Volčje srce pojedlo sonce v Orto baru

Swallow the Sun

Swallow the Sun

11. 12. 2015
Ljubljana / Orto bar

Takole, pod konec leta so se v Orto baru ustavili Finci Swallow The Sun, ter s seboj pripeljali še sonarodnjake Wolfheart, za katere vsi vemo, da jih je Tuomas Saukkonen (veteran mnogih metal bandov) postavil na pogorišču Before The Dawn. Žal so s seboj pripeljali tudi Adimiron iz Rima.

Večer so tako odprli Italijani Adimiron, ki se deklarirajo kot progresivni thrash/death band, ker se pač nočejo sprijazniti, da so pripadniki najmanj metalskega naroda pod soncem. Skratka, če se jim ognete v velikem loku, si boste prihranili poslušanje prežvečenih riffov, dolgočasnega bobnanja, res obupnega basiranja, za pozerskega (kao) pevca pa sploh ni vredno zgubljati besed.

Na srečo so Wolfheart par lig višje, kar se tiče kvalitete glasbe. Kljub temu, da melodic death metal ni v vrhu moje lestvice priljubljenosti metal žanrov, sem bil z videnim in slišanim tega večera prav zadovoljen. Hladni kitarski riffi, ki poslušalca lepo odpeljejo na ledeni sever Evrope, ter hkrati s hitrimi solažani režejo skozi ušesa, drveči bas, ki od podpori blast beatov in ostalih vragolij, katere uganja bobnar, hitro spomnijo, zakaj je Tuomas Saukkonen (on je pač napisal komade) eno najbolj cenjenih imen na skandinavski metal sceni. No, če je to slučajno kdo pozabil, ga Tuomas s svojimi death metal growli na to precej hitro spomni ter mu hkrati v glavo še vbije in zabije občutek, kot da ga je pregazila vojska trolov, ki je iz gozda jurišala na bližnjo vasico, kateri se pač ne piše nič dobrega. Fantje so nam zaigrali lepo predstavitev obeh plat banda, prvenca Winterborn (2013), na katerem je vse instrumentalne in vokalne vloge odigral Tuomas Saukkonen sam in Shadow World (2015), na katerem mu že pomaga ekipa. Ne vem, koliko časa je trajal njihov napad, ker sem pozabil pogledati na uro, vem pa, da so publiki premor privoščili le ob nasnetih uvodih (čelo, klavir pa take stvari) v komade. V le-teh (pa seveda ne pred vsakim komadom) fantje potegnejo na sonarodnjake Amorphis, vsekakor pa ob njihovi glasbi ne moremo niti mimo Insomnium, in seveda niti mimo Tuomasovih bivših bandov/projektov, poleg že omenjenih Before The Dawn, še Black Sun Aeon in Dawn of Solace. Torej, če veste kaj pričakovati, točno to tudi dobite. In publika je bila zadovoljna, tako da žur ni umanjkal, zadovoljen je bil tudi band (rekli so, da je bil koncert najboljši na turneji – do sedaj), katerega člani zelo suvereno obvladujejo oder, tako da jim publika je iz roke in mirno lahko povem – SPOILER – da so bili, po moje, Wolfheart vsekakor band večera in so pohrustali Swallow The Sun.

In, evo, še zvezde večera, Swallow The Sun. Tisti, ki me poznate že veste, da sem alergičen na volnene kape v zaprtih prostorih. Mislim, ne me jebat, da te zebe, če je notri 20 in več stopinj. Pa še lase imaš (jaz jih imam namreč že bolj malo)! OK, stopimo korak nazaj. Kot rečeno, če je človek ljubitelj žanra, v primeru STS torej doom/death metala z velikim, morda celo prevelikim, poudarkom na melodiki, so fantje vsekakor pravi band za vas, saj so nedvomno v vrhu žanra. Temačna, melanholična glasba in spevni (morda celo malo preveč jokajoči (moje mnenje)) vokal (pri nekaterih komadih) človeka peljeta globoko v finske gozdove in na bregove njihovih jezer(c), kjer se lahko zazre v globine svoje duše in se zave lastne ničevosti v primerjavi z naravo in večnostjo. Tudi tega večera se je publika z njimi odpravila na popotovanje v globine svoje duše, in kljub temu, da zvok ni bil ravno briljanten (ali pa sem si njihov nastop ogledal na napačnem mestu, ker Wolfheart so imeli super zvok), in v komadih, ki se bolj naslanjajo na doom stran STS se je v placu vsekakor zgodila množična hipnoza, bolj melodic komadi pa so izpadli bolj »pussy«. Jebiga, stvar okusa. Po tehnični plati (zvoka smo se dotaknili že zgoraj) pa koncertu ni kaj očitati. Fantje so pač prekaljeni odrski mački, ki so svojo glasbo že dolgo tega ponotranjili (ekipa je skupaj, z izjemo bobnarja, že od samega začetka, od leta 2001) in jo tudi odigrajo z veliko mero občutka za vse nianse njihove glasbe, ki jih, ne glede na vse zgoraj napisano, pač ni malo. Publika je bila zelo zadovoljna z videnim, meni tudi ni bilo žal, da sem bil na koncertu, ravno nasprotno, v bistvu sem, ko sem se glavi spravil na valovno dolžino STS čisto užival, ampak Wolfheart so pač bolj moja šalčka čaja. Koncert je bil v petek zvečer in urica in pol temačnih, počasnih, melanholičnih riffov, ki so nam počasi rezali dušo stran iz telesa, počasnega in pošastnega bobnanja, ki lepo podpira mračnost glasbe od spremljavi melodičnega basa, atmosfero pa še dviguje klaviaturist in vokal, ki spominja na Katatonio (vem, da to vsi pravijo, ampak če je pa res) zelo hitro minila, in upam, da kdor doma nima majhnih otrok, ki se jim zjutraj pač ne da dopovedati, da sta oči in mami skurjena, večera ni zaključil z nastopom STS, ampak je ostal in popil še vsaj tri pire! Sam pa imam doma dva majhna otroka, tako da …

Rok Erjavec

Povezani članki: