

V času, ko številne zasedbe letijo z velikih založb, ker ne prinašajo dovolj denarja, je možno govoriti o vsebinski renesansi dobre glasbe, a v drugačnem kontekstu. Da ni več čas zlate dobe priča tudi to, da potentni in dobri glasbeniki ne izdajajo prav vsako leto nov album in da so promocije iz plošč prešle na počasni tempo promoviranja posameznih singlov, videospotov in obletnic obstoja. Prva promocija novega singla s slovenskim besedilom, pesmi Lokomotiva, je prepihala postani tempo januarja ter v morbido poslavljanja velikanov in splošni krizi idej tistih, ki vseeno vztrajajo, prinesla glas, da ni vse težišče razvoja dobre poslušljive glasbe v glavnem mestu ter na komercialnih postajah in velikih založbah, temveč se poleg Prekmurja da intenzivno prisluhniti tudi Dolenjski, saj je v domovini pregovora »kar je dobro, nej slabu« zavela nova sapa klene kreative. Po slovesu od toplega objema založbe Dallas se Kill Kenny ne dajo in napovedujejo nove načine, s katerimi bodo zapeljali prek kadavra preteklosti – tudi z Lokomotivo in verzi v slovenščini, če bo potrebno. Kako to zveni v živo, je bilo potrebno preveriti v Orto Baru, pa čeprav sredi delovnega tedna.

Malce po deseti uri zvečer so se v majhni, a udobni koncertni dvorani Orta začeli kazati znaki prvih premikov. Poleg parih najstnikov pod odrom so se v prve vrste postavile mlade punce, stari prdci pa smo podpirali skeptično stranske pulte ter s pivom prisluhnili ogrevalnemu nastopu mladcev z imenom Alarm. Dve desetletji je bilo morda samoumevno, da si, če si bil srednješolec, posegel po kitari, naredil bend in vsaj za hip sanjal o tem, da bi lahko tudi slovenska garaža parirala čezoceanskim težkokategornikov. Eni smo ostali le pri sanjah o slavi, bejbah, koncertih in promocijah lastnih idej, drugi so sanje dosanjali, a kmalu opustili zaradi »real lajfa«, le redki pa še dandanes drgnejo svoje strune zaradi tiste prave stvari in pravega razloga. Mlajšim rodovom selfie generacije pametnih telefonov in naveličanosti nad vsem je to manj naravno in prav zanimivo je bilo videti, da se na oder postavijo štirje fantje, oprtajo kitare, bas, sedejo za bobne ter vsaj za hip prek priprtih oči sanjajo o megalomanskih nastopih pred nepreglednimi množicami. Alarm so mlad bend štirih srednješolcev, ki od leta 2012 na prostoru za vaje drgne svojo vizijo pravega rock’n’rolla, ki pa ima precej drugačne izvorne temelje od umazanega rock’n’rolla starih rodov. Sebastian Skok s kopijo Les Paula na eni, Vid Svetina s svojim sunburstom na desni strani odra se priključita na majhne combote, za bobnarski majhni set sede dolgolasi Jan Martin Dobre, v samem centru pa se s svojo kopijo Gibsonovega SG basa postavi samozavestni Jure Vukina. Kombinirani zvok precej generičnega stapljanja Plavega orkestra s Pankrti in Zablujeno generacijo servira sicer večinoma avtorski material s slovenskimi okornimi rimami na temo ljubezni iz šolskih klopi, pod površnim, precej okornim preigravanjem kitic in refrenov pa je slišati, da fantom manjka kilometrina in morda malce več poglabljanja v stare dobre klasike, ne pa v repertoar, ki je še pred dvajsetimi leti morda predstavljal železni repertoar šolskim bendom bolj kratkega roka trajanja. Kitare zvenijo zguljeno in puhlo, bobni sicer natančni in močni, a premalo sproščeni, Jure pa s sicer pogumno držo za basom sicer na trenutke z refreni pokaže, da ima sicer soliden glas, a ga pri kiticah prepogosto zmanjka. Interni žur za sošolce in navdušeni sošolki je sicer kamenček več k pridobivanju kilometrine, a bo potrebno še prekleto veliko dela in švica, malce bolj kot vstavljanju preživetega jugo rocka v repertoar (če pa že, pa se v zakladnici denimo Bjelog Dugmeta skriva še kaj več kot zguljena Ne spavaj mala moja, v domači zakladnici kreative pa se najde še kaj drugega kot Mala moja davno pozabljenih Zablujencev). Sicer samozavestno, a brez prave mere šuse in pravega ogrevanja se je sicer dobrih štirideset minut dalo potrpeti, saj je predjedi sledila bolj močnata glavna jed.

Potrpljenje je bilo dobro poplačano, saj so se v dobre pol ure na odru uglasile vse strune glavnih zvezd večera, novomeških asov Kill Kenny. Bend, ki je nastal na granitnih zidakih nu-metalske zasedbe Wet Bed že dobrih šest, sedem let, ne ponuja starih, zguljenih standardov, pomembno pa je, da se že od prvega akorda skladbe Josh dalje sliši, da dečki v muziciranju še vedno konkretno uživajo. Na levi strani odra se s svojim Telecasterjem in ne bas kitaro postavi Sleyk, stari znanec iz kopice dolenjskih bendov, med drugim tudi pomembni člen v zasedbi Moveknowledgement, pa Dubzilla in, jap, tudi v 3D Prascih. Na desni se z basom oprta Uroš Kušljan a.k.a. Leon, za bobne s stilom sede Mare Grubar, osrednji del odra pa si prisvoji samozavestni in prekleto prodorni Jure Košir – Jurc s svojo rustikalno Rickenbackerco in mikrofonom. Umazani rif skladbe Josh da vedeti, da na dolenjski strani morda poslušajo hipsterske štiklce, a jih preigravajo s pusom in stilom. Pod kosmato umazano celoto se sliši Jon Spencerja in njegovo eksplozijo bluesa, White Stripes pa so dobili tokrat tudi iz slovenskega zakotja korektne izzivalce. Dobro postavljeni zvok se uravnoteži že od prvega potega po strunah ter prvega udarca po bobnarskih opnah in prepoteni alternativni blues rock boogie udari na polno, brez rezerv. Nadaljevanje s Killin’ Time ne zveni nič kaj postano, obrabljeno. Kot bi se ogrevali za polet nad množice servirajo fantje najprej preizkušene sladkiše.

Napolnjeni avditorij se preda povsem drugi ravni glasbenega uročenja in tudi prej zadržani postanemo bolj sproščeni, manj zategnjeni. V skladu z visokimi standardi že zakrivljenih glasbenih »zločinov« se odpadniški boogie odloči dodati v ogenj malce več novega, saj se na starih lovorikah pri Kill Kenny ne spi! Not Your Kind in Should Be Dancin’ servirata iz zvočnikov umazani odmerek garažne perfekcije. Kaiser Chiefs in podobni so morda hipsterski, a Kill Kenny dodaja v celoto uglajene medijske mašinerije lasten žmoht, lasten kerozin. Kot bi s hibridnim gorivom cvička in šnopsa prepucali lepo loščene cevi ter raje privili ojačevalce na fini resonantni maksimum, se razbeljene lampe obeh kitar in basa vse bolj kompaktno stapljajo z Maretovim maničnim preigravanjem ter poigravanjem z ritmom. Pot lije v potokih, umazani pridih navihane zlobe ter poltenosti pa strelja iz oči in prstov uigranega četverca na način, ki ga pri pravem blues rock bendu vedno občudujem. Da Jon Spencer ni le privid potrdi I’ve Got Blues, umazani niz novosti pa po Goodbye Everyone in Morning Glory namensko preseka Outta Control.

Kar so bili Res Nullius za Velenje so Kill Kenny prav zlahka za Novo mesto, saj se angleškemu stihoklepstvu z verjetno enem boljših hrvaških komadov izpostavi Mali čovjek. Komad, ki ga bo bend bolj intenzivno predstavljal marca, je pravi umazani briljant, poln dobro kaljenega rock’n’rolla z dvoumno noto na rovaš sodobnih časov in majhnega človeka, ki je lahko edina prava opozicija medijsko zlaganemu svetu. V tem kontekstu se po News predstavi tudi glavni razlog tokratnega koncerta. Skladba Lokomotiva je prvi izkaz tega, da lahko Kennyja pobijemo dobro tudi s slovenščino. Res Nullius tresljaji in seksipil sicer preverjenih stereotipov pregrehe fura krasno hvalnico večeru s stihi o obiranju prepovedanih sadov. I Want U pove isto z angleškimi besedami, When It’s Over pa vnovič spomni na to, da Kill Kenny niso bend brez preteklega in dobro usidranega repertoarja, del katerega najmanj razumljeni, a toliko bolj sladko slišani del je nedvomno skladba Boustgbinsktkparlepip. Seksi preplet omehčanega basa, bobnov in Jurcovega raskavega vokalnega tripa o življenju na robu ter ljubljenju za vse solde dodaja svoj del lepote tudi dobro začinjeno starikavo štrajhanje kitar, ki so se hranile z mojotom velikega Jimija, mu dodale krepke odmerke psihedelije ter se v sebi lastni formi skoraj QOTSA maniri izlila v nekaj novega, ostrega in vrednega poglobljenega konzumiranja, dragi moji. Tariari ne zmanjšuje tempa in pritiska, z novim kavbojskim pridihom skladbe Give It A Go pa se enigmatično razstirajo tančice, upam, skoraj izdanega drugega ploščka s skladbo Hieroglifi, bend pa večer sladko zaključi s hipsterskim zabijanjem žebljev s skladbo My Rush. Solidno! Brez odvečnega sala in mašil in za vse solde, kakopak.

Umazano, nesramno in brez občutka, da so dolžni komurkoli polagati račune – Kill Kenny so bend s srcem na pravem mestu. Namesto srca v denarnicah se da v vsakem njihovem komadu slišati željo po grešenju, po manjšanju priokusa cukra s čistim potom in drugimi telesnimi sokovi, zakar se, čeprav z zamudo, lahko tudi sam iskreno strinjam z dejstvom, da jim hrbtenice, izvrstnosti in vsebinske ostrine ne morem oporekati. So bend, ki je sposoben iz sivine vsakodnevne bede izbezati vse izgubljene Kennyje ter jih z nasmehom na ustih pokončati z debelimi nanosi mastnega indie alter bluesa in ne puhlo kratkoročno pozo. Seksi in ja, komaj čakam marec in mesece zatem, ko se morebiti le dočaka nov plošček! Tudi v nivoju testosterona in nesramnim poigravanjem s formo se lahko skriva receptura, od katere bi lahko pogosteje in z manj kalkulacijami v mislih prepisovali mladi rodovi »pravih« rockerjev z dolgimi lasmi in kitarami okoli vratu v skritih kotičkih Slovenije. Po slednjem sodeč se nam za prihodnost kakovostnega rocka na slovenskem ni bati. Kar je dobro enostavno ne more biti slabo, kajneda?

Tekst: Sandi Sadar Šoba
Foto: Branka Resnik

Povezani članki:

Značke: