Inmate – Tree Of Life

Tree of Life(samozaložba, 2015)

Pisalo se je leto 2012. Na slovenskem metalskem nebu je v polnem žaru zažarela zvezda melodičnega death metalskega izvora z imenom Inmate in v oboke precej razgibanega, a kakovostno manj razpoznavnega metalskega univerzuma vnesla svež veter, elan in upanje, da se lahko kakovost domače metalurgije brez sramu meri s svetovnimi trendi ter z imeni, kot so In Flames ter številnimi metalcore substituti kakovostnemu HC-ju z dodatki. Že takrat smo lahko sodili, da se velenjski kovinarji ne bodo zadovoljili z golim slovenskim povprečjem, tako se jim je dalo pripisovati izvozni potencial, vendar so v dinamiko notranje evolucije posegle skrite kozmične sile. Med njimi tudi nekompatibilnost prvotnih gradnikov, zakar je bila ena opaznejših novic ta, da se je ravno pri tkanju masivnega jedra drugega tedaj še neimenovanega ploščka za odhod iz zasedbe odločil Rok Mike Miklavžina, tako je zasedba spevnih kitar ter grmečega ritma ostala brez glasu. Številnim bi to vzelo veter v jadrih za vekomaj in bati se je bilo možno, da se bo potencial garačev Inmate s smislom, vizijo in dovršeno estetiko razelektril ter razblinil v nič, a je sledilo presenečenje. Po zgledu skandinavskih in svetovnih titanov so Inmate razpisali vsesplošno avdicijo, po dobrem letu skrivnostnosti pa se je razkrilo ime, ki je moralo polniti najobčutljivejše mesto v zasedbi. Za vokal je posegel David Valh, član mariborske zasedbe Silence Before, in kakovostno delo se je lahko nadaljevalo v pravem stilu ter pri najvišjih obratih. Druga plošča zasedbe Inmate je vseeno dejanje sklepanja poglavij preteklosti in priprave terena za nadaljnji razvoj, saj se pred mikrofonom poleg stare preverjene recepture vokalov Mikea Miklavžine ter LastDayHereovca Marka Dupliška na studijske teksture vplete še tretja vokalna substanca, glas vokalista Heretic Sebastjana Založnika. Slednje razbrano v drobnem tisku samega albuma, ki ponuja bistveno več in bistveno drugačne podtone kot prvenec.

Tree Of Life je več kot le košček več v sestavljanki smisla ter sporočila zasedbe ter več kot le nov album. Pri metalu je večkrat slišati precej generične, izrabljene idejne floskule površnega estetiziranja slabih B-produkcijskih slasher filmov, a so Inmate posegli globlje v boršo navdiha ter servirali izdelek, ki vnovič preskakuje vrzeli običajnega grmenja domorodne garaže. Inmate ponujajo interpretacijo vedske modrosti, za izziv pa si postavljajo iskanje kozmičnega ravnovesja med materijo in dušno esenco, s čimer je lahko vsak polno izpolnjeni potencial posameznika poganjalni element dinamike celotnega sveta, en zamah izpod kril metulja polno razvitih in dosanjanih sanj pa z viharnim tempom lahko odpihne negativni naboj v svetu, ki ga že vrsto let prežemajo pesimizem in negativnosti. Iskanje korenin daje tako polno stabilnost najprej osebnemu univerzumu nato pa celotnem kaotičnem kozmosu pluralnega, navidez nezdružljivega. Z Bhagavat Ghito pod eno roko ter z dobro preverjenim produkcijskim konglomeratom organsko zraslih kitar, še bolj nabildanih bobnov ter basa ter z novim, bolj raskavim, bolj direktnim in krepko bolj brezkompromisnim obračunom glasilk z anemičnostjo naglušnega sveta se dogaja premik zidakov v monolitih predstav na višji plato pri polnih 432 hercih.

Od melodičnega uvoda dobro kalibriranih melodičnih taktov uvoda 432Hz se najprej konkretno razpre Paradoxsvobodnega porajanja v svet, ki mu sledi zasužnjevanje in vpenjanje s številnimi sponami, ki jim ni videti začetka niti konca. Seksi kombinacija brutalnejših grunge vokalov (pri kitici David zveni kot bolj razkurjena različica Scotta Weilanda), se kaj kmalu iz polja asociacije na STP kaj kmalu umaknejo bolj eruptivnemu tekočemu ritmu visokooktanskega metalcorea, ki tokrat ne zateguje ročne zavore). Potentni uvod se s skandinavsko metriko skladbe Home pokloni svojim koreninam, domu in temelju izvora. Melodično vpletanje spremljevalnih vokalov ter že na prvi posluh bolj agilni, tekoči in spevni tek dogajanja izseva perfekcionizem in željo po preboju na višji plato. Tat Purusha je produkcijsko ostrino le izkristaliziral in dodelal do obrtniške popolnosti, ki jo ljubitelji žanra upravičeno čislajo pri producentih, kot je Machine. Privlak notranje prerojene dinamike pritegne poslušalca tudi v nadaljevanju. Tomorrow Never Comes je eden močnejših adutov, ki obračunavajo s tesnobnostjo časov, v katerih ždimo. Absolutno velja izpostaviti res lepe kitarske solistične gravure, ki ne izpadejo prenapihnjeno, kičasto. S slednjim sta Andrej Bezjak (a.k.a. Nama Kirtan Das) in doktor Aleš Kroflič dokazala, da je notranja kemija med obema distorziranima kitarskima čopičema zelo lepo prerasla iz primarne všečnosti v nadgrajeno sinergično rutinirano briljanco. Po nepokvarjenem visokem standardu skladbe Unbreakable sledi precej generični, a nikakor šibko zastavljeni Demon-Crazy, vekakor najmočnejši in estetsko najbolj dopolnjeni izdelek plošče pa je skladba Die Before Dying. Faktor kocinjenja z uvodnim zborovskim petjem otrok osnovne šole Celje, nato pa megalomanski konglomerat popolno zastavljenega inštrumentalija dokazuje dejstvo, da so Inmate prerojena zver, ki grize in utira pot globlje in dlje v korpus telesa konkurenčnih.

Visoko nad raven anemične sivine se vihti tudi druga polovica plošče. Voice In The Heart išče stik z božanskim, ki je v slehernem od nas. Ravnovesje, ekvilibium v svetu polnem stresa je možno najti znotraj samega sebe, Unity In Diversity pa na hrupni, težko preslišani način v dinamiko osrediščanja poleg izoliranega egocentrizma posameznika druži in lepi različnost, zaradi katere je ta svet tako pisan in ne vedno koherenten. Malce več senzualnosti ter suspenza prinaša v celoto skladba Endless Desires. Glasba je lahko več kot ventil nezadovoljstva. Tudi metal je lahko paravan pozitivizma in navdihovanja. Za asociacijo na In Flames si Inmate sposodijo misli ter besede Bhaktija Vidyapurne Swamija ter na predrugačen, osvežen način spomnijo na to, da je čas za akcijo ter ukrepanje zdaj, ta trenutek in ni smisla čakati na odrešitev ter pomoč s strani mesij v nekem nedefiniranem času v prihodnosti. Zadnja četrtina plošče se prek enako pozitivno zastavljenih narativov skladbe Love And Compassion, z omejenim stanjem telesnega nezadovoljni Golden Cage pa dobi svoj antipod negativiteti tokrat v bolj svetlih konturah himnične skladbeAlive. Napetost in koncentracija ne upadata niti pri finalu plošče. Melodični Awakened se smiselno sklene v naslovni skladbi albuma Tree Of Life, s katero Inmate povzamejo osnovne idejne narative. Za dušno zdravje sveta je ključen predramljen in ozaveščen posameznik in ni nepomembnih, odvečnih. Rahli grenki priokus s pobegom fizičnim okvirjem omejenega bivanja je nujen, saj je globalna, širša slika lahko boljša, bolj grandiozna in bolj smiselna.

Pa preidimo k faktom. Tree Of Life je na nek način že slišano delo. Tokratni miselni tok asociacij prikliče samodejno v prvi plan spomine na zlato obdobje krativnosti v bendih, kot so bili As I Lay Dying, Unearth ali Killswitch Engage, kar ni nujno slabo. Res je, da je metalcore po definiciji že polno izpeti žanr, a menim, da je, če je človek iskren in če tako čuti, tudi ta slednji neprisiljeni izraz notranjega izražanja tudi po debeli deceniji in pol po generiranju prav zlahka užiten, več kot prebavljiv in absolutno svež. Tree Of Life je z razliko od tistih, ki metalcore razumejo zgolj kot sestavljanje lego kock, pedantno in zelo domišljeno delo. Je akt popolnega zlitja forme in vsebine, premore pa tudi tisti element globine, ki ga v metalcoreu zmorejo ponuditi le redki. Toliko bolj pomembno in lepo je, da je Tree Of Life plod dela, truda in navdiha domačih snovalcev, zakar je delo še toliko pomembnejše. Album izžareva zrelost, resnost ter visok nivo aspiracij, ki so za uspeh v glasbenem poslu najpomembnejši. Pomemben je tudi element popolnega ujemanja in slednjega je prerojena zasedba Inmate s prihodom novega oratorja dobila, a tokrat se z nasnetega sliši in čuti predvsem prodorni glas preteklosti in ljudi, ki so medtem z Inmate vlaka že sestopili. Srčno in iskreno upam, da je nov orator obenem vešč tudi vihtenja peresa, saj bo nadaljnje, upajmo kmalu izdano tretje nadaljevanje zgodbe, ponudilo odgovor na vprašanje, ali je tokrat res povedano vse ali pa skrivajo velenjski metalurgi v rokavu še kakšnega konkretnega aduta, ki zna v prihodnje zgodbo nadgraditi ter še bolj presenetiti.

Sandi Sadar Šoba

Povezani članki:

Značke: