Kataklysm, Septicflesh in Aborted na istem odru ali Za vsakega svoj death metal

Septicflesh25. 1. 2016
Ljubljana / Kino Šiška

Torej, Dihurčka po praznovanju rojstnega dneva na polno smrdita naprej in tokrat sta v Šiško pripeljala (bivše) hyperblasterje, sedaj pa bolj melodic metalce Kataklysm (iz Kanade so, če kdo ne ve), balkanske brate, temačne Grke Septicflesh in bolnike iz dežele piva (ja, tudi Belgija je dežela piva) Aborted. In obetala se je klavnica …

Ob osmih so, pred precej prazno in tiho dvorano, oder prvi oskrunili Aborted, ki pod vodstvom še edinega originalnega člana, vokalista Svena de Caluwéja, že od leta 1995 po svetu širijo svoj evangelij groze, gravža, krvi in iztrebkov, vse skupaj pa je lepo zapakirano v všečen brutalen death metal. Na njihovih studijskih albumih se ponekod pozna nestalnost zasedbe, saj zna kvaliteta le-teh malo nihati (oz. v primeru leta 2008 izdanega Strychnine.213 tudi pasti v neslutene globine …), ampak v živo so fantje dobro podmazana mesoreznica. Manični kriki, growlanje kot se spodobi in šaljivi nagovori med komadi so odlika frontmana, ki je znal publiko skozi nastop ogreti in animirati, tako da je konec njihovega nastopa gledalo bistveno več ljudi kot začetek, so pa skoraj celotno dvorano ene dvakrat tudi konkretno razčupali. Pevcu so več kot korektno pomagali ostali člani banda, bobnar s svojimi blast beati in rafali, pod katerimi so odskakovali bobni, kitarista z pravimi death/grind riffi, ki človeka kar silijo v miganje, medtem ko mu trgajo meso s kosti, basist pa je celotni norišnici nudi lepo ritmično oporo, tako da lahko njihov nastop ocenimo nadvse pozitivno, čeprav bi se dalo kakšno reči o zvoku, ki jim je parkrat pošteno ponagajal. Ampak pravih profijev to ne moti, motilo ni niti publike in uvod v večer je več kot uspel. In to je bil (recimo) brutal/(vsekakor pa) naspidiran death metal za ta večer.

Naslednji nastopajoči, Septicflesh iz Aten, pa stavijo na drugačno vrsto death metala. Band namreč že od začetka kariere, daljnega leta 1990, gradi na bizarnosti in temačnosti, svoj simfonični death metal pa na platah nadgrajujejo tako, da sodelujejo s simfoničnim orkestrom in pevskim zborom. V živo pa imajo nasnete matrice. Publika je željno čakala njihov nastop in hitro se je videlo, da zna temačnost balkanske duše napisati in odigrati death metal, ki gane tudi slovansko dušo. Pevec, Spiros Antoniou, ki ima okoli vratu (bolj kot ne, samo za okras) tudi bas, je pravi pompozno-pozerski frontman, ki mu lik in delo legendarnega (žal že pokojnega) Petra Steela iz zasedbe Type O Negative vsekakor nista tuja. Čeprav je treba priznati, da je bil na trenutke že malo nadležen s svojimi nagovori (my friends gor, my friends dol) in štetjem do tri (saj slišimo kdaj začnete sekat po nas …), pa je treba tudi priznati, da je svojo vlogo vodje nastopa oddelal brezhibno. Publiko je s teatralnim nastopom in kvazi-mističnimi kretnjami znal pripraviti do tega, da mu je jedla iz roke, in večkrat je cela dvorana norela ob hitrih delih komadov, prav tako pa zaradi zavzetega vrtenja čupic ni bilo bojazni, da bi v dvorani postalo prevroče. In imam priče, ki lahko to potrdijo! Ostali člani banda sicer ostajajo kar malo v njegovi senci, vendar tam več kot dobro opravijo svojo nalogo. Oba kitarista skrbita za dodatno pompoznost glasbe, ki vedno ostaja intrigantna in poudarjeno črna, čeprav so fantje pravoverni death metalci. V zadnji del odra skriti bobnar pa s svojim igranjem tudi ne sili v ospredje, ampak lepo poskrbi, da fantje ne odbluzijo preveč v kakšno simfonično smer, ampak ostajajo trdno vpeti v death metalske vode. Priznam, da Septicflesh niso ravno band, ki bi se v preteklosti pogosto znašel na moji playlisti, ampak po videnem in slišanem se bodo v bodoče gotovo večkrat, saj so s svojo zanimivo vizijo metala, ki so nam jo servirali skozi nastop prepričali mene, pa sigurno še koga v dvorani, da si to zaslužijo. In to je bil simfonični death metal za ta večer.

Zadnji nastopajoči, Kataklysm iz Motreala, pa so svojo kariero začeli kot orto brutal death metal, kar so lepo demonstrirali na albumih Sorcery (1995) in Temple of Knowledge (1996), nato pa so se okoli leta 2000 podali v bolj groovy/melodic vode, kjer so očitno našli svoj zvok in tudi širšo, komercialno prepoznavnost. Temu primerno so jih tudi fani pričakali odprtih rok, čeprav niso ravno redki gostje v naših logih. Kot rečeno, so fantje na začetku tisočletja zaplavali v bolj melodic vode, očitno pa jim ni tuj niti HC (predvsem besedilno), tako da je kar zanimivo poslušati, kako zveni njihova vizija death metala. Nekako takole: ritem sekcija – 1A. Kapo dol pred živalskim bobnarjem, ki očitno še vedno misli, da igra v brutal bandu. Takisto lahko mirno trdimo tudi za basista. Take ritem sekcije bi si želel vsak metal band! Kitarist je razpet med prave death metalske riffe, ki hitro in zanesljivo režejo meso s kosti, kot bi le-to delal najboljši mesar v Sparu, ter med bolj enostavne groovy riffe, ki se znajo ponavljati skozi celoten komad. Taka, bolj Amon Amarth varianta, pocukranega death metala za množice. Ampak folku vsekakor dogaja. Vokalist Maurizio Iacono pa tudi spada v prvo ligo metal frontmanov, kar je tudi že velikokrat dokazal. Če pustimo besedila pri miru in se osredotočimo le na izvedbo, mu lahko mirno priznamo, da v nulo obvlada vse prvine vokalnega izraza, ki jih death metal vokalist mora obvladati, ter hkrati dokazuje, da bi lahko pel tudi v kakšne (še) bolj pussy bandu, kot so Kataklysm. Skratka, videli smo več kot prepričljiv nastop dobro uigrane ekipe, ki sicer mirno ignorira svojo diskografijo pred letom 2000, hkrati pa suvereno obvlada oder, ter v svoj nastop vplete vse prvine pravega metal koncerta (seveda ni izostalo sinhrono opletanje z lasmi, dvignjene roke, zahvala publiki …), fani zasedbe so bili z videnim in slišanim zelo zadovoljni, kar so glasno tudi povedali in glede na to, da band nesramežljivo cilja na odre velikih dvoran in festivalov, jim lahko le zaželimo, da jim bo to v polni meri tudi uspelo, ker ravno prva (komercialna) liga pač še niso. In to je bil emo … aaamm, pardon, melodic death metal za ta večer.

Zelo korekten koncert, odlični nastopi vseh treh, žanrsko hkrati podobnih in zelo različnih bandov, ki je ob pivu in dobri družbi spet (pre)hitro minil.

Tekst: Rok Erjavec
Foto: Branka Resnik

Povezani članki: