Pekel, ne aleluja

Marilyn Manson13. 11. 2015
Dunaj / Gasometer

Satan je resničen. Vsak dan ga lahko vidimo. S svojo močjo spreminja duha in ga spelje na kriva pota“. Pridigo bratov Louvin je iz ameriških country ritmov prekinilo še pričevanje Ricka Rossa, ko je nenadoma zadonel Mozartov Requiem, ki sicer ni opeval hudiča, vendar se je zato oder ovil v rdečo in belo meglo. Med utripanjem reflektorjev in skakajočimi decibeli Requiema se na sredini odra nenadoma prikaze mirujoč obris postave, ki nato spet izgine. Ko se ponovno pojavi, dvigne roko in v zraku počasi začne vihteti mikrofon. Violine in pavke zamenjajo kitare in bobni, namesto aplavza se sliši vreščanje in udarjanje nog ob tla.

Letošnji petek trinajsti je začinil eden prvih in najbolj ekstravagantnih ljubiteljev drugačne vrste estetike, mojster groteske in kontroverzni princ, ki si je nadel nadvse spevno in zgovorno ime Marilyn Manson. Elemente, za katere se zdi, da so nezdružljivi, mu je uspelo spojiti ne samo v imenu, ampak se je tega lotil tudi v glasbi. Nič manjša tudi niso bila pričakovanja, kaj bo tokrat v dunajskem Gasometru pripravil Manson, da bi pospremil izid svojega devetega studijskega albuma The Pale Emperor. Debate med oboževalci, ki so se več ur pred koncertom utaborili pred vrati so bile začinjene s tekmo za najbolj odštekan videz. Črna ni več pravilo, barva las bledoličnih deklet je zajemala celo paleto, nekaj moških se je posnemanja njihovega vzornika lotilo s pričesko ali oblačili, najbolj dosledni so mimoidoče strašili z belimi lečami. Sicer pa je Manson na svojo ekstravagantno zabavo priklical vse od nekoliko starejših fanov, do žalujočih vdov s krvavo rdečo šminko, skritih za črnimi mrežicami, celo pripadnike Hell’s Angels. Dogodka nikakor ni izpustila celo avstrijska “Cruella De Vil”. Kljub temu, da je Dunaj ta dan na drugem prizorišču gostil tudi skupino Prodigy, je bil Gasometer razprodan.

Ko se megla razkadi, obiskovalcem uspe razločiti markantno podobo Mansona in prve takte Deep Six. Z opevanjem množice so sicer poskusili v skupini New Year’s Day, vendar ni znano, ali je bilo krivo slabo ozvočenje ali pa je bila publika preveč na trnih, da jim v zrak ni uspelo spraviti veliko rok. Povsem drugače je bilo, ko se je na razgreto prizorišče podal bledopolti Manson v visoko zaprtem črnem plašču in bulerjih. Vreščale niso samo ženske, nekatere so v zraku vihtele svoje spodnje perilo, prerivanju v prvih vrstah pa se kar ni zdelo konca, kar je podkrepil Manson sam. Med nekoliko omotičnim in odsotnim stopanjem po odru, se je nenadoma napotil pred ograjo v prvi vrsti in oboževalcem dovolil, da so se ga lahko dotaknili. Nasploh pa je bil radodaren ves večer. Po zraku ni letel samo njegov klobuk, brisače ali kozarec, iz katerega je po odru zlival vodo, svojim pristašem je po zadnjih akordih uvodne pesmi poslal celo poljub. Po prvem dejanju groteske se na zatemnjenem odru nenadoma pojavi ob starinskem mikrofonu, na glavi ima klobuk poveznjen čez eno oko v slogu Charlieja Chaplina, osvetli ga okrogel sij žarometa. Ko je tako navzoče popeljal nekaj let nazaj v obdobje starega Hollywooda in se je zdelo, da bo vsak čas zadonel orkester, za njim pa se bodo prikazale plesalke burleske, je ekscentrični umetnik nagovoril obiskovalce: “Moram vam povedati, da ste najboljša množica, kar sem jih imel,” je bil eden redkih stavkov, ki jih je izrekel tisti večer. Stanje v občinstvu je bilo na tej točki zrelo za rdeči alarm, vendar je Manson nekoliko odsotno slekel svoj plašč in nadaljeval z Disposable teens, mOBSCENE, No Reflection in Cupid Carries a Gun. Kot je bilo nemogoče spregledati njegov provokativen izgled, takšno podobo je nadel tudi svojemu glasu. Ta se je zdel še vedno tog, paranoičen, hkrati pa je pričal o odtujenosti, kot smo ga lahko poslušali v 90. Med nagovori občinstvu, ko je iz njega govoril skoraj neprepoznaven ameriški naglas, je ta imel z njegovo anarhistično podobo malo opraviti. Da se množici ne bi zdel preveč tuj, se je ob dobro znanem uvodu Sweet Dreams na oder vrnil z opornicami, “Some of them want to use you” pa je pospremil s pohodom po odru na hoduljah. “Some of them want to be abused” je dobil pomen šele z njegovim ekspresivnim vzklikom.

Ne le da si je Manson podjarmil množico, zdelo se je, kot bi mu uspelo obvladovati celotno dogajanje, pa naj je šlo za odrski performans, njegove kretnje ali pa igranje benda. Glasba, ki bi jo še najbolje lahko opisali kot nekoliko trši rock, se je pod njegovimi verzi znašla kot prostor za izrekanje pristnih čustev. Če je po odru stopal počasi, je svoje vzklike včasih pospremil s sunkovitimi gibi in se z obema rokama trdno oklenil mikrofona. Spet drugič je odsotno mahal proti publiki in s cinizmom recitiral svoje stihe. Da bi navzoče se bolj podžgal, si je za eno svojih himen Antichrist Superstar omislil nadvse provokativne kulise. Sredi odra se je tako znašel visok govorniški oder, obdan z mikrofoni, ki ga je krasil bel krog z rdečo obrobo, le da je kljukast križ tokrat nadomestila strela. V ozadju so s stropa visele črne zavese z enakimi simboli. Oder preplavi rdeča megla in Manson nanj vkoraka odet v nekakšno črno uniformo in se povzpne na oder. Da bi množici pomagal razumeti svojo provokacijo, si pomaga z gorečo knjigo, ki je spominjala na kupe del, ki so padla pod vžigalicami Fuehrerja. Zanos ga ponese celo tako daleč, da se oprime mikrofona in zleze na pult. Po kratkem premoru je reflektor osvetlil rdeče in bele cvetove lilij, ki so ovijali mikrofon. Na odru se je nato prikazal s kapuco zastrti Manson. Ko množici pripoveduje Coma White, razkrije razmazano šminko na obrazu, izpod stropa pa začne padati bel sneg. Že tako evforično stanje med množico se še zviša, ko se ponovno poda v prve vrste in po zadnjih verzih nenadoma odkoraka z odra. Še preden oboževalcem uspe dobiti svoj košček šova, drugi pa poskušajo ujeti kakšen dober posnetek, jih predramijo svetleče luči, poslušalci pa obstojijo pod odrom, ne vedoč, kdaj se je predstava končala.

Sara Jagodič

Povezani članki:

Značke: