Depresija, depresija v očeh …. depresija, me spremlja … II.del – tokrat bolj veselo

Forgotten Tomb

Forgotten Tomb

22. 10. 2015
Ljubljana / Orto bar

Obisk koncerta depresivnežev iz dežele šampanjca, konkretneje Nocturnal Depression iz Grenobla, je vedno dovolj dober razlog, da človek dvigne rit s kavča in se spravi na koncertne obrate. Tokrat so igrali v Ortu, kot predskupina Forgotten Tomb … jebiga, vsega človek pač ne more imeti.

Dve leti nazaj so bili Nocturnal Depression ob domačih Ater Era in velikih »zvezdah« Make a Change… Kill Yourself definitivno najboljši band večera (kar ni lahko, če deliš oder z Ater Era), lani na MetalDays pa sem jih izpustil (v bistvu kar celotni festival), sem pa slišal, da so bili totalen zakon, v kar sploh nisem dvomil.

Tokrat so, kot rečeno, igrali v Ortu in na začetku njihovega nastopa, nas je bilo v prostoru cca. 10, se je pa to v roku cca.4 minut precej popravilo, plac se je lepo napolnil,in po moje jih je poslušalo več ljudi kot glavni band. Fantje so letos izdali plato Spleen Black Metal (hudo dobro), koncert pa otvorili z As Some Blades Penetrating My Flesh z albuma Suicidal Thoughts (2011), nato pa rezali žile, trgali ude, mečkali glave in lomili rebra še z (med drugimi) Remords posthume in Acédie (z aktualne plate), Nostalgia (Nostalgia – Fragments of a Broken Past, 2006) in, seveda, mojim osebnim favoritom, Fjaer (Spring) z demo izdaje Four Seasons to a Depression (2006), ki je že spet izzvala masovno hipnozo.

Band je v formi, vsi so doživeti člani depresivnega black metal banda, čeprav frontman za en tak, depresiven band, presenetljivo veliko komunicira s publiko. Zvok je bil, kot ponavadi v Orto klubu primeren, čeprav bi se ga dalo še malo popraviti (bodimo odkriti – popraviti bi se ga dalo res malenkostno, ampak dokler je prostor za napredek …) in tudi več kot dovolj na glas, publika je tudi vidno uživala in se spet pustila odpeljati na pot pogube, obupa, vsega črnega in depresivnega na tem svetu, je pa imel koncert en zelo, zelo zanimiv twist … in sicer, vse skupaj je bilo (ob pomanjkanju boljše besede) veselo. Med pavzo smo pred barom ob piru modrovali, kaj hudiča je bilo tole, kar smo pravkar videli, kar nekaj se nas je namreč strinjalo, da tako veselega depresivnega black metala še nikoli nismo slišali. Dvome je seveda rešila neka ženska in nam povedala, da band ni imel light showa, ampak le prižgane rdeče in ene dva bela reflektorja (jebemti, je moral biti pa resen trip (v glavi, vendar od glasbe, ne od alkota in drog …), da tega nisem opazil) in zato je bilo cel koncert lepo svetlo, band se je lepo videl, lučke niso manipulirale z nami ali ustvarjale dodatnih iluzij temačnosti, zamorjenosti, samomorilskih misli. In dejasnko, med koncertomn sem se parkrat spomnil na glasbo Black Sabbath, iz njihovega najzgodnejšega obodbja, tam na začetku 70-ih let prejšnjega stoletja. Se pa človek po drugi strani vpraša, če je sploh še normalen ko začne Nocturnal Depression in stare Black Sabbath prištevati med vesele bande … OK, zabluzil sem.

Skratka, Nocturnal Depression za nastop ocena 10++

Glavni so bili tokrat Forgotten Tomb, redni gostje naših odrov, domicil pa imajo v Piacenzi v Italiji. Na sceni so debelih 15 let, v katerih so prehodili pot od black metal začetkov, da danes, ko igrajo en čuden zvarek doom, black in (recimo) gothic metala, ki je pač trend, in kar takoj naj priznam, da nikoli niso bili moja skodelica čaja. Mislim, kakšno mnenje pa lahko človek ima o bandu, katerega vodja ima umetniško ime Herr Morbid? Ampak, roko na srce, fantje so lepo in doživeto odigrali, kar so imeli tega večera pripravljenega materiala, in pri svojem početju tudi vidno in primerno »trpeli«, čeprav imajo za trpljenje ravno toliko razlogov, kot jih je imel mladi Werther (skratka: pozirali so). Tehnični izvedbi nimamo kaj očitati, glasbene preference pa so stvar vsakega posameznika. Publika je tudi uživala, čeprav se mi zdi, da do pravega »tripa«, ki ga pravi black metal pač mora povzročiti, pri večini ni prišlo. Ali pa le preslabo poznam oz. doživljam njihovo glasbo. Sam od nekdaj trdim, da black metal itak dogaja v glavi, tako da je (po moje) od vseh zvrsti metala daleč najbolj subjektiven. Spet filozofiram … če sem pa čustven človek.

Pod črto:

Tudi Orto je več kot primerem plac za depresijo in black metal in po moje smo šli vsi obiskovalci koncerta domov zadovoljni.

Tekst: Rok Erjavec
Foto: Tilen Pogačnik

Povezani članki: